Jedro

Če se s pravnim sredstvom odločba izpodbija le deloma, kot v konkretnem primeru, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela (čl. 18/5 ZST-1). Vendar pa ne gre spregledati čl. 20 ZST-1, ki določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo (zakon ne določa drugače). To pa pomeni, upoštevaje obseg izpodbijanja, da sodna taksa ni bila odmerjena previsoko.

Pritožniku s plačilnim nalogom ni bilo naloženo doplačilo, ki bi presegalo zakonsko predvideno višino sodne takse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni, tako da začne rok za doplačilo sodne takse iz plačilnega naloga opr. št. II P 19/2021 z dne 7. 7. 2022 teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa drugostopnega sodišča. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu (v točki I izreka).

III. Prvotožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v točki I izreka zavrnilo ugovor prvotožene stranke zoper plačilni nalog za doplačilo sodne takse II P 19/2021 z dne 7. 7. 2022, ki ga je ta vložila dne 11. 7. 2022. V II. točki izreka je odločilo, da začne rok za doplačilo sodne takse iz istega plačilnega naloga teči naslednji dan po vročitvi izdanega (prvostopnega) sklepa.

2. Zoper sklep se pritožuje prvotožena stranka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava iz 341. čl. istega zakona. Zatrjuje nezakonitost izpodbijanega sklepa in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in tožnici naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je s pritožbo v celoti izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, kot to izhaja iz obrazložitve pod točko 1 tega sklepa. Prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v plačilnem nalogu napačno (previsoko, kot to izhaja iz vsebine pritožbe) odmerilo sodno takso za postopek o pritožbi. Prvotožena stranka v pritožbi zatrjuje, da tožnica zoper drugotoženko ni uveljavljala plačila 1.624,92 EUR, kot to očitno zmotno meni sodišče, temveč 1.499,92 EUR, kar je vrednost, ki je v istem taksnem razredu, kot je znesek 1.446,40 EUR, ki je bil naložen v plačilo prvotoženi stranki, zaradi česar je tudi taksa za pritožbo 150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča na podlagi 3. odstavka 34 a čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki ga je tudi povzelo v 5. točki izpodbijanega sklepa, pravilno zavrnilo ugovor prvotožene stranke, s katerim je ta ugovarjala plačilnemu nalogu II P 19/2021 z dne 7. 7. 2022. Na podlagi slednjega ji je namreč prvostopno sodišče, po tem, ko je plačala 150,00 EUR sodne takse za postopek o pritožbi zoper sodbo po tar. št. 1121 ZST-1, v doplačilo naložilo še premalo plačano sodno takso za znesek 15,00 EUR. Res je prvostopno sodišče v točki 6 zmotno obrazložilo, da je vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji enaka vrednosti na prvi stopnji v višini 1.624,92 EUR, za katero znaša sodna taksa po tar. št. 1121 ZST-1 165,00 EUR. Pod točko III izreka sodbe je sodišče dejansko, kot je to zapisano v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zavrnilo celoten tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, kot je obrazlagalo prvo sodišče, prvotožena stranka pa je v pritožbi, v kateri je sicer kot vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji navedla znesek 1.446,40 EUR, dejansko izrecno navedla, da se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka. Vendar je prvostopno sodišče spregledalo, da je tožeča stranka zoper drugotoženo stranko tekom postopka na prvi stopnji uveljavljala le znesek 1.499,92 EUR1, kot je to prvotoženka pravilno izpostavila v pritožbi. Ker pa prvotoženka v pritožbi zoper sodbo izpodbija tako ugodilni del zoper izrek pod točko I sodbe2 kot tudi zavrnilni del pod točko III sodbe3, je s takšno izrecno pritožbeno izjavo sama začrtala obseg izpodbijanja sodbe.

5. Če se s pravnim sredstvom odločba izpodbija le deloma, kot v konkretnem primeru, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela (čl. 18/5 ZST-1). Vendar pa ne gre spregledati čl. 20 ZST-1, ki določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo (zakon ne določa drugače). To pa pomeni, upoštevaje obseg izpodbijanja, da sodna taksa ni bila odmerjena previsoko. Sodna taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari se namreč, glede na takso, določeno v čl. 16 ZST-1, ki upošteva vrednost spornega predmeta (in po količniku 1,0), skladno s tar. št. 1121, odmeri po količniku 3,0. Sodna taksa s količnikom 1,0 v tej zadevi, glede na vrednost spornega predmeta (v višini 2.946,32 EUR, kar predstavlja seštevek izpodbijanih delov sodbe z odločitvama glede vrednosti glavnih zahtevkov pod točkama I in III izreka4), znaša 65,00 EUR, torej za pritožbeni postopek trikratnik tega zneska (195,00 EUR). Glede na izpodbijani nalog, s katerim je bilo pritožniku naloženo zgolj doplačilo sodne takse za 15,00 EUR, in že plačano sodno takso za pritožbeni postopek v višini 150,00 EUR (l. št. 71), pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniku s plačilnim nalogom ni bilo naloženo doplačilo, ki bi presegalo zakonsko predvideno višino sodne takse5. Uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, medtem ko pritožnik bistvene kršitve določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP ni obrazložil. Pritožbo zoper izrek pod točko I je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijani sklep v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu (2. točka čl. 365 ZPP v zvezi s čl. 366 istega zakona in 3. odst. 1. čl. ZST-1), ker sodišče v tem delu ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Je pa uradni preizkus izpodbijanega sklepa iz čl. 350/2 v zvezi s čl. 366 ZPP in 3. odst. čl. 1 ZST-1 pokazal, da je potrebno poseči v II. točko izreka, v kateri je prvostopno sodišče odločilo, da začne rok za doplačilo sodne takse iz izpodbijanega plačilnega naloga teči naslednji dan po vročitvi tega (torej prvostopnega) sklepa, in jo spremeniti. V skladu s čl. 34 a ZST-1 je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da začne 15 dnevni rok za plačilo takse, odmerjene s plačilnim nalogom II 19/2021 z dne 7. 7. 2022, teči naslednji dan po vročitvi sklepa drugostopnega sodišča, ki pomeni odločitev o pravnem sredstvu6, na kar sodišče druge stopnje pritožnika tudi samo opozarja. Ob pravilni razlagi citiranega člena namreč odločitev o pravnem sredstvu v obravnavanem primeru predstavlja šele odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog; ob drugačni razlagi in začetku teka roka za plačilo takse že z odločitvijo prvostopnega sodišča o ugovoru zoper plačilni nalog, bi bilo z zakonom predvideno pravno varstvo po namenu izvotljeno, po drugi strani pa zakon tudi ne predvideva izdaje novega plačilnega naloga v primeru zavrnitve pritožbe, kot je obravnavana.

7. Prvotožena stranka, ki je določno priglasila svoje stroške, nastale ji s pritožbo, sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, s katerim ni uspela (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

1 s posledično po ZST-1 predvideno sodno takso za pritožbeni postopek v višini 150,00 EUR 2 njej naloženo plačilo v višini 1.446,40 EUR 3 od drugotoženke zahtevano plačilo v višini 1.499,92 EUR 4 1.446,40 EUR + 1.499,92 EUR 5 takšna ugotovitev je posledica vezanosti drugostopnega sodišča na zakonsko prepoved poslabšanja odločitve za pritožnika (čl. 359 v zvezi s čl. 366 ZPP) 6 glede na določbo 7. odst. 34 a čl. ZST-1, po kateri začne teči rok za plačilo takse, če sodišče pravnemu sredstvu – ugovoru zoper plačilni nalog, ne ugodi, naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je bilo odločeno o pravnem sredstvu