Jedro

Če bi tožena stranka hotela uspeti v pravdi na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, bi morala izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega elementa izpodbijanja (plačilo svojih terjatev je prejela v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stelajnega postopka).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je brez pravnega učinka pogodba o prevzemu izpolnitve, na podlagi katere je tožena stranka prejela plačilo svojih dveh terjatev do stečajnega dolžnika v višini 1.336.722,00 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora nevedeni znesek z zamudnimi obrestmi vred vrniti v stečajno maso. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 2. odst. 129. člena ZPPSL se tožba na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika vloži proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo obravnavano pravno dejanje, ki ga izpodbija stečajni dolžnik, storjeno proti toženi stranki. Zato je tožba proti njej utemeljeno vložena in pri tem ni pomembno, ali je le-ta sodelovala pri sklenitvi pogodbe o prevzemu dolga med stečajnim dolžnikom in družbo A.d.o.o. (ki je izvršila plačilo dolga tožeče stranke toženi) ali ne. Odločilna je ugotovitev, da je tožena stranka prejela plačilo terjatve, ki jo je imela do tožeče stranke. Gre torej za pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvršeno v korist tožene stranke. Ob ugotovitvi obstoja predpisanih pogojev tako dejanje izgubi učinek proti stečajni masi, zaradi česar mora tisti, ki je na njegovi podlagi kaj prejel (v obravnavanem primeru tožena stranka), to vrniti v stečajno maso (glej določbe 130. člena ZPPSL). Sodišče prve stopnje je pravilno in dovolj popolno ugotovilo, da je podan subjektivni element izpodbijanja pravnega dejanja. Ne samo, da toženi stranki ni uspelo izpodbiti domneve o obstoju okoliščine, da bi vsaj morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, iz 2. točke 4. odst. 125. člena ZPPSL (plačilo svojih terjatev je prejela v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka). Prvostopno sodišče je opisalo celo dejstva, na podlagi katerih je pravilno sklepalo, da bi bila tudi brez obstoja te domneve upravičena trditev, da bi tožena stranka kot dolgoletni poslovni partner vsaj morala vedeti (če že ni vedela) za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Dovolj za tako ugotovitev so že okoliščine, da je imela tožeča stranka dolgo blokiran žiro račun ter da je svoje obveznosti toženi stranki vedno plačevala z zamudo in z računa svoje sestrske družbe. Zato pritožbene trditve tožene stranke, da za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke ni mogla vedeti, ne vzdržijo. Dokazi z zaslišanjem dveh prič pa niti niso bili predlagani za dokazovanje nasprotnega oziroma izpodbijanje domneve iz 2. točke 4. odst. 125. člena ZPPSL, kot trdi tožena stranka v pritožbi. Priči naj bi namreč po navedbi tožene stranke na glavni obravnavi dne 6.7.1999 povedali samo to, da naj bi bili plačani računi starejšega datuma in da se ni nikoli gledalo na to, kdo in zakaj je plačeval račune. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo. Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.