Jedro

Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev cele pogodbe in vseh njenih pravnih učinkov. Postavila je torej zahtevek na temelju prvega odstavka 95. člena OZ. Takšen zahtevek sicer stranka pravnega posla praviloma lahko uveljavlja. Mora pa postaviti ustrezne trditve glede obstoja predpostavk kakšnega izpodbojnostnega razloga, npr. bistvene zmote. Trditev glede obstoja kateregakoli izpodbojnostnega razloga po OZ pa tožeča stranka ni nikoli niti podala. Takšen zahtevek, kot ga je tožeča stranka torej postavila, je neutemeljen že zato, ker mu manjkajo trditve.

Z odstopom terjatve ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, ker je pogodba o odstopu terjatve pomenila le način izvršitve tega, kar je bilo že dogovorjeno v temeljni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka od stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede terjatve, ki jo je tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka odstopila v korist tožene stranke.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je, da je bila 21. 8. 2013 med strankama spora sklenjena „Pogodba št. 4302/11-P-011-28 o oddaji in prevzemu del na objektu stanovanjsko poslovna soseska ...“ (v nadaljevanju: temeljna pogodba). V tej pogodbi se je tožena stranka kot podjemnik zavezala opraviti dela na objektu. Tožeča stranka se je (kot naročnik) zavezala plačati 99.794,52 EUR. Že v 6. členu temeljne pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka prejela plačilo na temelju nakazila (asignacije) neposredno od investitorja. Investitor je bila Občina X. Sodišče je presodilo, da je temeljna pogodba vzpostavila razmerje med podjemnikom (toženo stranko) in investitorjem zaradi dogovora, da podjemnik prejme plačilo od investitorja. S takšnim dogovorom sta soglašali obe stranki in tudi sama Občina X. 3. Tožena stranka je izstavila račun št. 253/13 z dne 27. 11. 2013. V njem je zahtevala plačilo dela svoje terjatve. Občina X je odklonila plačilo in je zahtevala sklenitev pogodbe o odstopu terjatve. Ta je bila potem 19. 12. 2013 tudi zares sklenjena. Tožeča stranka je s to pogodbo odstopila svojo terjatev do Občine X toženi stranki.

4. Nad tožečo stranko se je začel stečajni postopek 9. 1. 2014. 5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da z odstopom terjatve ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, ker je pogodba o odstopu terjatve z dne 19. 12. 2013 pomenila le način izvršitve tega, kar je bilo že dogovorjeno v temeljni pogodbi. Objektivna predpostavka izpodbojnosti zato ni bila podana (1. odstavek 271. člena ZFPPIPP). V nadaljevanju obrazložitve je prvostopenjsko sodišče zanikalo še obstoj subjektivne predpostavke izpodbojnostnega zahtevka.

6. Zoper odločitev tožeče stranke je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla svoje pravno mnenje, da odločitev prvostopenjskega sodišča omogoča obid 34. člena ZFPPIPP in da se je čista vrednost premoženja vendarle zmanjšala. Navaja tudi, da je trdila, da so bili drugi upniki, ki so delali na istem gradbišču kot tožena stranka, neenakopravno obravnavani.

7. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

8. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, vendar ne iz v njej navedenih razlogov.

9. Tožeča stranka je postavila naslednji tožbeni zahtevek: „V razmerju med tožečo … in toženo stranko se v celoti razveljavi pogodba o odstopu terjatev z dne 19. 12. 2013 … in njeni pravni učinki.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.727,00 EUR ...“

10. Navedek je dobeseden, izpuščeni so le za razumevanje te obrazložitve nebistveni deli.

11. Tožeča stranka je tožbo vložila na temelju 1. odstavka 275. člena ZFPPIPP (l. št. 2). Nanj se je izrecno sklicevala. Iz njenih preostalih navedb je tudi bilo jasno, da želi izpodbijati pravno dejanje v stečaju; uveljavljati je torej želela stečajni izpodbojni zahtevek in ne izpodbojni zahtevek na temelju 95. člena OZ.

12. Glede na 1. odstavek 275. člena ZFPPIPP lahko izpodbojnostni upravičenec zahteva, da se „razveljavijo učinki pravnega dejanja … v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje.“

13. Takšnega zahtevka tožeča stranka ni postavila. Zahtevala je razveljavitev cele pogodbe in vseh njenih pravnih učinkov. Postavila je torej zahtevek na temelju 1. odstavka 95. člena OZ.

14. Takšen zahtevek sicer stranka pravnega posla praviloma lahko uveljavlja. Mora pa postaviti ustrezne trditve glede obstoja predpostavk kakšnega izpodbojnostnega razloga, npr. bistvene zmote. Trditev glede obstoja kateregakoli izpodbojnostnega razloga po OZ pa tožeča stranka ni nikoli niti podala.

15. Takšen zahtevek, kot ga je tožeča stranka torej postavila, je torej neutemeljen že zato, ker mu manjkajo trditve (212. člen ZPP); zahtevka, kot bi ga tožeča stranka lahko uveljavljala na temelju 1. odstavka 275. člena v povezavi s 271. členom ZFPPIPP, pa tožeča stranka ni postavila.

16. Tožbeni zahtevek je bil torej neutemeljen že iz tega razloga. Iz istega razloga pa tudi pritožba tožeče stranke nikoli ne more imeti uspeha. Na pritožbene razloge zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo zato, ker ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi.

17. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

18. Tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo sicer odgovarja na pritožbo tožeče stranke. Navaja razloge v prid pravilnosti odločbe prvostopenjskega sodišča. Odgovor na pritožbo je povsem spregledal neskladnost med trditvami in postavljenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil potreben za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Zato bo tudi tožena stranka sama nosila stroške pritožbenega postopka sama.