Jedro

V postopkih za izvolitev oziroma imenovanje sodnikov je sodno varstvo zagotovljeno v skladu z 21.a členom ZSS zoper predlog za izvolitev iz 21. člena ZSS oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena ZSS. Zato obvestilo o neizbiri kandidata ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Namen in obseg prostega preudarka izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Namen prostega preudarka, danega sodnemu svetu v postopkih izvolitev oziroma imenovanj sodnikov, je v tem, da se na ta način izbere najprimernejši kandidat za zasedbo prostega sodniškega mesta, pri tem pa je obseg prostega preudarka zamejen s kriteriji, ki so določeni v 28. in 29. členu ZSS. Po presoji sodišča je bil v izpodbijanem aktu prosti preudarek uporabljen v skladu z namenom, za katerega je določen, iz obrazložitve odločbe pa so razvidne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejeto odločitev. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da meje prostega preudarka niso bile prekoračene.

Izrek

Tožba se v delu, v katerem se nanaša na izpodbijanje obvestila Sodnega sveta št. 3/15-627 z dne 7. 7. 2015, zavrže. Tožba se v delu, v katerem se nanaša na izpodbijanje akta Sodnega sveta št. 1/15-8 z dne 11. 6. 2015, zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z aktom št. 1/15-8 z dne 11. 6. 2015 Sodni svet Državnemu zboru RS predlaga, da na razpisano prosto sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču RS, s predvideno razporeditvijo na upravnopravno področje (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 12 z dne 27. 2. 2015), imenuje A.A. Omenjeno kandidatko je Sodni svet izbral po obravnavi kandidatur in druge razpisne dokumentacije, opravljenem razgovoru ter dokončnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča RS o ustreznosti kandidatke ter oceni ustreznosti. Iz obrazložitve izhaja, da je A.A. diplomirala na Pravni fakulteti univerze v Ljubljani leta 1988. Pravniški državni izpit je opravila leta 1990. Nato je bila zaposlena kot strokovna sodelavka na Temeljnem sodišču v Ljubljani, kjer je bila razporejena na gospodarski oddelek. Leta 1993 je bila izvoljena v sodniško funkcijo na Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Domžalah, kasneje pa je bila z reorganizacijo sodstva imenovana za okrajno sodnico na Okrajnem sodišču v Domžalah. Sodila je v izvršilnih, kazenskih in pravdnih zadevah. Od leta 1999 do leta 2007 je bila dodeljena na Vrhovno sodišče RS, kjer je delo opravljala na kazenskem in evidenčnem oddelku. Na sodniško funkcijo okrožne sodnice je bila imenovana meseca decembra 2005. Sodniško funkcijo višje sodnice na Upravnem sodišču RS je nastopila leta 2007. Delo opravlja na vseh oddelkih s poudarkom na področju oddelka za okolje, prostor in gradnje, oddelka za varstvo ustavnih pravic ter ostale upravnopravne zadeve. Po treh letih opravljanja funkcije višje sodnice je leta 2010 hitrejše napredovala. Na podlagi zadnje ocene sodniške službe je ponovno hitreje napredovala in bila leta 2015 imenovana na položaj višje sodnice svétnice.

A.A. izpolnjuje pogoje za imenovanje na sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču RS v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Predsednik Vrhovnega sodišča RS v dokončnem mnenju o ustreznosti kandidatke št. SuZ 44/2015 z dne 7. 5. 2015 ugotavlja, da je kandidatka ugledna sodnica z bogatimi delovnimi izkušnjami na različnih pravnih področjih. Z dodelitvijo na delo na Vrhovno sodišče RS je izkazala pripravljenost za opravljanje drugih del, kar je zelo zaželeno za vrhovnega sodnika. V času osemletne dodelitve je delo Vrhovnega sodišča RS tudi dodobra spoznala. Sodnico odlikuje odlično strokovno znanje. Sodniško delo opravlja predano in odločno, je nadpovprečno storilna. Od povprečja odstopa tudi glede sposobnosti hitrega definiranja in razreševanja pravnih vprašanj. Njene odločbe so sistematične, natančne in jasne. Sodničino strokovno znanje tujih jezikov je še posebej pomembno. Predsednik Vrhovnega sodišča je v oceni ustreznosti kandidatko A.A. uvrstil med najprimernejše kandidate za imenovanje na razpisano sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS.

Sodni svet je s kandidatko dne 9. aprila 2015 opravil razgovor ter ugotovil, da je sodniške izkušnje pridobivala na vseh stopnjah sodniškega odločanja na različnih pravnih področjih. Kot višja sodnica na Upravnem sodišču RS je dvakrat hitreje napredovala. Odlično uporablja tuje jezike. Izkazala je vodstvene sposobnosti, saj je v času opravljanja funkcije namestnice vodje sodnega oddelka v njegovi odsotnosti uspešno prevzemala njegove naloge. Na razgovoru je pokazala ustrezne retorične sposobnosti, njeni pisni izdelki so izjemni.

Na podlagi listinske dokumentacije in osebne predstavitve Sodni svet zaključuje, da kandidatka za razpisano sodniško mesto pozitivno odstopa od primerljivih kolegov. Odlikuje jo poznavanje širšega spektra različnih pravnih področij, izstopa po znanju tujih jezikov, tudi pri opravljanju vodstvenih nalog je bila uspešna. Njeno pisno in ustno izražanje je pohvalno. Med kolegi je spoštovana. Sodni svet je zato ocenil, da ima kandidatka poleg obsežnega strokovnega in pravnega znanja ter odličnih komunikacijskih sposobnosti tudi videz pokončnega in zanesljivega nosilca sodniške funkcije.

Glede na navedeno Sodni svet ugotavlja, da kandidatka A.A. izpolnjuje vse pogoje in kriterije iz ZSS ter je najbolj primerna kandidatka za zasedbo razpisanega sodniškega mesta, zato jo predlaga Državnemu zboru RS v imenovanje na sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču RS.

Navedena odločitev je bila tožniku vročena skupaj z dopisom z dne 7. 7. 2015 št. 3/15-627, s katerim ga je Sodni svet obvestil, da je njegovo kandidaturo vloženo na predmetno prosto sodniško mesto obravnaval in ga na navedenem razpisu ni izbral. Na razpisano prosto mesto vrhovnega sodnika se je prijavilo osem kandidatov. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je v oceni ustreznosti z dne 7. 5. 2015 ocenil, da so najbolj primerni kandidati za razpisano prosto sodniško mesto mag. B.B., ki je bila dne 9. aprila 2015 že izbrana na sodniško mesto vrhovne sodnice, A.A., C.C. in dr. D.D. - tožnika. Ob upoštevanju delovnih izkušenj in izkazane uspešnosti pri dosedanjem delu ter pridobitvi akademskega naziva in strokovno publicistične dejavnosti je Sodni svet opravil prvi izbor, pri katerem je kot odločilno upošteval mnenje predsednika Vrhovnega sodišča RS iz petega odstavka 16. člena ZSS, uspešnost kandidata pri dosedanjem delu, ki je izkazana z oceno sodniške službe za hitrejše napredovanje ter aktivnost kandidata na znanstvenem področju oziroma obsežnost publicistične dejavnosti. Na ta način je v ožji izbor kandidatov uvrstil A.A., C.C., dr. D.D., mag. E.E. in mag. F.F. Kandidata za razpisano mesto vrhovnega sodnika mora odlikovati poglobljeno in široko strokovno znanje ne le z upravnopravnega področja, pač pa tudi s številnih drugih pravnih področij, ki sodijo v delokrog upravnega oddelka Vrhovnega sodišča. Poleg ustrezne pravne širine se od kandidata pričakuje tudi človeška širina, splošna razgledanost in osebne lastnosti, kot so: poštenost, objektivnost, racionalnost in pravni občutek. Izkazovati mora izvrstne delovne sposobnosti, sposobnost oblikovanja pravnih stališč in jasnih ter prepričljivih obrazložitev izraženih tako v ustni kot pisni obliki. Pri svojem delu mora odločno uveljavljati strokovno prepričanje in pravilno uporabljati pravo ter s tem zagotavljati zakonito, nepristransko in pravično sojenje na najvišji ravni.

Izbrana kandidatka A.A. ima bogato sodniško kariero. Sodniške izkušnje je pridobivala na vseh stopnjah sodniškega odločanja na različnih pravnih področjih. V času osemletne dodelitve na Vrhovno sodišče RS je dodobra spoznala delo najvišjega sodišča v državi. Njena bogata sodniška kariera omogoča zaključek, da jo odlikuje poznavanje širšega spektra različnih pravnih področij. S prevzemom funkcije namestnice sodnega oddelka je pokazala, da je pripravljena prevzemati nove naloge in odgovornosti. Pohvalno je njeno zanje tujih jezikov. Kot višja sodnica na Upravnem sodišču RS dosega nadpovprečne rezultate. Pri pisnem in ustnem izražanju je njen jezik jasen in jedrnat. Sodni svet se strinja s predsednikom Vrhovnega sodišča RS, da navedene kvalitete utemeljujejo izbiro kandidatke A.A. za imenovanje na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS. Ob upoštevanju vsega navedenega je Sodni svet ocenil, da je A.A. najuspešnejša med prijavljenimi kandidati.

Z odločitvijo o izbiri kandidata na sodniško funkcijo je Sodni svet istočasno odločil tudi o neizbiri ostalih kandidatov za navedeno prosto sodniško mesto. Iz zgoraj navedenih razlogov, ki so bili podlaga za izbor najustreznejšega kandidata, so tudi razvidni razlogi za neizbiro drugih kandidatov (šesti odstavek 18. člena ZSS).

Tožnik v vloženi tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi zaradi kršitve 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker izpodbijani odločbi nimata zakonite obrazložitve (drugi, šesti in deveti odstavek 18. člena v zvezi s petim odstavkom 16. člena ZSS) in se je ne da preizkusiti z vidika 29. in 28. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), kar pomeni tudi kršitev pravice iz 22. in 23. člena Ustave. Iz tega razloga naj sodišče izpodbijana akta odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Podrejeno uveljavlja zahtevek po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 z istim predlogom za ponovno odločanje oziroma dopolnitev obrazložitve, da se s tem prepreči morebitna arbitrarna uporaba prava v postopku izbire. Tudi v podrejenem zahtevku predlaga odpravo odločb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, ker se s tem lahko odpravi poseg v ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da akt Sodnega sveta z dne 11. 6. 2015 nima nobenega vsebinskega razloga, ki bi se nanašal na neizbiro oziroma zavrnitev kandidature tožnika bodisi glede na kvalifikacije izbrane kandidatke bodisi brez neposredne primerjave z izbrano kandidatko. V četrtem odstavku na strani 2 izpodbijanega akta je navedeno, da predsednik Vrhovnega sodišča v oceni ustreznosti izbrano kandidatko „vidi med najprimernejšimi kandidati na razpisano mesto“, ta stavek pa kaže morebiti na to, da je bil to za Sodni svet pomemben ali morebiti celo odločilen element pri izbiri. Tožeča stranka navaja, da mora po določilu petega odstavka 16. člena ZSS, če predsednik sodišča navede, katere kandidate šteje za najbolj ustrezne za zasedbo prostega mesta, to obrazložiti. Iz tega razloga je izpodbijani akt nezakonit, saj se njegove zakonitosti ne da preizkusiti. To pa predstavlja tudi kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Ocena o ustreznosti, ki jo pripravi predsednik sodišča, in predlog za imenovanje oziroma izvolitev torej nista pravno nevezana akta. Ali in kako sta predsednik Vrhovnega sodišča v oceni ustreznosti in Sodni svet v izbiri upoštevala kriterije iz 28. oziroma 29. člena ZSS iz izpodbijanih aktov ni razvidno in jih zato ni mogoče preizkusiti v sodnem sporu. Takšna obrazložitev pa tudi ni v skladu z načelom sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave. Zakonodajalec je namreč celo izrecno predpisal v drugem odstavku 18. člena ZSS, da Sodni svet, če ocena o ustreznosti predsednika sodišča ni zadosti obrazložena, v takšnem primeru od predsednika sodišča zahteva, da v določenem roku dopolni obrazložitev mnenja o ustreznosti kandidatov ali da mnenje o ustreznosti kandidatov ponovno oblikuje in pri tem pridobi ter upošteva še dodatne podatke in dokazila. Sodni svet v obravnavani zadevi tega ni storil. Razen tega tudi jezikovna in sistematična razlaga ZSS govorita za to, da obrazložitev izpodbijanega akta ni zadostna. Zakonodajalec namreč ni predpisal, da Sodni svet določi enega izmed prijavljenih kandidatov in ga predlaga v imenovanje, ampak da ga izbere, torej da opravi izbiro. Za ugotovitev, kdo najbolj izpolnjuje pogoje in kriterije, pa je nujno potrebna določena primerjava med kandidati vsaj glede ključnih elementov, ki so pomembni za razpisano sodniško mesto.

Glede ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da izbrana kandidatka pozitivno odstopa od primerljivih kolegov, tožeča stranka navaja, da iz obrazložitve akta ni razvidno v čem se kaže to odstopanje. Iz odločbe tako ni razvidno, kateri je torej isti odločilni razlog oziroma razlogi, ki pretehtajo izbiro na stran kandidatke iz izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka meni, da izpodbijana odločitev pomeni odstop od sodne prakse in se pri tem sklicuje na sodbo št. IV U 88/2014 z dne 18. 6. 2014. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-134/95 z dne 14. 3. 1996. Tožnik pa iz previdnosti izpodbija tudi obvestilo Sodnega sveta št. 3/15-627 z dne 7. 7. 2015. Razlog za to je v tem, ker so šele v tem aktu navedeni razlogi za neizbiro. Vendar pa enako kot akt z dne 11. 6. 2015, tudi obvestilo z dne 7. 7. 2015 ne vsebuje nujnih elementov obrazložitve. Dodatno je v njem zapisano le, da je Sodni svet vezan na kriterije iz 29. člena ZSS, ker to izhaja iz 29. člena ZSS in da ti kriteriji „predstavljajo profesionalne zahteve, ki so vezane na potrebe in naravo prostega mesta“. Vendar pa, katere so te konkretne profesionalne zahteve, iz obvestila sodnega sveta ni razvidno.

Sicer pa že določba, da mora biti obvestilo o neizbiri kandidata obrazloženo tako, da so navedeni razlogi za neizbiro posameznega kandidata, nujno pomeni, da morajo biti razlogi za neizbiro individualizirani, kajti sicer zakonodajalec ne bi govoril o posameznem kandidatu. Tožena stranka naj zato v ponovnem postopku izda odločbo s pravno ustrezno obrazložitvijo (22. člen Ustave), ki jo bo možno tudi preizkusiti z vidika 29. in 28. člena ZSS. To je namreč nujno za uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki pa sta v tovrstnih primerih tudi izrazito v funkciji javnega interesa po čim bolj legitimnem vzpostavljanju sodnikov Vrhovnega sodišča z vsaj minimalnimi garancijami za kakovost izbirnega postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Uvodoma opisuje vlogo in sestavo Sodnega sveta. Nato povzema potek postopka izbire. Pojasnjuje, da so bila dokončna menja predsednika Vrhovnega sodišča RS o ustreznostih kandidatov obrazložena v skladu z določbami ZSS, kandidati pa so imeli možnost nanje dati pripombe. Zato Sodni svet ni imel podlage, da zahteva dopolnitev. Razen tega po četrtem odstavku 18. člena ZSS Sodni svet na mnenje predsednika Vrhovnega sodišča ni vezan. Dodaja, da je bil tožnik s strani predsednika ocenjen kot ustrezen kandidat, primeren za sodniško mesto vrhovnega sodnika, ter je bil vabljen na razgovor na Sodni svet. Po zaključenem postopku izbire je tožena stranka nato odločila, da na razpisano mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču RS izbere A.A., pri tem pa je v aktu jasno in natančno navedla kombinacija katerih sposobnosti, znanj, delovnih izkušenj in lastnosti je bila odločilna za presojo, da je izbrana kandidatka najustreznejša in najprimernejša glede na zahteve razpisanega sodniškega mesta. Za izbor je ključna presoja, da med vsemi prijavljenimi kandidati, ki ustrezajo sodniški službi, izbrani kandidat najbolje izpolnjuje vse predpisane kriterije oziroma poseduje kombinacijo zanj, sposobnosti in izkušenj, ki jih lahko pridobi za opravljanje del in nalog v različnih vlogah. Tožena stranka je za izbrano kandidatko v predlogu za izvolitev obrazložila, zakaj je najprimernejša ter v obvestilu navedla razloge za neizbor tožeče stranke in s tem postopala v skladu z zakonskimi določbami in zadostila zahtevi po obrazložitvi razlogov za odločitev v konkretnem primeru, ki se nanašajo na izbrano kandidatko. Predlog o izbiri se po naravi nanaša na izbranega kandidata, zato podatki o ostalih kandidatih vanj ne sodijo. Tožena stranka je z odločitvijo izbire kandidatke na sodniško funkcijo istočasno odločila tudi o neizbiri ostalih kandidatov na navedeno prosto sodniško mesto, pri čemer razlogi za izbor najustreznejše kandidatke, navedeni v predlogu za izvolitev ter obvestilo o neizbiri, predstavljajo tudi razloge za neizbiro drugih kandidatov. Zatrjevanja tožeče stranke o potrebnosti primerjave med izbrano kandidatko in tožečo stranko so zato neutemeljena, saj tožnik od tožene stranke zahteva izvedbo in obrazložitev neposredne primerjave posameznih lastnosti kandidatov. Po mnenju Sodnega sveta pa je bila celovita ocena vseh lastnosti kandidatke, izražena v razlogih za izbiro, tista, ki je pretehtala v korist izbrane kandidatke.

Tožena stranka je v izpodbijanem postopku sprejela razumno odločitev, ki je utemeljena s stvarnimi razlogi. Pri tem je na podlagi meril med drugim upoštevala, da je razpisano mesto Vrhovnega sodnika na upravnem področju, kjer je pomembno poglobljeno in široko strokovno zanje, ustrezna pravna in človeška širina, splošna razgledanost, izvrstne delovne in druge sposobnosti, določene osebne lastnosti itd. Upoštevajoč zlasti zahtevnost in naravo dela vrhovnega sodnika na tem področju, je Sodni svet ocenil, da bo izbrana kandidatka zaradi bogatih delovnih izkušenj na različnih pravnih področjih, pri čemer je sodniške izkušnje pridobivala na vseh stopnjah sodnega odločanja, seznanjena pa je tudi z delom Vrhovnega sodišča RS, ter izkazanih izjemnih sposobnosti hitrega definiranja in reševanja pravnih vprašanj, ob upoštevanju, da so njene odločbe izjemno sistematično natančne in jasne, najbolj zadostila zahtevam tega sodniškega mesta. Celovita ocena vseh navedenih dejavnikov, ki je podana v obeh izpodbijanih aktih, je narekovala odločitev, da je Sodni svet tokrat dal prednost kandidatki A.A. pred tožečo stranko.

Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po prejemu odgovora na tožbo. Dodaja, da Sodni svet v odgovoru na tožbo neutemeljeno izključuje iz sodne kontrole vidik pravilne uporabe materialnega prava iz 28. člena ZSS, ta pa je lahko pravno zaščiten le, če je odločitev o izbiri transparentna neizbranim kandidatom in javnosti do tolikšne mere, da je iz nje razvidno, katera konkretna okoliščina ali okoliščine iz življenjepisa in kvalifikacij izbrane kandidatke, ki ustrezajo zakonski vsebini določenega kriterija iz 28. člena ZSS, so tiste, ki v razmerju do neizbranega kandidata pretehtajo izbiro, izhajajoč pri tem iz konkretnih potreb sodišča, kjer je razpisano mesto. Dodaja, da iz odgovora na tožbo izhaja, da se je Sodni svet pri odločitvi oprl tudi na oceno sodniške službe za tožečo stranko z dne 3. 3. 2014, glede ugotovitev iz te ocene pa tožnik ni imel možnosti, da bi se zoper njih branil. Razlikovalni elementi med tožnikom in izbrano kandidatko bi morali biti jasno navedeni v obrazložitvi odločbe in bi bilo tako razvidno, na podlagi česa je Sodni svet ugotovil, da imajo odločbe kandidatke boljše karakteristike kot odločbe tožeče stranke oziroma kakšna je razlika med obema kandidatoma glede pridobljenih delovnih izkušenj.

K I. točki izreka: Tožba zoper obvestilo Sodnega sveta št. 3/15-627 z dne 7. 7. 2015 ni dovoljena.

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Razen tega v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

V postopkih za izvolitev oziroma imenovanje sodnikov je sodno varstvo zagotovljeno v skladu z 21.a členom ZSS zoper predlog za izvolitev iz 21. člena ZSS oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena ZSS, zato navedeno obvestilo ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na to je sodišče tožbo v tem delu zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka: Tožba zoper akt Sodnega sveta št. 1/15-8 z dne 11. 6. 2015 ni utemeljena.

Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi ureja Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Za odločitev v predmetni zadevi je treba uporabiti različico zakona, veljavno v času objave razpisa (Uradni list RS, št. 94/2007-UPB4 s spremembami do vključno 69/2013). Dne 28. 3. 2015 je namreč stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah ZSS, to je ZSS-M (Uradni list RS, št. 17/2005), ki v 17. členu določa, da se že začeti postopki končajo po dosedanjih predpisih.

Postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika ureja ZSS v 2. oddelku II. poglavja. Sodni svet opravi izbiro na podlagi razpisnega gradiva in mnenja predsednika sodišča. Predsednik sodišča najpozneje v dvajsetih dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo iz prejšnjih odstavkov, oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, pri čemer mora ravnati po kriterijih iz prvega odstavka 28. člena ZSS. Mnenje vroči kandidatu, ta pa lahko da nanj obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenja (tretji odstavek 16. člena ZSS). Najpozneje v osmih dneh po prejemu pripomb oziroma poteku roka iz prejšnjega odstavka predsednik sodišča oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi pripombami kandidata pošlje sodnemu svetu (četrti odstavek 16. člena ZSS). Predsednik sodišča lahko posebej navede, katere kandidate šteje za najbolj ustrezne za zasedbo prostega mesta in to obrazloži (peti odstavek 16. člena ZSS).

Sodni svet lahko v postopku izbire kandidatov zahteva od predsednika sodišča, da v roku, ki ga določi sodni svet, dopolni obrazložitev mnenja o ustreznosti kandidatov ali da mnenje o ustreznosti kandidatov ponovno oblikuje, in pri tem pridobi ter upošteva še dodatne podatke in dokazila (drugi odstavek 18. člena ZSS).

Sodni svet pa pri izbiri kandidata na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata ni vezan (četrti odstavek 18. člena ZSS) in ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto (peti odstavek 18. člena ZSS). Obvestilo o neizbiri kandidata mora biti obrazloženo tako, da so razlogi za neizbiro posameznega kandidata navedeni (šesti odstavek 18. člena ZSS).

Sodni svet vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena, vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oziroma zavrnjene po četrtem odstavku 15. oziroma prvem odstavku 18. člena tega zakona. Če je sprožen upravni spor mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh (21.a člen ZSS).

Odločitev, kateri izmed več prijavljenih kandidatov, bo izbran (predlagan državnemu zboru v izvolitev oziroma imenovanje oziroma imenovan) na razpisano sodniško mesto, je torej v pristojnosti Sodnega sveta (18. člen ZSS). Sodni svet mora pri izbiri kandidatov za sodniško službo in odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali ima kandidat strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe oziroma izpolnjuje pogoje za napredovanje (28. člen ZSS). Kriterije določa 29. člen ZSS. To so: strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, varovanje ugleda sodnika in sodišča, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije v okviru mentorstva, odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela in sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na tako mesto.

Z izpodbijanim aktom je Sodni svet odločil, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje, je predlagal Državnemu zboru v imenovanje na razpisano sodniško mesto. Tu ne gre za odločanje o kakšni pravici posameznika, temveč za akt o izbiri (tako glede tega ustaljena sodna praksa, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS U 467/1997 z dne 31. 5. 2005 in sodba U 35/1999 z dne 14. 6. 2000). Sodno varstvo zoper takšen akt je od uveljavitve ZSS-H dne 30. 6. 2007 izrecno določeno v 21.a členu ZSS.

Akt o izbiri kandidata, ki je najprimernejši za zasedbo delovnega mesta, je odločitev sodnega sveta, ki temelji na njegovi z zakonskimi okviri določeni diskreciji. To izhaja iz četrtega in petega odstavka 18. člena ZSS, ki določa, da sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarana (podobno tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 545/2009).

V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je izpodbijani akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Odločitev mora biti tudi ustrezno obrazložena, tako da je mogoče preveriti, da je bila sprejeta v zgoraj navedenih okvirih.

Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti pristojni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. To seveda ne pomeni, da so odločitve izdane po prostem preudarku pravno nevezane, saj morajo vsebovati obrazložitev, iz katere je razvidno, da je odločitev sprejeta v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano in v mejah danega pooblastila.

Glede na vse navedeno je sodna presoja v takih postopkih zadržana in usmerjena v presojo pravilnosti postopka in ustreznost obrazložitve. Po presoji sodišča je z izpodbijanim aktom ustrezno obrazloženo (povzeto v 1. do 5. točki te sodbe), zakaj Sodni svet ocenjuje, da izbrana kandidatka izpolnjuje zahtevane pogoje najbolje. Na podlagi podatkov spisa sicer ni dvoma, da tudi tožnik (in ostali prijavljeni) pogoje izpolnjuje, vendar pa je končna odločitev, kateri kandidat je za zasedbo sodniškega mesta najbolj ustrezen, stvar presoje sodnega sveta. Glede na ugotovitve iz izpodbijanega akta takšni odločitvi ni mogoče očitati nerazumnosti.

Namen in obseg prostega preudarka izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Namen prostega preudarka danega sodnemu svetu v postopkih izvolitev oziroma imenovanj sodnikov je v tem, da se na ta način izbere najprimernejši kandidat za zasedbo prostega sodniškega mesta, pri tem pa je obseg prostega preudarka zamejen s kriteriji, ki so določeni v 28. in 29. členu ZSS. Po presoji sodišča je bil v izpodbijanem aktu prosti preudarek uporabljen v skladu z namenom, za katerega je določen, iz obrazložitve odločbe pa so razvidne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejeto odločitev, in sodišče zaključuje, da pri tem meje prostega preudarka niso bile prekoračene.

Po obrazloženem tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Tožnik izpodbijani odločitvi očita, da ni v zadostni meri obrazložena, ker ni narejena podrobna primerjava med prijavljenimi kandidati, iz katere bi bilo razvidno, zakaj je izbrani kandidat najprimernejši. Po zgoraj obrazloženem sodišče ocenjuje, da izpodbijana odločitev vsebuje zadostne razloge, iz katerih je razvidna presoja Sodnega sveta. S tem pa je podana zadostna podlaga za sprejem izpodbijanega akta, ki je, kot že pojasnjeno, akt o izbiri.

Sodni svet na mnenje predsednika sodišča ni vezan, pridobitev tega mnenja pa je del izbirnega postopka. Zato temu postopku ni mogoče očitati postopkovnih nepravilnosti s trditvijo, da bi moral Sodni svet pridobiti dopolnitev tega mnenja, glede na to, da je v obravnavani zadevi Sodni svet pridobil obrazloženo dokončno mnenje predsednika sodišča v skladu s 16. členom ZSS. Odločitev pa je bila sprejeta na podlagi celotne listinske dokumentacije in osebne predstavitve kandidatov, med katerimi je bil tudi tožnik.

Izpodbijana odločitev je torej pravilno sprejeta na zgoraj navedenem dejanskem stanju in materialnopravni podlagi, iz zgoraj opisanih razlogov pa s tem ni prišlo do v tožbi zatrjevanega posega v tožnikove pravice iz 22. in 23. in tretjega odstavka 15. člena Ustave RS, kršitev katerih tožnik zatrjuje zaradi nezadostne obrazložitve izpodbijanega akta.

Glede odločbe Ustavnega sodišča Up-134/95 z dne 14. 3. 1996, na katero se sklicuje tožnik, pa sodišče dodaja, da tudi iz te odločitve izhaja, da se v upravnem sporu sodišče ne sme spuščati v primernost tistega dela odločanja Sodnega sveta, ki temelji na prostem preudarku, dolžno pa je poleg pravilnosti in uporabe materialnega in procesnega prava presoditi, ali je namen in obseg prostega preudarka prekoračen. Ker je Sodni svet vezan na kriterije iz 29. člena ZSS, odločitev Sodnega sveta ne predstavlja zakonsko povsem nevezane odločitve, ampak diskrecijsko odločanje, pri katerem mora državni organ ravnati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. To pa v povezavi s 157. členom Ustave RS zahteva, da je odločitev obrazložena. Po presoji sodišča izpodbijana odločitev navedene zahteve izpolnjuje.

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS št. IV U 88/2014 ne more biti uspešna, saj je sodišče drugačno stališče zavzelo že v zadevi II U 59/2015 in v njej pojasnilo razloge za odstop od stališča zavzetega v zadevi IV U 88/2014. Po obrazloženem je sodišče tožbo zoper akt Sodnega sveta št. 1/15-8 z dne 11. 6. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K III. točki izreka: Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.