Jedro

V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pravne posledice sodbe ne bi v ničemer zadevale pravnega položaja podizvajalca. Predlagateljica lahko na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila z drugo tožnico od te zahteva plačilo za opravljena dela. Tudi če bi bilo v tej pravdi s sodbo ugotovljeno, da dela, ki naj bi jih opravila predlagateljica, niso bila opravljena oziroma so bila opravljena z napako, to ne bi vplivalo na njen pravni položaj v morebitni pravdi proti drugi toženki, v kateri bi predlagateljica dokazovala, da so bila dela v celoti in pravilno opravljena in bi plačilo teh del zahtevala od druge tožnice. Druga tožnica se v tem primeru ne bi mogla uspešno sklicevati na svoj lastni neuspeh v obravnavanem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo stranske intervencije I., d. d., na strani druge tožnice.

2. V predlogu za stransko intervencijo je predlagateljica navedla, da je z R. d. o. o. 29. 10. 2013 sklenila podizvajalsko pogodbo št. Pogn-R12-421/01/2013 (v nadaljevanju podizvajalska pogodba) v kateri je bilo dogovorjeno, da bo v okviru projekta Regijski center za ravnanje z odpadki ... (v nadaljevanju C.) kot nominirani podizvajalec izvedla več projektantskih in drugih del v cilju izpolnitve obveznosti po pogodbi. Skladno s 5. členom Pogodbe št. 354-105/2013 (v nadaljevanju Pogodba), ki je bila 27. 9. 2013 sklenjena med družbama H. in R. kot izvajalcema in Mestno Občino ... kot naročnikom, je bilo predvideno, da bo naročnik izvedbo del plačal neposredno družbi I. d. d. kot nominiranemu podizvajalcu druge tožnice. Predlagateljica je 9. 6. 2015 R. d. o. o. poslala dopis, v katerem je specificirala in ovrednotila storitve za izdelavo IDZ, PGD in PZI v znesku 391.273,44 EUR. V času priglasitve intervencije je dolg znašal še 363.886,15 EUR. Te obveznosti nista poravnala niti naročnik niti druga tožnica, ki pravi, da bo dolg poravnala, ko denar prejme od toženke. Predlagateljica ima zato pravni interes, da se dokaže, da so bile storitve opravljene.

3. Tožena stranka je stranski intervenciji nasprotovala. Navajala je, da je drugi tožnici plačala vse, kar ta dolguje predlagateljici. Tudi po mnenju druge tožnice udeležba predlagateljice v pravdi ni smotrna. Ker je bila predlagateljica le ena od podizvajalcev pri projektu, bi z njeno udeležbo v predmetnem postopku prišlo do nepreglednosti in dodatne obremenjenosti postopka. Razen tega je bil med drugo tožnico in predlagateljico sklenjen drugačen dogovor o obračunu del kot na ravni tožene stranke kot naročnika in tožnic kot konzorcija izvajalcev. Zato obseg odprtih obveznosti druge tožnice do predlagateljice ni relevanten za ta postopek.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za zahtevek predlagateljice k plačilu za opravljeno delo po podizvajalski pogodbi pasivno legitimirana tožena stranka in ne druga tožnica. Zato uspeh druge tožnice v konkretni pravdi ne izkazuje pravnega interesa, ki bi utemeljeval stransko intervencijo predlagateljice. Prejem neplačanih denarnih sredstev od druge tožnice, ki predlagateljici pripadajo iz naslova opravljenih del, predstavlja ekonomski interes, ki pa za dovolitev stranske intervencije ne zadostuje.

5. Predlagateljica v pritožbi navaja, da je v zvezi z obstojem pravnega interesa ključno dejstvo, da sta se predlagateljica in druga tožnica v 9. členu podizvajalske pogodbe dogovorili, da morebitne zamude naročnika ne bremenijo druge tožnice. To pa pomeni, da predlagateljica nima možnosti uveljavljati plačila terjatve neposredno od druge tožnice. Zaradi tega je za predlagateljico bistveno, da druga tožnica v konkretnem postopku uspe dokazati, da je predlagateljica pravilno in v celoti opravila svoje storitve. Šele tedaj, ko bo to dokazano, bo lahko prejela plačilo za opravljene storitve. Zato ima pravni interes, da v postopku zmaga druga tožnica.

6. Predlagateljica še navaja, da niso izpolnjeni pogoji, da bi predlagateljica kot podizvajalka bila upravičena zahtevati plačilo svoje terjatve neposredno od tožene stranke kot naročnika. Naročnik v obravnavanem primeru ni v celoti potrdil situacije oziroma računa glavnega izvajalca – druge tožnice in predlagateljice, ampak je podizvajalcu le delno priznal opravljene storitve ter jih v tem obsegu tudi plačal. X d. d. je z dopisom št. 2015-03-27/354-LP z dne 27. 3. 2015 zavrnil predlog tretje začasne situacije, katerega del je bila tudi PZI projektna dokumentacija, ki jo je izdelala predlagateljica. Zato za naslovitev zahtevka k plačilu za opravljeno delo predlagateljice ni pasivno legitimirana tožena stranka, temveč druga tožnica. Ta pa je kot glavni izvajalec z dopisom št. R12-117/2015-MR z dne 17. 6. 2015 zavrnila račun predlagateljice št. 22-D663/013A-0298 z dne 9. 6. 2015 za plačilo 119.759,02 EUR.

7. Če bi bilo v konkretnem postopku ugotovljeno, da storitve predlagateljice niso bile opravljene, bi to predlagateljici onemogočilo, da dobi poplačano svojo terjatev iz naslova projektiranja. To pa dokazuje obstoj njenega pravnega interesa v konkretni pravdi. Da mora biti pravni interes verjetno izkazan je stališče sodne prakse in teorije (sklep Višjega sodišča v Celju Cp 122/2008 in prof. dr. Lojze Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem k 200. členu ZPP, točka 1., str. 270).

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Intervencijski interes sodelovati v tuji pravdi mora biti utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katera vsebina vpliva na pravni položaj predlagatelja intervencije. Intervenient mora trditi in z verjetnostjo dokazati, da med pravdnima strankama in predlagateljem intervencije obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala. V obravnavanem primeru tožnici kot glavna izvajalca od tožene stranke kot naročnika del zahtevata plačilo za opravljena dela. Med drugim tudi za dela, ki jih je za izvajalca opravila predlagateljica kot podizvajalka druge tožnice. Intervencijski interes je predlagateljica utemeljevala s trditvami, da bi v tem postopku izdana sodba vplivala na njen pravni položaj zato, ker bi v primeru zavrnitve zahtevka, na podlagi ugotovitev sodišča, da dela podizvajalca niso bila opravljena, od druge tožnice ne mogla več zahtevati plačila za opravljena dela po sklenjeni podizvajalski pogodbi.

10. Pravilne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je za zahtevek predlagateljice za plačilo opravljenih del pasivno legitimirana tožena stranka. Zaradi relativnosti obligacijskih razmerij podizvajalec, ki z naročnikom ni v pogodbenem razmerju, četudi gre za nominiranega podizvajalca, nima pravice zahtevati plačila neposredno od naročnika. Izjemoma ima podizvajalec pravico zahtevati plačilo neposredno od naročnika le v primeru, če so izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ oziroma 71. členu ZJN-2 in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju. Nobena od pravdnih strank ni prerekala trditev predlagateljice, da je bil njen račun (oziroma 3. začasna situacija) za opravljena dela tako s strani naročnika kot tudi izvajalca del (delno) zavrnjen in niso bili podani pogoji za neposredno plačilo vseh izvršenih del na podlagi 5. člena Pogodbe od naročnika del. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom bi se vzpostavilo šele pod pogojem, da bi glavni izvajalec pripoznal podizvajalčevo terjatev, da bi naročnik potrdil situacijo glavnega izvajalca. To pa se v obravnavanem primeru kot kaže verjetno ni zgodilo.

11. Pri podizvajalskem razmerju gre za dve samostojni obligacijski razmerji in sicer razmerje med glavnim naročnikom in izvajalcem ter razmerje med izvajalcem in podizvajalcem. Razmerje med izvajalcem in podizvajalcem je samostojno in neodvisno od razmerja med izvajalcem in naročnikom. Izvajalčeva obveznost plačati podizvajalcu je neodvisna od tega, ali je izvajalec za opravljeni posel prejel plačilo od naročnika.(1) Zato so zmotne pritožbene navedbe, da je od uspeha druge tožnice v konkretnem postopku neposredno odvisna utemeljenost terjatve predlagateljice, ki jo ima predlagateljica iz naslova izdelane projektne dokumentacije do druge tožnice.

12. Predlagateljica se tudi neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 9. člena podizvajalske pogodbe. Ta določa, da bo izvajalec (druga tožnica) ob upoštevanju določb 71. člena ZJN-2 in Pogodbe, situacijam predložila račune oziroma situacije podizvajalca, ki jih bo izvajalec predhodno potrdil. Naročnik bo potrjen del računa podizvajalca plačal neposredno podizvajalcu. Morebitne zamude naročnika, ne bremenijo izvajalca. Iz gramatikalne razlage navedenega pogodbenega določila jasno izhaja, da se breme zamude nanaša le na potrjen del situacije, ki ga je naročnik dolžan plačati na podlagi 5. člena Pogodbe, ne pa na del situacije, ki je sporen in ga naročnik ne potrdi.

13. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pravne posledice sodbe ne bi v ničemer zadevale pravnega položaja podizvajalca. Predlagateljica lahko na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila z drugo tožnico od te zahteva plačilo za opravljena dela. Tudi če bi bilo v tej pravdi s sodbo ugotovljeno, da dela, ki naj bi jih opravila predlagateljica niso bila opravljena oziroma so bila opravljena z napako, to ne bi vplivalo na njen pravni položaj v morebitni pravdi proti drugi toženki, v kateri bi predlagateljica dokazovala, da so bila dela v celoti in pravilno opravljena in bi plačilo teh del zahtevala od druge tožnice. Druga tožnica se v tem primeru ne bi mogla uspešno sklicevati na svoj lastni neuspeh v obravnavanem postopku.

14. Držijo pritožbene navedbe, da mora predlagatelj stranske intervencije verjetno izkazati pravni interes, kar pa predlagateljici v tem postopku ni uspelo. Zato s sklicevanjem na stališče teorije in sodne prakse v tej smeri predlagateljica s pritožbo ne more uspeti.

15. Pritožba tako ni utemeljena. Ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Predlagateljica sama nosi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Stranke postopka same nosijo stroške odgovorov na pritožbo, ker ti niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Več o tem Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, stran 818.