Jedro

V izvršilnem postopku je treba povračilo stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, rok tridesetih dni pa je določen kot skrajni rok, v katerem se povračilo lahko zahteva. Če je višina stroškov znana že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, se ta ne more uspešno sklicevati na tridesetdnevni rok po končanju postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 07.02.2005, opr.

št. In 1998/00276-52, zavrglo upnikov predlog za odmero stroškov deložacije v znesku 55.109,00 SIT.

Zoper izdani sklep je upnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da ne sprejema zaključka prvostopenjskega sodišča, da je s tem, ko je bila

08.01.1999 deložacija opravljena, izgubil pravico terjati povrnitev nastalih stroškov. V skladu s 7. odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je namreč treba povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem postopku. V tem postopku je upnik predlagal izpraznitev stanovanja ter rubež, cenitev in prodajo dolžnikovih premičnin, s čimer naj bi se poplačali stroški. Deložacija je bila opravljena 08.01.1999, postopek za izterjavo stroškov pa ni bil opravljen in se izvršba v tem delu nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom. Stroški deložacije so izvršilni stroški, ki jih upnik lahko sam priglasi do konca izvršilnega postopka, zato meni, da jih je priglasil pravočasno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek oziroma da izpodbijani sklep spremeni in upnikovemu predlogu ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je upnikova ugotovitev v pritožbi, da izvršilni postopek še vedno teče, saj sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izterjavo stroškov pravdnega postopka, še ni bil realiziran, materialnopravno zmotno pa je njegovo stališče, da lahko povračilo stroškov vselej zahteva do konca izvršilnega postopka. V skladu z določbo 7. odstavka

38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ) se mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. V skladu z navedeno določbo je treba povračilo stroškov torej zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli do izteka tridesetnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. Rok tridesetih dni namreč ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se povračilo lahko zahteva. Povedano drugače: če do izteka tega roka ni znana višina stroškov, ugasne pravica zahtevati njihovo povračilo. Če pa je višina znana že prej, je treba povračilo zahtevati takoj, sicer se stroški ne priznajo.

Sodišče prve stopnje je v obrazožitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da že iz same upnikove zahteve za povračilo stroškov izhaja, da je bila višina stroškov znana najkasneje 03.12.1998 - s tega dne je zadnji izmed računov, na podlagi katerih upnik zahteva povračilo - upnik pa je povračilo stroškov zahteval 27.07.1999. Ker iz samih upnikovih trditev izhaja, da predloga ni vložil takoj, ko so stroški nastali in je bila znana njihova višina, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se njegov predlog zavrže, pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.