Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Vprašanja v zvezi s položajem carinskega laboratorija v carinskem postopku in pomenom strokovnega mnenja carinskega laboratorija je Vrhovno sodišče že obravnavalo in v zvezi z njimi zavzelo stališča, kar pomeni, da gre za že rešena pravna vprašanja. Ker izpodbijana sodba od teh stališč ne odstopa, ta vprašanja ne morejo biti več pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanja, ki se nanašajo na možnost stranke, da predlaga postavitev izvedenca v carinskem postopku in na ravnanje carinskega organa v primeru takšnega dokaznega predloga, so po mnenju revizijskega sodišča vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago ustreznih določb ZUP.

V postopkih, v katerih carinski laboratorij izdela strokovno mnenje, ni treba postaviti izvedenca, ki bi opravil isto strokovno delo kot carinski laboratorij, razen v primeru, ko carinski zavezanec z dokazi, ki jih predloži (na primer izvid in mnenje drugega laboratorija o istem blagu) pri uradni osebi vzbudi utemeljen dvom v pravilnost strokovnega mnenja carinskega laboratorija, oziroma v drugih utemeljenih primerih.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Carinskega urada Maribor, št. DT 4242-342/2010-4 z dne 14. 9. 2010, s katero je carinski organ družbi A., d. d., ki je bila deklarant, in revidentki, ki je bila prejemnik blaga, solidarno naložil v plačilo 4.728,63 EUR uvoznih dajatev, od tega 3.545,81 EUR protidumpinških dajatev, 1.681,72 EUR davka na dodano vrednost in 24,25 EUR obresti, in obenem določil, da se deklarantu vrne carina v znesku 523,15 EUR. Dajatve so bile odmerjene, ker je bilo po opravljeni analizi blaga (mešanica citronske kisline in sladkorja za industrijsko proizvodnjo brezalkoholnih pijač s trgovskim imenom A.), ki jo je opravil Generalni carinski urad oziroma carinski laboratorij, ugotovljeno, da blago ob uvozu ni bilo deklarirano v pravilno tarifno oznako Kombinirane nomenklature. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-498-1-518/2010 z dne 28. 4. 2011, revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidentka postavlja več vprašanj, zaradi katerih bi bilo po njenem mnenju treba revizijo dovoliti, vprašanja pa se nanašajo na izvedeništvo v carinskem-upravnem postopku. S prvim sklopom vprašanj (na 2. strani revizije) problematizira položaj carinskega laboratorija v carinskem postopku in pomen strokovnega mnenja, ki ga izdela ta laboratorij. Postavlja vprašanje, ali je treba strokovnjaka carinskega laboratorija obravnavati kot izvedenca in ali mora carinski organ stranki omogočiti, da strokovnjaku carinskega laboratorija zastavlja vprašanja, in sicer na ustni obravnavi, ki je po 154. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obvezna, če v postopku nastopa izvedenec. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1613/2006 po njenem mnenju ni ustrezno. Drugi sklop vprašanj (na 5. strani revizije) se nanaša na možnost stranke, da predlaga postavitev „drugega“ izvedenca. Sprašuje, ali lahko stranka carinskega postopka predlaga lastnega izvedenca, če dvomi v mnenje strokovnjaka carinskega laboratorija, in še, ali mora carinski organ v takem primeru določiti izvedenca, da bi zagotovil načeloma poštene obravnavne oziroma enakosti orožij.

7. Po mnenju revizijskega sodišča revidentka z navedenimi vprašanji ni postavila pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Vprašanja v zvezi s položajem carinskega laboratorija carinskem postopku in pomenom strokovnega mnenja carinskega laboratorija je Vrhovno sodišče že obravnavalo in v zvezi z njimi zavzelo stališča, kar pomeni, da gre za že rešena pravna vprašanja. Ker izpodbijana sodba od teh stališč ne odstopa, ta vprašanja ne morejo biti več pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V sodbi X Ips 1613/2006 z dne 10. 9. 2009 je Vrhovno sodišče navedlo, da carinski laboratorij v carinskih postopkih ne nastopa kot izvedenec v smislu ZUP, da gre za organizacijsko enoto Generalnega carinskega urada, ki posameznim carinskim uradom oziroma uradnim osebam zagotavlja strokovno pomoč za odločanje v konkretnih carinskih zadevah, ter da v primeru, ko uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, glede na prvi odstavek 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi X Ips 1398/2005 z dne 16. 12. 2008. 9. Vprašanja, ki se nanašajo na možnost stranke, da predlaga postavitev izvedenca v carinskem postopku in na ravnanje carinskega organa v primeru takšnega dokaznega predloga, pa so po mnenju revizijskega sodišča vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago ustreznih določb ZUP. Iz teh po eni strani izhaja, da je treba predlog za postavitev izvedenca obravnavati enako kot vse druge dokazne predloge. Stranka lahko vselej predlaga uradni osebi, naj se izvede dokaz z izvedencem, dokazni predlog pa mora izpolnjevati tudi predpisane pogoje za izvedbo, med drugim mora biti podan pravočasno. Po drugi strani ZUP izvedbo dokaza z izvedencem tudi omejuje. Prvi odstavek 189. člena ZUP namreč določa, da če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, se opravi dokaz z izvedenci. Drugi odstavek 189. člena ZUP pa določa, da se dokaz z izvedencem izvede, če uradna oseba, ki vodi postopek, oceni, da je to potrebno iz razlogov iz prejšnjega odstavka. Iz navedenega jasno izhaja, da v primerih, ko uradna oseba razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, izvedenca ni treba postaviti. Za carinske postopke takšna ureditev pomeni, da v postopkih, v katerih carinski laboratorij izdela strokovno mnenje, ni treba postaviti izvedenca, da bi opravil isto strokovno delo kot carinski laboratorij, razen v primeru, če bi carinski zavezanec z dokazi, ki bi jih predložil (na primer izvid in mnenje drugega laboratorija o istem blagu) pri uradni osebi vzbudil utemeljen dvom v pravilnost strokovnega mnenja carinskega laboratorija, oziroma v drugih utemeljenih primerih.

10. K navedeni obrazložitvi je treba dodati to, da se revidentkina vprašanja v zvezi z dovoljenostjo revizije nanašajo izključno na postopek izdaje upravnega akta, torej na carinski-upravni postopek. Revizijsko sodišče se je zato opredelilo le v tem obsegu in se ni ukvarjalo z vprašanjem, kako omejitev dokazovanja iz 189. člen ZUP vpliva na možnost dokazovanja v upravnem sporu – sodnem postopku.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.