Jedro

Glede na okoliščine konkretnega primera je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP in tožnici, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, priznalo potrebne stroške v celoti, ker je uspela z odpravo odločb toženca, glede ugotavljanja I. kategorije invalidnosti pa niso nastali dodatni stroški. V obravnavanem primeru ni razloga, da sodišče ne bi priznalo tožnici stroške v takšnem obsegu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani stroškovni sklep (V. točka izreka) v sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2017 in št. ... z dne 6. 2. 2017 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na drugem delu z omejitvami: fizično lažje delo, pretežno sedeče delo, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, v ugodnim mikroklimatskih pogojih, ne na višini in ne nad globino, pri delu naj ne ima vsiljenega ritma, delati pa mora v pogojih, ki ji omogočajo redne in po sestavi primerne obroke ter redno merjenje krvnega sladkorja od 22. 12. 2016 dalje (I. in II. točka izreka). Obenem je tožnici od istega dne dalje priznalo pravico do delnega nadomestila ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (III. in IV. točka izreka). S V. točko izreka pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 323,96 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper V. točko izreka sodbe glede stroškov postopka je pritožbo vložil toženec. Meni, da je sodišče napačno odmerilo stroške, ker ni upoštevalo, da je tožnica uspela le v delu tožbenega zahtevka. Sodišče je v obrazložitvi sicer zapisalo, da je tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom. Iz sodnega spisa pa izhaja, da je tožnica s tožbo uveljavljala I. kategorijo invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine, brez kakšnega podrednega zahtevka. Na prvem naroku zahtevek ni bil modificiran, tudi ne na drugem naroku, niti na zadnjem naroku ne. Na zadnjem naroku je tožnica celo izrecno navedla, da vztraja kot v tožbi ter postavljenemu zahtevku. V vlogi (izjavi) je navedla, da nima pripomb k dopolnilnemu mnenju, nič pa glede tožbenega zahtevka. Glede uspeha v postopku je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno zmotno odločilo o stroških postopka, saj bi moralo upoštevati delni uspeh tožnice in odmeriti stroške glede na določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Glede na delni uspeh, ker je tožnica uveljavljala priznanje I. kategorije invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine, priznana pa ji je bila pravica do časovne razbremenitve na drugem delu znotraj III. kategorije invalidnosti, pomeni, da bi znesek priznanih stroškov lahko znašal največ v višini 50 %, to je v višini 161,98 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presojalo odločbi toženca z dne 26. 7. 2017 in z dne 6. 2. 2017, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da sta bili citirani odločbi nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na drugem delu z omejitvami od 22. 12. 2016 dalje. Tako odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedbi dokazov, predvsem po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. S podanim dopolnilnim mnenjem se je tožnica izrecno strinjala, pred tem pa tudi na samo izvedensko mnenje ni imela nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela in ji priznalo stroške postopka skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP, ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT).

6. V 154. členu ZPP je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (prvi in drugi odstavek). V tretjem odstavku pa je določeno, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani zavrnilni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na drugem delu z omejitvami od 22. 12. 2016 dalje, pri čemer sodba ne vsebuje zavrnilnega dela. Tožnica je s tožbo uveljavljala odpravo zavrnilnih odločb toženca ter hkrati razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Vendar pa iz njene izjave jasno izhaja, da se je z dopolnilnim izvedenskim mnenjem strinjala in že pred tem na pismeno mnenje ni imela nobenih pripomb.

8. Glede na okoliščine konkretnega primera je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP in tožnici, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, priznalo potrebne stroške v celoti, ker je uspela z odpravo odločb toženca, glede ugotavljanja I. kategorije invalidnosti pa niso nastali dodatni stroški. V obravnavanem primeru ni razloga, da sodišče ne bi priznalo tožnici stroške v takšnem obsegu.

9. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo stroškovni sklep (V. točka izreka) v sodbi sodišča prve stopnje.