Jedro

Ker je cesija zgolj personalna sprememba terjatve, je tudi za tovrstne dogovore (glede uporabe prava in pristojnosti sodišča) smiselno uporabljivo določilo 437. člena ZOR, po katerem preidejo na prevzemnika terjatve tudi stranske pravice, saj gre za dogovore, ki so tesno povezani s terjatvijo. Listine, ki jim ni priložen zahtevani prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče oceniti, zato sodbe, ki temelji na takšni listini, ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 634.001,39 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v roku 8 dni (1. točka izreka) in zamudne obresti v višini letni EURIBOR + 6,90% p.a. in sicer od zneska 582.872,74 EUR od 18.8.2000 do 16.11.2000 ter od zneska 643.001,39 EUR od 17.11.2000 dalje do dneva plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek za plačilo obresti je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.763.000,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki terjatve iz Pogodbe o dobavi trgovskega blaga na kredit, ki sta jo dne 3.1.1999 sklenili družba U. A. GmbH iz Munchna (v nadaljevanju U.) kot kreditodajalec ter tožena stranka kot kreditojemalec (v nadaljevanju Pogodba o dobavi blaga na kredit) in sicer kot prevzemnica (fiduciar; cesionar) teh terjatev po pogodbah o odstopu terjatev v zavarovanje, sklenjenih med tožečo stranko in družbo U.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta U. in tožena stranka v Pogodbi o dobavi trgovskega blaga na kredit z dne 3.1.1999 dogovorila, da se le-ta presoja po pravu Zvezne republike Nemčije (ZRN) in za morebitne spore iz te pogodbe dogovorila pristojnost sodišča v Munchnu (7. člen pogodbe).

Ker je cesija zgolj personalna sprememba terjatve, je tudi za tovrstne dogovore (glede uporabe prava in pristojnosti sodišča) smiselno uporabljivo določilo 437. člena ZOR, po katerem preidejo na prevzemnika terjatve tudi stranske pravice, saj gre za dogovore, ki so tesno povezani s terjatvijo ( dr. M. Juhart, Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik 1996). V danem primeru bi se torej sporno razmerje med pravdnima strankama glede na dogovor med U. in toženo stranko moralo presojati po pravu ZRN in pred sodiščem v Munchnu. Vendar pa je, kot je to ugotovilo prvostopno sodišče, tožena stranka na glavni obravnavi dne 20.3.2002 umaknila ugovor pristojnosti slovenskega sodišča, strinjala pa se je tudi z uporabo slovenskega prava. Prvostopno sodišče je ob povedanem bilo pristojno za odločanje o predmetnem sporu in sicer po slovenskem pravu.

Odstop terjatve v zavarovanje je realni kontrakt, s katerim fiduciant oziroma dolžnik prepusti svojo lastnino (v danem primeru terjatve iz Pogodbe o dobavi blaga na kredit) fiduciarju oziroma upniku, ta pa se obenem zaveže, da bo stvar pod določenimi pogoji (plačilo terjatve) pozneje vrnil (dr. M. Juhart, Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, 1996). Fiduciar postane upnik terjatve, ki je predmet zavarovanja in lahko razpolaga z njo, v skladu z določbo 445. člena ZOR pa je dolžan kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjavi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja dolžnika zavarovane terjatve v premoženje upnika, do katerega pride ne glede na obvestilo njenemu dolžniku. Obvestilo dolžniku ne vpliva na veljavnost pravnega posla, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno ocenilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vodenje te pravde.

Dolžnik, fiduciant lahko proti fiduciarnemu cesionarju uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko proti cedentu. Zato se je prvostopno sodišče utemeljeno ukvarjalo z ugovori tožene stranke, da vtoževana terjatev ne obstoji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka med drugim trdila, da je družba U. odstopila vtoževane terjatve družbi A. d.o.o. s pogodbo z dne 15.5.2000 ter da jo je družba U. o spremembi upnika tudi obvestila z dopisom z dne 13.6.2000. Glede na trditev tožeče stranke, da je toženo stranko o prevzemu terjatve obvestila dne 16.8.2000 in 14.11.2000, bi glede na določilo 439. člena ZOR (po katerem v primeru, če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada le-ta tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil) terjatev pripadala A. d.o.o. Vendar pa je prvostopno sodišče ocenilo, da iz predložene pogodbe o odstopu terjatev A. d.o.o. ter obvestila dolžniku o odstopu terjatve (B 3) izhaja, da ne gre za iste terjatve kot so vtoževane z utemeljitvijo, da se pogodba o odkupu terjatev z dne 15.5.2000 nanaša na terjatve, ki so nastale na podlagi blagovnih kreditov z dne 7.12.1998 v znesku 662.212,50 DEM, dne

28.2.1999 za 200.000 DEM in dne 6.9.1999 v znesku 90.000 DEM, medtem ko se sporne terjatve nanašajo na pogodbo o dobavi blaga na kredit z dne 3.1.1999 v višini 600.000 DEM ter aneksov k pogodbi z dne 7.12.1999 za 100.000 DEM in z dne 18.12.1999 za znesek

240.000 DEM. Blagovni krediti, ki naj bi bili predmet pogodbe o odkupu terjatev, sklenjene med A. d.o.o. kot kupcem in U. kot prodajalcem se torej niti datumsko niti zneskovno ne ujemajo s pogodbo, katere predmet so vtoževane terjatve. Pritožnik v podporo trditvam, da so bile prodane družbi A. d.o.o. prav vtoževane terjatve, navaja, da je priča M. izpovedala, da je sodelovanje potekalo na podlagi "pogodbe o sklenjenem blagovnem kreditu", po mnenju pritožnika torej zgolj ene pogodbe o blagovnem kreditu. Vendar pa je M. izpovedal le, da je U., katerega direktor je bil, od SKB Banke dobil kredit za izvrševanje poslov dobave blaga slovenskim kupcem na podlagi blagovnega kredita. Res pa je K., ki je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, izpovedal, da je bila z U. sklenjena ena pogodba o dobavi trgovskega blaga na kredit in več aneksov, sklenili pa so tudi druge pogodbe, vendar ne ve, na kaj so se nanašale. Vendar pa navedeni izpovedbi po oceni pritožbenega sodišča sami po sebi še ne dokazujeta, da je bila sklenjena le ena pogodba o blagovnem kreditu. Trditve, da so bile sporne terjatve odstopljene družbi A. d.o.o. ne dokazuje niti izpovedba K., da naj bi bile predmet pogajanj o odstopu terjatev terjatve v znesku okoli

900.000 DEM, kar naj bi ustrezalo seštevku terjatev po pogodbi o prodaji terjatev družbi A. d.o.o.. Omenjene izpovedbe prič ob tem, da je tožena stranka predložila pogodbo o odkupu terjatev (torej listinski

dokaz), iz katerega ne izhaja, da so bile družbi A. d.o.o. prodane prav sporne terjatve, za odločitev niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da zgolj navedba K., da je čudno, da pogodba z njegove strani ni parafirana, ne zadošča za sklep, da pogodba o dobavi trgovskega blaga na kredit, in aneksi k njej niso verodostojni, še zlasti, ker tožena stranka drugih dokazov v tej smeri ni predložila niti predlagala.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko ugovoru tožene stranke, da so bile vtoževane terjatve odstopljene A. d.o.o., ni sledilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo trdila, da so bile terjatve, ki so bile predmet odstopa po pogodbah o odstopu terjatev med tožečo stranko in družbo U. že dejansko poplačane družbi U.. Trdila je, da iz dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka ni razvidno, da bi terjatve družbe U. do tožene stranke dejansko obstajale ter da bo tožeča stranka morala predložiti dobavnice oziroma kopije dobavnic, iz katerih bo razvidno, kdaj in v kakšni vrednosti je tožena stranka prejela blago od družbe U. po pogodbi o dobavi trgovskega blaga, katere fakture so bile izstavljene na podlagi teh dobav in kdaj so bile izstavljene.

Trdila je, da sama pogodba o dobavi trgovskega blaga na kredit ne dokazuje obstoja nobene terjatve. Tožeča stranka je na takšne trditve tožene stranke odgovorila, da ji je U. dne 9.8.2000 izročil overjen seznam terjatev (neplačanih faktur), ki jih je do višine odstopljenih terjatev izkazoval v poslovnih knjigah do tožene stranke po zgoraj navedeni pogodbi o dobavi trgovskega blaga na kredit. Kot dokaz obstoja terjatev je priložila neplačane fakture v skupnem znesku

1.240.000 DEM, s pripombo, da zaenkrat še neprevedene v slovenski jezik, toženi stranki pa v presojo. Trdila je, da tožena stranka za svoje trditve, da kreditojemalcu, U., ni nič dolžna, ni predložila nobenega dokaza. Trdila je, da je tožena stranka prav na podlagi predloženih listin lahko carinila in uvozila blago, ki ga je dobavilo podjetje U..

Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 20.3.2002 dodatno trdila, da spisek odprtih terjatev ni sklepčen, da faktur pri pregledu dokumentacije ni našla ter da glede na navedeno dobave niso bile izvršene. Trdila je, da v dokumentaciji ni našla ne faktur, ne pogodb, ne dobavnic. Tožena stranka je torej smiselno trdila, da ji blago ni bilo dobavljeno. Nadalje pa je trdila, da je blago poravnala družbi U., kar je (glede na to, da ni podala drugih trditev v zvezi s tem) nelogično ob njeni prejšnji trditvi, da ji blago ni bilo dobavljeno.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za svoje trditve, da je blago že poravnala, tudi sicer ni predložila nobenega dokaza. Nadalje pa je ocenilo je, da je seznam neporavnanih obveznosti, podpisan s strani takratnega direktorja U., opremljen z žigom in datumom, kateremu so priložene vse fakture s celotnim in po posameznih artiklih specificiranim seznamom odposlanih stvari in prevozne listine, iz katerih je razvidno, da je bilo blago odpremljeno prav k toženi stranki (priloge A 26 do A 29), dokaz, na podlagi katerega je mogoče zaključiti, da je tožena stranka blago dobila, a ga ni plačala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče oceno o obstoju vtoževanih terjatev gradilo na listinah, sestavljenih v nemškem jeziku, na kar pritožnik utemeljeno opozarja. V skladu z določilom 2. odstavka 226. člena ZPP mora biti listini, na katero se sklicuje stranka v dokaz svojih navedb, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Listine, ki jim ni priložen zahtevani prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče oceniti, zato sodbe, ki temelji na takšni listini, ni mogoče preizkusiti. Pritožnikovi očitki prvostopnemu sodišču, da ni moglo na podlagi faktur, ki so v nemškem jeziku, ugotoviti, da so bile izstavljene toženi stranki, niti na podlagi katere pogodbe med družbo Unimercat in toženo stranko naj bi bile izstavljene, in posledično temu ni moglo ugotoviti obstoja terjatve, ki naj bi bile odstopljene v zavarovanje tožeči stranki, zlasti ne višini le-teh, so torej utemeljeni. Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče iz dokazov na list.št. A 26 do A 29, ki so v nemškem jeziku, ugotovilo, da naj bi bilo blago odpravljeno prav k toženi stranki oziroma, da naj bi šlo za prevozne listine. Ker je odločilnega pomena prav ugotovitev, ali je bilo blago, ki ga vtožuje tožeča stranka, toženi stranki dobavljeno, zaključek sodišča o tem pa temelji na listinah, ki niso prevedene v slovenski jezik, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom tudi, ko pravi, da se je prvostopno sodišče pri ocenjevanju predloženih računov neutemeljeno sklicevalo na Slovenski računovodski standard št. 21 v povezavi s 50. čl. Zakona o gospodarskih družbah, v kolikor se je na navedene predpise sklicevalo v zvezi s presojo pravilnosti sestave računov.

Račune je izdala nemška družba, zato je za vprašanje pravilnosti izstave le-teh relevantno nemško pravo. Očitki o zmotni uporabi materialnega prava v tem delu so torej utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

Prvostopno sodišče naj v novem postopku pozove tožečo stranko k predložitvi listin, ki jih je predložila v dokaz svojih trditev (zlasti trditev, da je bilo blago dobavljeno toženi stranki) v nemškem jeziku, v slovenski jezik ( 2.odstavek 226.člena ZPP), nato pa naj na podlagi ocene izvedenih dokazov ponovno odloči o tožbenem zahtevku.