Jedro

Sodišče prve stopnje ves čas govori le o utemeljenem sumu storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Le-ta je tudi po sodbi pritožbenega sodišča podan, zaradi česar ne more biti govora o kršitvi domneve nedolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženko podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za en mesec, to je do vključno 2. 1. 2024, do 6.21 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženkin zagovornik. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Zavzema se za razveljavitev izpodbijanega sklepa, oziroma za njegovo spremembo tako, da se pripor odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbeno navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj, za njeno ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je zanesljivo dognalo, da je podan utemeljen sum storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj, ki so predmet sklepa o uvedbi preiskave, ki v trenutno odločanja o podaljšanju pripora, ni bil pravnomočen. Iz okoliščin storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje izpostavilo številne objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in ki pritožbeno niso problematizirane, je v povezavi s subjektivnimi okoliščinami, torej okoliščinami, ki se nanašajo na obdolženkino osebnost, utemeljeno sklepalo na obdolženkino ponovitveno nevarnost. Sodišče prve stopnje ves čas govori le o utemeljenem sumu storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Le-ta je tudi po sodbi pritožbenega sodišča podan, zaradi česar ne more biti govora o kršitvi domneve nedolžnosti. Glede na številne subjektivne okoliščine, ki pritožbeno niso problematizirane, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi obdolženka utegnila nadaljevati s kriminalno dejavnostjo, katere je sedaj utemeljeno osumljena. S takšnim zaključkom ni bilo poseženo v domnevo nedolžnosti. Gotovo pa je, da pravnomočne obsodbe niso edini pokazatelj ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz podatka, da obtoženka doslej še ni bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja, je pa zato glede na ostale okoliščine, ki se nanašajo na obdolženkino osebnost, lahko vseeno sklepalo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obdolženkina ponovitvena nevarnost tako intenzivna in resna, da jo je moč preprečiti le z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom, da torej milejši osebni omejevalni ukrepi ne pridejo v poštev. Tako drugačne odločitve o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora pritožnik ne more doseči s povsem načelno pritožbeno razpravo o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti upravičenemu predlogu in pripor nadomestiti s hišnim priporom, ker da bi bil s tem dosežen enak učinek, torej ponovitvene nevarnosti več ne bi bilo, ker osumljena ne bi smela zapustiti stanovanja, kjer bi prestajala hišni pripor. Ker je torej sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo neogibno potrebnost pripora ter tudi sorazmernost osebnega omejevalnega ukrepa, ko posebne teže tudi ne more imet dejstvo, da naj bi bila droga obdolženki zasežena in da naj bi bili zaseženi tudi pripomočki, ko pa je temeljni očitek obdolženki ravno prodaja prepovedane droge, pritožbenim navedbam ni bilo moč slediti, temveč je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, ob ugotovitvi, da tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

7. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.