Jedro

Vrhovno sodišče soglaša s stališčem tožnika, da je ugotovitev slabega psihofizičnega stanja delavca na zdravstvenem pregledu pred nastopom dela lahko tudi razlog za ugotovitev delovne nezmožnosti, vendar je v obravnavanem primeru presoja sodišč pravilna. Glede na ugotovljena dejstva, da tožnik v času prečkanja nezavarovanega prehoda ni bil depresiven, da pa je bil skrajno neskrben, je namreč pravilna presoja, da zdravniški pregled nesreče ne bi preprečil in da torej med opustitvijo toženke in nastalo škodno posledico vzročne zveze ni, niti po teoriji ratio legis niti po adekvatni vzročnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 12. 11. 2010 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je Republika Slovenija dolžna plačati 300.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala 18. 2. 2008, ko ga je pri vračanju z dela pri zunanjem delodajalcu na nezavarovanem prehodu povozil vlak. Tožnik, ki je v času nesreče prestajal zaporno kazen, zatrjuje, da bi Zavod za prestajanje zaporne kazni (v nadaljevanju Zavod) škodni dogodek lahko preprečil, če bi mu zagotovil zdravniška pregleda (predpisan pregled pred nastopom dela in zaprošen pregled pri psihiatru), ki bi pokazala, da zaradi hude depresije ni bil sposoben samostojno in varno prihajati in odhajati z dela. Trdi, da ga Zavod zaradi njegovega psihičnega stanja ne bi smel poslati na delo oz. bi mu prihod in odhod z dela moral omogočiti v spremstvu pravosodnih policistov.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zavrnilo. Obrazložilo je, da je Zavod sicer ravnal protipravno, ko tožnika pred nastopom dela ni poslal na predpisani zdravniški pregled, da pa navedeno ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj je ta nastala izključno zaradi nepazljivosti tožnika.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da tožnik svojih trditev o depresivnem stanju ni dokazal in da zato nezgode ni bilo mogoče preprečiti z zdravstvenim pregledom pred začetkom opravljanja dela. Iz navedenega razloga mu Zavod tudi ni bil dolžan zagotoviti spremstva na delo in z dela. Strinjalo se je z oceno sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik poškodoval, še preden je prišel na vrsto za psihiatričen pregled, s škodno posledico tudi ni v vzročni zvezi. Prav tako je zavrnilo očitke o pristranskosti in nestrokovnosti postavljenega izvedenca in o tem, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti.

4. Tožnik zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Vztraja, da je opustitev dveh zdravstvenih pregledov v vzročni zvezi s škodno posledico, in sicer tako po teoriji ratio legis, kot po teoriji adekvatne vzročnosti. Namen norme 46. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ki določa, da mora Zavod zapornika pred nastopom dela poslati na zdravstveni pregled, je namreč širši, kot ga je opredelilo sodišče, kar še posebej velja prav pri zapornikih. Meni, da namen pregleda ni le „ugotoviti samo sposobnost za delo in preprečiti nastanek morebitnih poškodb na delu oz. v zvezi z delom,“ temveč tudi preveriti, ali je zapornik zdravstveno primeren za opravljanje dela, ali je torej sposoben brez spremstva odhajati na delo na zunanja delovišča, je sposoben sodelovati v delovnem procesu in ali je nevaren okolici ali samemu sebi. Navaja, da prav ugotovljeno stanje sodišča (o skrajni nepazljivosti tožnika pri prečkanju nezavarovanega prehoda) že samo po sebi kaže na nerazumnost ravnanj človeka v slabem psihičnem stanju in torej na adekvatni vzrok škodne posledice, ki bi lahko bila preprečena, če Zavod ne bi opustil svojega dolžnega ravnanja. V zvezi z očitanimi kršitvami določb pravdnega postopka vztraja, da se sodbe sodišča prve stopnje v delu o obstoju protipravnosti ne da preizkusiti, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili njegovo zahtevo po postavitvi novega izvedenca ter navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove trditve, da mu Zavod ni omogočil zahtevanega pregleda pri psihiatru.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja: da tožnik v obravnavanem času ni bil depresiven in je željo po vključitvi v delovni proces izrazil sam; da je pedagoginja ocenila, da je tožnik psihično sposoben za delo; da je bilo dogovorjeno, da bo za prihod in odhod z dela uporabljal javni prevoz, ki mu ga je plačal delodajalec in je imel tudi sicer dovoljene proste izhode; da je za prečkanje železniške proge izbral nezavarovan prehod in je bil pri tem izredno nepazljiv, saj zaradi poslušanja radia preko slušalk v času nesreče niti ni slišal opozorilnega signala voznika vlaka.

8. V prvem in tretjem odstavku 46. člena ZIKS je določeno, da mora zavod obsojenca, preden je razporejen na delo v zavodu ali zunaj, poslati na zdravniški pregled. Preden je razporejen na delo z večjo nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar, pa ga mora poslati na specialni zdravniški pregled, s katerim se ugotavlja zdravstveno in psihofizično stanje obsojenca.

9. Vrhovno sodišča uvodoma poudarja, da je namen določila 46. člena ZIKS obsojencu (v neomejenem obsegu) zagotoviti pravico do zdravstvenega pregleda, torej pravico iz dela, ki jo imajo tudi delavci, ki niso v Zavodu. Obsojenci so namreč glede določenih pravic iz delovnega razmerja izenačeni z delavci zunaj zavoda, nekatere pa jim je zakonodajalec omejil oz. ukinil (npr. polno plačilo za delo).

10. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem tožnika, da je ugotovitev slabega psihofizičnega stanja delavca na zdravstvenem pregledu pred nastopom dela lahko tudi razlog za ugotovitev delovne nezmožnosti, vendar je v obravnavanem primeru presoja sodišč pravilna. Glede na ugotovljena dejstva, da tožnik v času prečkanja nezavarovanega prehoda ni bil depresiven, da pa je bil skrajno neskrben, je namreč pravilna presoja, da zdravniški pregled nesreče ne bi preprečil in da torej med opustitvijo toženke in nastalo škodno posledico vzročne zveze ni, niti po teoriji ratio legis niti po adekvatni vzročnosti.

11. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o tožnikovi zahtevi za pregled pri psihiatru, ne drži (sodišče prve stopnje je navedeno trditev štelo za nedokazano; 14. točka sodbe), glede očitkov o nejasnosti sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o protipravnosti in o nestrokovnosti in pristranskosti izvedenca pa je tožniku že sodišče druge stopnje jasno in prepričljivo obrazložilo svojo odločitev. V 5. točki je poudarilo, da je dokazna ocena sodbe sodišča prve stopnje v delu o protipravnosti res deloma protislovna, vendar je iz sodbe mogoče razbrati, da je sodišče zahtevek zavrnilo zaradi neobstoja vzročne zveze in ne protipravnosti, v 6. točki sodbe pa se je opredelilo tudi do odločitve v zvezi s postavljenem izvedencem.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.