Jedro

Tožnica z revizijskimi očitki ni uspela preseči ravni zgolj izpodbijanja v razlogih pravnomočne sodbe sprejete dokazne ocene in s tem v njej ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V tem obširnem in dolgotrajnem postopku je tožnica zahtevala plačilo uporabnine zaradi nemožnosti (so)uporabe pravdnima strankama kot razvezanima zakoncema tedaj še skupne oziroma solastne stanovanjske hiše v ..., ki jo je imel v posesti toženec, in sicer za čas od 1. 10. 1991 (ko je vložila predlog za delitev skupne lastnine v nepravdnem postopku) dalje do sodne razdružitve premoženja leta 2007 (ko je postal izključni lastnik te nepremičnine toženec). Za obdobje od 12. 7. 1995 do 24. 12. 1996 je bila tožnici prisojena njenemu deležu sorazmerna uporabnina v doslej na nižjih stopnjah delno pravnomočno že zaključenem postopku, po razveljavitvi zavrnilnega dela pravnomočne sodbe s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 147/2010 z dne 10. 3. 2011 pa v ponovljenem postopku s sedaj izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, izdano po opravljeni obravnavi na pritožbeni stopnji, dodatno še za čas od 12. 11. 1993 do 11. 7. 1995 ter od 25. 12. 1996 do 24. 1. 1997; v presežku (za znesek 143.534,42 EUR S pripadki) je bil tožničin zahtevek zavrnjen.

2. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje, zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v za presojo aktualni reviziji ponavlja svoje mnenje iz prejšnje, da je tudi pritožbeno sodišče dolžno vestno in skrbno oceniti vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, po načelu proste presoje dokazov, da je to dolžnost opustilo in da je zato podana kršitev določbe 8. člena ZPP, ki je imela za posledico izdajo nezakonite in nepravilne sodbe (prvi odstavek 339. člena istega zakona) v revizijsko izpodbijanem delu. V obširni reviziji povzema ali pa se ponovno sklicuje na vse v dosedanjem postopku že ponudene trditve in dokaze, ki naj bi po njenem mnenju „brez najmanjšega dvoma“ potrjevali sklep o toženčevem onemogočanju oziroma preprečevanju souporabe njune hiše tožnici v celotnem obdobju od 1. 10. 1991 do 31. 3. 2007 (in ne le v obdobju od 12. 11. 1993 do 24. 1. 1997); sodišče druge stopnje naj bi jih presojalo selektivno, delno pa pomanjkljivo in protispisno – iz česar izpelje še očitek sodišču druge stopnje v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica graja tudi višino zneskov uporabnine, do katerih je po razlogih iz pravnomočne sodbe mesečno upravičena, saj toženec obsegu terjanih zneskov uporabnine v višini 918,00 ERU mesečno sploh ni oporekal; predlaga spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku v celoti.

3. Izvod tožničine revizije je bil v skladu z določbo 375. člena ZPP poslan nasprotni stranki; ker je odgovor na revizijo podal toženec sam, je revizijsko sodišče iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti to njegovo procesno dejanje štelo za neopravljeno (drugi odstavek 91. člena v zvezi s tretjim odstavkom 86. člena ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku, po izdaji razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 147/2010 z dne 10. 3. 2011, je bilo osrednje sporno vprašanje določitev časa, v katerem je tožnica glede na skrhane odnose pravdnih strank in ravnanje toženca še oziroma spet imela možnost souporabe njune hiše. To vprašanje je z vidika metodoloških napotkov za izvedbo dokazne ocene iz 8. člena ZPP sodišče druge stopnje po opravljeni obravnavi tokrat zadovoljivo rešilo in ga tožnica s ponavljanjem svojih trditev, na katere je že dobila odgovore, ter s sklicevanjem na že ocenjene relevantne dokaze (nujno upoštevaje po obeh strankah ponudenih in ne le tožničinih) in na ponovljeno zgolj svoje subjektivno doživljanje odnosov s tožencem, ne more upoštevno in s tem uspešno problematizirati. Glede na dopolnjeno in tokrat v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP v postopku na drugi stopnji po opravljeni obravnavi izvedeno dokazno oceno v pravnomočni sodbi tožnica z nobenim od revizijsko zatrjevanih očitkov, vključno z očitkom bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni uspela upoštevno umestiti konkretno in zanjo sporno procesno dejansko stanje v sistem kršitev postopka iz ZPP na način, ki bi utemeljil kakšnega od (sicer zatrjevanih) revizijskih razlogov procesne narave iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Tako se izkaže, da tožnica z revizijskimi očitki ni uspela preseči ravni zgolj izpodbijanja v razlogih pravnomočne sodbe sprejete dokazne ocene in s tem v njej ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije spričo izrecne določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti.

6. Na tožničin, iz njene pritožbe povzeti revizijski očitek o tem, da toženec višini zahtevanih zneskov uporabnine po 918,00 EUR mesečno sploh ni oporekal in da sodišče zato naj ne bi smelo njenega obsega drugače ugotavljati oziroma zniževati, pa je tožnici v celoti pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 19. točki obrazložitve svoje sodbe.

7. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

8. Odločitev o revizijskih stroških tožnice je posledica njenega neuspeha z vloženim izrednim pravnim sredstvom in temelji na določbah 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, medtem ko se toženčevo procesno dejanje (njegova vložitev odgovora na revizijo) v postopku z izrednim pravnim sredstvom šteje za neopravljeno (glej obrazložitev pod 3. točko te sodbe).