Jedro

V sodni praksi ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Tožnica, kot upravnica večstanovanjske hiše na naslovu A, s tožbo od toženca, kot lastnika in uporabnika stanovanja v tej stavbi, zahteva plačilo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov v skupni višini 1.722,24 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici povrne tudi 165 EUR stroškov postopka.

2.Zoper odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 2. odstavek 454. čl. ZPP,¹ ko je zaključilo, da nobena od strank naroka ni zahtevala. Pritožnik je zahteval narok s tem, ko je predlagal svoje zaslišanje. Sodišče se do dokaznega predloga ni opredelilo. Drži, da pritožnik ni prerekal dejstev, navedenih v alinejah od 1 do 4, izrecno pa je prerekal dejstvo, navedeno v 5. alineji 7. tč. obrazložitve sodbe, in sicer, da tožena stranka ni plačala obveznosti po vtoževanih razdelilnikih. Meni, da je v tem delu sodišče ravnalo v nasprotju s 1. in 2. odst. 214. čl. ZPP. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožnica, prav tako pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke. Obe stranki sta s tem zahtevali izvedbo naroka. Ker ga sodišče ni izvedlo, je tožniku kršilo pravico do glavne obravnave in storilo kršitev po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v tej pravdni zadevi za spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. ZPP²), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odst. 458. čl. ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec lastnik stanovanja številka 3 v večstanovanjski stavbi na naslovu A., tožnica pa upravnica te stavbe. Nadalje je ugotovljeno, da je toženec kot lastnik in uporabnik stanovanja koristil dobave energije, blaga in storitev v okvirih upravljanja in obratovanja stavbe, tožnica pa je opravljala posle rednega upravljanja ter storitve delitve in obračunavanja stroškov, ki jih je z devetimi razdelilniki, ki se nanašajo na storitve in dobave v obdobju od septembra 2022 do avgusta 2023, zaračunala tožencu. Toženec obveznosti ni plačal. Toženčev ugovor, da so določene terjatve, ki jih tožnica vtožuje, plačane, je ocenilo kot pavšalen in neobrazložen (in nasprotno trditev tožnice zato za priznano), izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika pa za nepotrebno. O zahtevku je odločilo brez naroka, saj je presodilo, da o spornih dejstvih lahko odloči na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala.

7.V pritožbenem postopku je sporno, ali je bil ugovor toženca dovolj konkretiziran oziroma obrazložen in ali je sodišče prve stopnje posledično odločilo pravilno, ko je zaključilo, da je trditev tožnice, da dolg ni (niti delno) plačan, priznana ter je zato izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika nepotrebna. Sporno je tudi, ali je sodišče v okoliščinah konkretne zadeve smelo odločiti brez naroka.

8.Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženec na navedbe tožnice v prvi pripravljalni vlogi, s katero je tožbo dopolnila, odgovoril z vlogo dne 14. 6. 2024. V njej je navedel, "da so določene terjatve, ki jih navaja tožnica, poravnane". V dokaz te trditve je predlagal lastno zaslišanje in vpogled v potrdila o plačilu, ki pa jih ni predložil. Tožnica je navedbe o plačilu prerekala in se sklicevala na pojasnila in dokaze iz dopolnitve tožbe.³ Na to vlogo toženec ni več odgovoril.

9.Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je zgoraj povzet ugovor toženca pavšalen in bi ga moral ustrezno konkretizirati vsaj po tem, ko je prejel odgovor tožnice, da dolg ni (niti delno) plačan. Trditveno in dokazno breme, da je dolg plačan, je bilo namreč njegovo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral navesti vsaj to, katere terjatve je plačal in v kakšni višini ter kdaj jih je plačal, torej navesti konkretna dejstva, katerih resničnost bi nato sodišče lahko preverilo v dokaznem postopku. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje nasprotno trditev tožnice, da dolg ni plačan, ob upoštevanju 2. odst. 214. čl. ZPP, pravilno štelo za priznano. Ker se priznanih dejstev ne dokazuje (glej 1. odst. 214. čl. ZPP), je sodišče utemeljeno opustilo tudi izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika. Svojo odločitev pa je tudi obrazložilo (glej tč. 8 izpodbijane sodbe) in je drugačna pritožbena trditev neutemeljena. Če bi pritožbeno sodišče sledilo stališču, za katerega se toženec zavzema v pritožbi, bi dejansko dopustilo, da se z izvedbo dokazov (konkretno z zaslišanjem pritožnika) nadomešča pomanjkljive trditve. To pa ni dopustno.⁴

10.Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič, saj gre za priče, ki jih je predlagala tožnica. Z njihovo neizvedbo zato do smiselno zatrjevane kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v škodo toženca ni moglo priti.

11.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Takšna odločitev, ki jo pritožba graja, je pravilna.

12.V postopkih, ki se vodijo v sporih majhne vrednosti, izvedba glavne obravnave ni obvezna. Sodišču tako ni treba razpisati naroka, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in ob nadaljnjem pogoju, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, ne v pripravljalnih vlogah iz 452. čl. ZPP.

13.V konkretnem primeru toženec takšne zahteve ni dal. Res je, kot navaja v pritožbi, predlagal svoje zaslišanje, vendar to ne zadostuje. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je v sodni praksi ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu 2. odst. 454. člena ZPP.⁵ Takšno stališče zastopa tudi teorija.⁶ Ker so tudi po presoji pritožbenega sodišča listinski dokazi zadoščali za odločitev (zakaj je bila pravilno opuščena izvedba dokaza z zaslišanjem toženca, je bilo pojasnjeno zgoraj), je zatrjevan očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi postopka po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP neutemeljen.

14.Ob upoštevanju zgoraj na kratko povzetih dejanskih ugotovitev, na katere je vezano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev tudi materialnopravno pravilna, storjene pa niso bile niti druge kršitve, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

15.Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker je jih stranki nista priglasili.

-------------------------------

¹ Zakon o pravdnem postopku.

² Zakon o pravdnem postopku.

³ Tam je pojasnila, da je toženec plačal le obveznosti za mesece december 2022, januar 2023 in februar 2023, ki pa niso predmet zahtevka ter se sklicevala na že predložene dokaze, med drugim dokument pregled verodostojnih listin in dolžnikov (priloga A12), ki izkazuje dolg.

⁴ Pritožbeno sodišče ob tem zgolj v pojasnilo tožencu dodaja, da bi do zaključka, da je tožbeni zahtevek utemeljen, prišli tudi v primeru, da sodišče trditve tožnice ne bi štelo za priznane. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je bilo trditveno (in dokazno) breme, da to ne drži, na tožencu. Ker že trditvenemu bremenu ni zadostil, sodišče predlaganega dokaza tudi v tej situaciji ne bi bilo dolžno izvesti, posledično pa bi po dokazni oceni vseh izvedenih listinskih dokazov sledila enaka ugotovitev - da dolg ni plačan.

⁵ Glej odločbe VSL I Cpg 159/2010, II Cpg 756/2014, II Cpg 297/2016, II Cpg 373/2016 in II Cp 846/2015 in druge.

⁶ N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 722.