Jedro

Gre za navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, če stranka v reviziji ponovno navaja okoliščine, ki jih ne bi mogla na pritožbeni stopnji (286. člen ZPP), pa je pritožbeno sodišče kljub temu do njih zavzelo stališče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 2.100 DEM v tolarski vrednosti in z obrestmi po obrestni meri, ki velja pri NLB d.d. Ljubljana za hranilne vloge v DEM na vpogled, za čas od 1.9.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

Proti pravnomočni odločitvi o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka je tožeča stranka vložila revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) in predlagala njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Le podrejeno je predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne bo držalo, da toženi stranki ni mogoče pripisati škodnega ravnanja, ker je omogočila tretji osebi, da iz lokala, ki je bil najet, odpelje vredne stvari, ki so last tožnika. Terjatev tretjega (družba "O." d.o.o.) ni z ničemer dokazana, niti ni bila vtoževana. Tudi za dopis z dne 21.11.1995 je tožnik zvedel šele v tej pravdi. Tožena stranka je potemtakem razpolagala z opremo, ki je v lasti tožnika, zaradi česar ima ta utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Podana pa je tudi odškodninska odgovornost tožene stranke, ki je odklenila lokal in tretjemu omogočila, da je odpeljal tožnikove stvari.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje niso omogočile niti sklepanja, da je terjatev v zvezi z investicijami v zimski vrt podana po temelju in višini (tožnik ni dokazal, da je zahtevani znesek sploh plačal), niti sklepanja, da je toženec z investicijo okoriščen, saj je opremo vrta odpeljala tretja oseba. Ocena dejstva, da tožnik nima obveznosti do izvajalca opreme, je v nadaljevanju pretežno dejanske narave: sodišče prve stopnje s tem namreč še ni štelo za dokazano, da je investicija res plačana. Tudi ocena vsebine dopisa z dne 21.11.1995 spada na področje dejanskih ugotovitev - ne glede na posledično pravno razlago, da zato ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 371. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je namreč navedene dejanske ugotovitve iz sodbe sodišča prve stopnje v celoti sprejelo, v tej smeri pa revizija ne ponuja okoliščin, ki bi mogle predstavljati uveljavljani revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 371. člena ZPP (čeprav navaja "vse" revizijske razloge).

Sicer pa je v tem obsegu odločeno v okviru tožbene trditvene podlage, ki ne vsebuje navedb o morebitni toženčevi odškodninski odgovornosti in nastali škodi z opredelitvijo njene višine, pa tudi ne trditev o domnevnem sodelovanju toženca pri ravnanju tretje osebe. Ta dejstva je tožnik kot nova navedel šele v pritožbi in v nasprotju z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP: v pritožbi je namreč mogoče navajati nova dejstva le, če jih ni bilo mogoče brez krivde navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena zakona.

Ob takem stanju stvari tudi revizijske navedbe o toženčevi odškodninski odgovornosti predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP). Materialno pravo je bilo torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).