Jedro

Sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico, to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta, bi moral izpeljati postopke, določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem nikakor ni opravičljiv razlog, ki ga navaja tožnica in sicer, da je soglasje podala, ker bi odpoved iz poslovnega razloga za njo pomenila dodatne težave in dodatne stroške ter tudi zdravstvene težave. Primarno je, da delavec ohrani delovno razmerje, ne pa da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja in da potem uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZUTD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2023 in odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 6. 4. 2023 ter na priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 19. 1. 2023 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je 16. 12. 2022 pozvala delodajalca, da ji posreduje osnutek pogodbe o zaposlitvi za primerljivo delovno mesto in zahtevala, da ji sporoči, kdaj lahko prične z delom. Delodajalec je sporočil, da nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi, na podlagi zamudne sodbe, lahko zaposlil tožnico. Zaradi omenjenega stališča delodajalca je prišlo do pogajanj, saj bi v primeru, v kolikor bi tožnica vztrajala pri zaposlitvi in v kolikor bi jo delodajalec ne sprejel v delovno razmerje, morala vložiti predlog za izvršbo, delodajalec pa bi ji, v kolikor bi jo sprejel v delovno razmerje, odredil čakanje na delo oziroma še pred tem ponovno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vse to pa bi za tožnico pomenilo dodatne težave in dodatne stroške ter tudi vplivalo na zdravstveno stanje. V tem primeru bi bila v slabšem položaju, kot v primeru sklenitve sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica v sporazumu tudi ni bila opozorjena na izgubo pravic v primeru brezposelnosti. Če bi tožnica vložila tožbo, v kateri bi navajala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno, bi prejela denarno nadomestilo v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1),1 kar je po svoji vsebini povsem enako kot izhaja iz sklenjenega sporazuma. V tem primeru bi tožnica izpolnjevala vse pogoje po 63. členu in ostalih določbah Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD),2 saj bi bilo ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Tožnica tako ni postala brezposelna po svoji krivdi ali po svoji volji, kot to navaja sodišče v izpodbijani sodbi. Po mnenju tožnice gre tudi za neenakopravno obravnavanje posameznih delavcev oziroma primerljivih primerov in nekorektno tolmačenje posameznih določb ZUTD. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2023, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 6. 4. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici 22. 8. 2022 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3. 8. 2022. Zoper redno odpoved je tožnica vložila tožbo ter uveljavljala, da ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Dne 14. 11. 2022 je bila izdana zamudna sodba pod opr. št. I Pd 1009/2022. Iz izreka izhaja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3. 8. 2022 nezakonita in brez pravnega učinka ter da delovno razmerje tožnice pri takratnem delodajalcu ni prenehalo. Priznane so ji bile tudi pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je nato z delodajalcem sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 18. 1. 2023 (priloga A/9). Iz sporazuma izhaja, da je namen sklenitve sporazuma urediti vsa medsebojna razmerja med strankama sporazuma, ki izvirajo iz delovnega razmerja.

7. V zadevi je sporno, ali navedeni sporazum predstavlja razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

8. ZUTD v prvi alineji drugega odstavka 63. člena določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. V drugem odstavku istega člena je nadalje določeno, da med razloge iz prvega odstavka 63. člena ZUTD šteje tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi pisnega sporazuma.

9. Glede na navedeno zakonsko podlago, sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju potrebno upoštevati tudi zatrjevane okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico (priloga A/8) to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta bi moral izpeljati postopke določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem nikakor ni opravičljiv razlog, ki ga navaja tožnica in sicer, da je soglasje podala, ker bi odpoved iz poslovnega razloga za njo pomenila dodatne težave in dodatne stroške ter tudi zdravstvene težave. Primarno je, da delavec ohrani delovno razmerje, ne pa da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja in da potem uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To izhaja tudi iz že omenjenega prvega odstavka 63. člena ZUTD.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je smiselno potrebno uporabiti določbo 118. člena ZDR-1. Navedena določba se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. V tem primeru ni šlo za tako stanje. Sklicevanje v sporazumu na omenjeno določbo nikakor ne pomeni, da je tožnici delovno razmerje prenehalo s sodbo sodišča in da je v tem primeru upravičena do denarnega povračila. Denarno povračilo sta sporazumno dogovorili obe stranki sporazuma. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, se v tem primeru tudi smiselno ni mogoče navezovati na določbo 118. člena ZDR-1. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o neenakopravnem obravnavanju posameznih delavcev oziroma primerljivih primerov. Zakonska določba, da sporazum o prenehanju delovnega razmerja pomeni razlog, zaradi katerega zavarovanec ne more pridobiti pravice do denarnega nadomestila je jasna in je ni mogoče tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožnica. Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZDR-1 opustitev obvestila o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti tudi ne vpliva na samo veljavnost sporazuma.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.