Jedro

Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vpis spremembe družbenikov v sodni register deklaratorne narave in je torej drugi toženec naslednik izbrisane družbe, vendar je ta določba materialnopravne narave in vpliva le na to, da novi toženec izpolnjuje pogoje za sospornika iz 1. odstavka 191. člena ZPP. Ni pa bil izpolnjen drugi pogoj, to je privolitev novega toženca. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, ko je dovolilo razširitev tožbe.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke v celoti in pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na stroške v zvezi z drugotoženo stranko, se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je odločeno o zahtevku zoper drugotoženo stranko in o stroških v zvezi z zahtevkom zoper drugotoženo stranko (točka II. sodbe) r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških prvega toženca I. P. (točka III. sodbe) s p r e m e n i, tako da je tožeča stranka dolžna povrniti prvemu tožencu I. P. 60.588,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2004 dalje do plačila, v 15 dneh. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (glede pravdnih stroškov 1. toženca) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je v sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko in ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko in sicer mu je naložilo v plačilo znesek 314.036,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.664,00 SIT od 6.12.1996 do 8.6.2002, od zneska 36.206,00 SIT od 16.8.1996 do 8.6.2002, od zneska 5.761,00 SIT od 4.8.1996 do 8.6.2002, od zneska 7.672,00 SIT od 4.8.1996 do 8.6.2002, od zneska 10.270,00 SIT od 7.5.1996 do 8.6.2002 in od zneska 250.133,90 SIT od 8.4.1996 do 8.6.2002, in od 4.11.2002 dalje do plačila zakonske zamudne obresti od glavnice 314.036,00 SIT, ki se valorizira v skladu z rastjo srednjega tečaja eura Banke Slovenije za obdobje od 8.6.2002 do 4.11.2002. Odločilo je tudi o povrnitvi stroškov. Višji zahtevek (glede teka zamudnih obresti v času, ko po sklepu Ustavnega sodišča RS št. U - I - 135/00 z dne 23.5.2002 obresti na terjatve do bivših družbenikov niso tekle) pa zavrnilo. V nadaljevanju sodbe je sodišče odločilo, da mora drugotožena stranka tožeči, tožeča stranka pa prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške. Na koncu je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 26.1.1999. Zoper sodbo se je pritožila drugotožena stranka in v pritožbi navajala, da je sodišče brez privolitve drugega toženca na naroku dovolilo subjektivno spremembo tožbe, kar po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ni dopustno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugovor zastaranja, saj z odločitvijo ustavnega sodišča ni bil zadržan tudi prekluzivni rok enega leta za uveljavljanje terjatev do bivših družbenikov. Drugi toženec je tudi ne glede na to v pravdo vstopil nesporno po izteku enoletnega roka. Opozarja še, da je družbo prevzel brez obveznosti, kar nedvoumno izhaja iz pogodbe o prevzemu poslovnih deležev, zato ne more odgovarjati za dolgove družbe iz obdobja pred sklenitvijo pogodbe.

Tožeča stranka se je pritožila samo zoper odločitev o stroških. V pritožbi je navajala, da sodišče ni upoštevalo, da je ob vstopu toženih strank v pravdo postopek tekel samo še za 314.000,00 SIT. Sodišče ne pojasni, katere stroške je drugotoženi stranki sploh odmerjalo. Prvi toženec je s tem, ko ni uredil vpisa v sodnem registru, sam povzročil svoje pravdne stroške. Poleg tega so bili tudi njegovi stroški odmerjeni od napačne vrednosti spora.

Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa delno utemeljena.

Glede pritožbe drugotožene stranke Držijo navedbe pritožbe, da sodišče v primeru subjektivne spremembe tožbe ne more s svojim sklepom nadomestiti soglasja tistega, ki naj bi vstopil v pravdo. V obravnavani zadevi sicer ne gre za subjektivno spremembo tožbe po 187. členu ZPP, kot to trdi drugotožena stranka, ampak za naknadno sosporništvo po 2. odstavku 191. členu ZPP, kar pa glede soglasja toženca ničesar ne spremeni. Tožeča stranka je namreč najprej tožila prvega toženca (in N. J., zoper katero je kasneje tožbo umaknila). Ko je že bil opravljen prvi narok v zadevi, je tožbo razširila še na drugega toženca (poleg prvega). 2. odstavek 191. člena ZPP določa, da se do konca glavne obravnave ob pogojih iz prvega odstavka tožba lahko razširi na novega toženca, če v to privoli. Za tako razširitev sta potrebna dva kumulativno podana pogoja: da je novi toženec lahko sospornik po določbi 1. odstavka 191. člena in njegova privolitev. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vpis spremembe družbenikov v sodni register deklaratorne narave in je torej drugi toženec naslednik izbrisane družbe, vendar je ta določba materialnopravne narave in vpliva le na to, da novi toženec izpolnjuje pogoje za sospornika iz 1. odstavka 191. člena ZPP. Ni pa bil izpolnjen drugi pogoj, to je privolitev novega toženca. V teoriji in sodni praksi je dokaj enotno zastopano stališče, da je treba vedno spoštovati pravico toženca, da se upre razširitvi tožbe in da sodišče privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom (Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 242 ter na primer odločbe VSL, št. I Cp 794/99, II Cp 1424/01, II Cp 464/99). Razlog takemu stališču je določba, da mora naknadni sospornik pravdo prevzeti v stanju, v kakršnem je (3. odstavek 191. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, ko je dovolilo razširitev tožbe. Ta kršitev pa je vplivala na pravilnost sodbe, saj je sodišče štelo, da je novi toženec prevzel pravdo v stanju, v kakršnem je bila v času dovolitve spremembe. Ker je za vložitev tožbe zoper družbenika, za katerega se po določbi 4. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) šteje, da je podal izjavo v smislu določbe 1. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), se pravi, da je prevzel obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, določen prekluzivni rok enega leta, je taka odločitev bistveno vplivala na položaj drugega toženca, saj bi bila nova tožba lahko prepozna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša na drugega toženca (točka II., to je glede tožbenega zahtevka in glede stroškov postopka v zvezi z drugotoženo stranko) razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da pogoji za naknadno sosporništvo pri drugi toženi stranki niso podani in ustrezno uporabiti materialno pravo.

Glede pritožbe tožeče stranke: Tožeča stranka se je pritožila glede odločitve o stroških v zvezi z drugotoženo stranko in glede stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo prvotoženi stranki. Pritožbeno sodišče pritožbe glede stroškov v zvezi z drugotoženo stranko ni posebej obravnavalo, saj je odločbo sodišča razveljavilo že po pritožbi drugotožene stranke. Glede prvotožene stranke pa je pritožba najprej navajala, da je prvi toženec sam zakrivil, da je imel stroške, saj ni uredil vpisa v sodnem registru na novega družbenika. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da mora prvi toženec sam kriti svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev o stroških pravilno uporabilo 154.člen ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi izgubi, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Sodišče lahko odloči, da vsaka stranka sama krije stroške samo v primeru, da je stranka uspela le deloma, kar pa se v tej pravdi ni zgodilo, saj je bil zahtevek zoper prvega toženca v celoti zavrnjen. 156. člen res ureja povrnitev stroškov, ki jih je ena stranka povzročila po svoji krivdi, vendar se ta določba nanaša na stroške med postopkom in ne na krivdno povzročitev situacije, da je bila tožba vložena zoper napačno osebo. Pritožba pa ima prav, ko navaja, da je sodišče pri odločanju o stroških uporabilo napačno vrednost spora. Ob izdaji sklepa o nadaljevanju postopka zoper prvega toženca je bila vrednost spora le še 314.036,00 SIT. Odvetniška tarifa za tako vrednost spora določa nagrado v višini 200 točk (in ne 400 kot jih je priznalo sodišče prve stopnje). Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo prvemu tožencu nagrado za zastopanje na treh narokih, 2.3.2004, 13.4.2004 in 21.12.2004, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve, kar pa ob uporabi prave vrednosti spora znaša 60.588,00 SIT. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega odločitev o stroških prvotožene stranke spremenilo in naložilo tožeči stranki v plačilo 60.588,00 SIT (namesto prej prisojenih 107.712,00 SIT). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in glede stroškov prvega toženca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo.