Jedro

Po 1. odstavku 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Po citirani določbi zakon loči premične in nepremične stvari, zato bi morala tožnica vložiti zahtevo tudi za premičnine v zakonsko predpisanem roku, da bi se štela pravočasna.

Izrek

1. Tožba zoper 1. točko izreka sklepa Upravne enote A. št. ... z dne 13. 6. 2007 se zavrne. 2. Tožbi se v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka sklepa Upravne enote A. št. ... z dne 13. 6. 2007 ugodi ter se zadeva vrne prvostopnemu organu v tem delu v ponovni postopek. 3. Tožba se v delu zoper 3. točko izreka sklepa Upravne enote A. št. ... z dne 13. 6. 2007 zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ z izpodbijanimi sklepi v 1. točki izreka ni dovolil razširitve zahtevka za denacionalizacijo premičnin z dne 28. 11. 2006, nahajajočih na naslovu ... ulica št. ..., A.; v 2. točki je zahtevek vlagateljice za izdajo začasne odredbe, ki se je nanašal na Republiko Slovenijo in Mestno občino A., s katero naj bi se prepovedalo razpolaganje z nepremičnino ... ulica št. ..., A., zavrgel; v 3. točki pa zavrgel tudi predlog tožnice za prekinitev postopka denacionalizacije do odločitve o jugoslovanskem državljanstvu za pokojna B.B. in C.C. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijane prvostopne sklepe zavrnil. Upravna organa soglašata, da gre pri razširitvi z dne 28. 11. 2006 za prepozno vložen denacionalizacijski zahtevek. Svojo odločitev utemeljujeta z določbo 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ki določa materialni prekluzivni rok za vložitev zahtevkov. Zahtevek za vrnitev podržavljene nepremičnine na ... ulici št. ... sam po sebi ne predstavlja tudi zahtevka za vrnitev podržavljenih premičnin v stavbi. Glede 2. točke menita, da formalna pogoja za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe nista podana, saj obveznost vrnitve ni podana niti verjetno izkazana. Iz odstopljene dokumentacije izhaja, da vlagateljica ni upravičena do vložitve zahteve za premoženje, ki je bilo podržavljeno B.B., C.C., D.D. in E.E., pač pa je bilo to premoženje podržavljeno F.F., ki pa v postopku nima statusa upravičenke, saj je bil postopek že pravnomočno končan. Obveznost vrnitve torej ni podana, niti verjetno izkazana, kar pomeni, da pogoji za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami niso podani. Obrazložitev o zavrženju predloga za prekinitev postopka do odločitve o državljanstvu za B.B. in C.C. pa organa obrazlagata, da ker je upravni organ zaradi pomanjkanja pravnega temelja zavrnil zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja, ni razloga, da bi se z odločitvijo o zahtevku za denacionalizacijo počakalo do izdaje odločb o državljanstvu, saj navedene odločbe v ničemer ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev o postavljenem zahtevku.

Tožnica izpodbija sklepe prvostopnega organa zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede razširitve zahtevka meni, da sta odločitvi organov napačni, saj pritikline delijo usode nepremičnine, kot določa ZDen. Stanovanjska hiša ne more biti v funkciji stanovanja, če ni opremljena. Ker je zahtevala vrnitev nepremičnin, je jasno, da vse kar se je nahajalo v nepremičninah, spada v zahtevek. Že 13. 12. 1990 je zahtevala vračilo nepremičnin ... cesta št. ... ter ... ulica št. ... in seveda vse premičnine, ki so se nahajale v teh hišah. Dne 7. 11. 1991 je prejela odgovor, da se bo njena vloga obdržala v evidenci in da se bo obravnavala po sprejetju zakona. Dne 20. 1. 1992 je prejela obvestilo Občine A.-B., ki je podlaga za vlogo v zvezi z vračanjem zaplenjenega premoženja. Do danes ni prejela obvestila, da je bila takratna vloga glede premičnin nepopolna oziroma ni prejela nobenega navodila, da mora svojo vlogo dopolniti. Organ bi moral določiti upravičencu rok za odpravo pomanjkljivosti. Nasprotno z določbami ZUP se po komentarju k 62. členu ZDen šteje, da je bila zahteva pravilno vložena tisti dan, ko je bila pomanjkljiva zahteva v celoti dopolnjena. Zapisano je tudi, da stranka lahko svoj zahtevek v materialnem pomenu do izdaje odločbe prve stopnje spremeni. To pomeni, da ga lahko tudi razširi ali postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to, ali ima prejšnji zahtevek isto pravno podlago ali ne. Praviloma bi morala UE določiti že od vsega začetka rok, do katerega bi stranka kasneje popravila svoj zahtevek, tako da bi odgovarjal zakonskim predpisom. Napačna je tudi odločitev glede zavrženja začasne odredbe. Odločitev, da nista izpolnjena formalna pogoja, nima osnove. V postopku za izdajo začasne odredbe je treba upoštevati, da se takrat, ko teče postopek o denacionalizaciji, mora zavarovati pravice eventualnih upravičencev. V drugačnem primeru bi bilo določilo 68. člena ZDen brezpredmetno. V obravnavanem primeru so podani zelo tehtni razlogi za izdajo začasne odredbe. Določitev jugoslovanskega državljanstva za pokojna B.B. in C.C. v postopku denacionalizacije je bistvenega pomena. Vložila je tožbe na Upravno sodišče RS, ki do vložitve te tožbe še ni o njih odločilo. O državljanstvu D.D. pa tudi še ni prejela odločbe o državljanstvu oziroma zavrnitve le-te. V vlogi z dne 3. 7. 2008 pa tožnica utemeljuje razloge za napačno odločitev upravnega organa, da je bila nepremičnina podržavljena le F.F. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijane sklepe odpravi oziroma vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Stranke z interesom G.G.G., DPRS, MO A., H.H. in I.I. na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba je deloma utemeljena.

K točki 1: Določba 1. odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke, kar posledično pomeni, da organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Le v kolikor je zahtevek postavljen, lahko organ, glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa dokazila in podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnava in zahteva od strank v tem členu navedena dokazila. ZDen nadalje v 1. odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. To je prekluziven, materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če je ni v tem roku zahtevala. Po 1. odstavku 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Navedena določba določa vrste premoženja, ki jih je v postopku denacionalizacije mogoče zahtevati, posledično pa tudi materialne zahtevke za vrnitev premoženja, ki jih mora podati vlagatelj zahteve za uvedbo denacionalizacijskega postopka. Po citirani določbi zakon loči premične in nepremične stvari, zato bi morala tožnica vložiti zahtevo tudi za premičnine v zakonsko predpisanem roku, da bi se štela pravočasna. Razlogovanje v smislu premičnin kot pritiklin, ter da zahteva za nepremičnine s tem vsebuje tudi zahtevo za premičnine, nima opore v citirani določbi ZDen. Neutemeljen pa je tudi ugovor o kršitvi določb postopka, ker organ ni pozval tožnice, da popravi zahtevo v smislu uveljavljanja zahtevka tudi za premičnine. Popravo zahteve je namreč organ dolžan zahtevati v okviru postavljenega materialnega zahtevka (nejasna ali nepopolna zahteva), ni pa v smislu ZDen postavitev novega materialnega zahtevka poprava prvotne zahteve za denacionalizacijo, ki takega zahtevka ne vsebuje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe ZUP o spremembi zahteve do izdaje odločbe na prvi stopnji. Tudi navedeno določbo v smislu razširitve po ZUP je namreč potrebno razumeti v skladu z določbo 1. odstavka 64. člena ZDen, ki določa materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo (6. člen ZDen).

Tožnica nadalje navaja, da je vložila zahtevo že 13. 12. 1990. V kolikor je šlo pri navedeni vloženi zahtevi za priglasitev pravic upravičencev do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, ter je bila vložena na podlagi okrožnice dne 11. 7. 1990, ki se je nanašala na izvajanje Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in o začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, se te priglasitve niso štele za zahteve v smislu ZDen (11. člen Navodila za poslovanje v zvezi zahtevami za denacionalizacijo - Uradni list RS, št. 32/91). Tožnica je bila, kot sama navaja v tožbi, obveščena s strani Občine A.-B. o sprejetju Zden ter je zato vložila dne 1. 2. 1993 zahtevo za denacionalizacijo, ki pa ne vsebuje tudi zahteve za vrnitev premičnega premoženja v stavbi ... ulica št. ... . Organ prve stopnje torej pravilno razširitve zahtevka za denacionalizacijo dne 28. 11. 2006, z uporabo določbe o materialnem prekluzivnem roku, ni dovolil. K točki 2: Tožba v delu zoper sklep o zavrženju začasne odredbe pa je po mnenju sodišča utemeljena. Po določbi 68. člena ZDen lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičninami je, po citirani določbi ZDen, verjetno izkazana, kadar iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja zahtevek za denacionalizacijo, kot verjetno izhaja, da denacionalizacijo nepremičnine, ki je predmet zahteve za izdajo začasne odredbe, uveljavlja oseba, ki je po ZDen upravičenec (9. člen ZDen) oziroma upravičenčev pravni naslednik (15. člen ZDen) in da je nepremičnine, katerih zavarovanje se zahteva z začasno odredbo, mogoče vračati v naravi, kar se presoja po določbah ZDen. Organ prve stopnje je zahtevo zavrgel in navedel, da v predmetni zadevi formalna pogoja za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, v zvezi z 292. členom ZUP/86, v konkretnem primeru nista podana (obveznost je podana ali vsaj verjetno izkazana, pa je nevarno, da bo zavezana stranka s tem premoženjem razpolagala). Po mnenju sodišča pa je prvostopni organ napačno presodil, da verjetnost zahteve za denacionalizacijo ni izkazana. Namreč tožnica je po mnenju sodišča s predloženimi listinami - zemljiškoknjižnim izpiskom za vl. št. ... k.o. J. izkazala, da je bila hiša ... ulica št. ... pred podržavljenim last matere tožničinega moža B.B., da je po njeni smrti (5. 3. 1945) stekel zapuščinski postopek, v katerem so tudi sporno premoženje dedovali vsi njeni otroci, vsak do 1/4 in da je bil o dedovanju sprejet tudi zapuščinski sklep (razpravni zapisnik z dne 30. 3. 45, sklepi o sprejemu nepogojno oddane priglasitve zapustničinih otrok, prisojilna listina). Ob podržavljenju je zapuščina po materi že prešla na dediče, zaplembne odločbe se glasijo tako na mater kot na štiri otroke, z navedbo, da se podržavlja "vse premoženje" oz. pri materi in D.D. ml. pa tudi s konkretno navedbo obravnavane nepremičnine, kar pa, kljub zapisu le številke zaplembne odločbe za D.D. ml. v zemljiški knjigi, ne pomeni, da je bila sporna nepremičnina podržavljena le njej. S sprejemom dediščine je po določbi 547. člena Občega državljanskega zakonika (ki ga je v obravnavani zadevi za ugotovitev dednih razmerij potrebno uporabiti) prešla zapuščina na dediče, kar za obravnavani primer pomeni, da je zapuščina na dediče, na vse štiri otroke pokojne F.F., prešla 30. 3. 1945. Dejstvo prehoda izhaja iz v upravnem spisu predloženega razpravnega zapisnika. Ob nastopu učinkov kasnejše zaplembe, ki je bila tudi usmerjena na vse štiri otroke, je bila sporna nepremičnina torej podržavljena vsem štirim dedičem. Zaplembna odločba - ZPL 1636/45 z dne 23. 10. 1945, ki se glasi na podržavljenje vsega premoženja B.B., je torej podržavila tudi njegovo 1/4 sporne nepremičnine, ne glede na vpis v zemljiški knjigi. Tožnica torej kot verjetno izkazuje, da je B.B. upravičenec (9. člen ZDen) ter da je sama kot njegova pravna naslednica (15. člen ZDen) upravičena do vložitve denacionalizacijskega zahtevka. Glede na navedeno in z listinami izkazano verjetnost zahteve za denacionalizacijo do 1/4, je upravni organ predlog za izdajo začasne odredbe nepravilno zavrgel. V ponovnem postopku bo moral, pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajati iz stališča, ki ga je sodišče podalo v sodbi in ob presoji ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe o njej ponovno odločiti.

K točki 3: Tožbo v delu, s katerim tožnica izpodbija sklep, s katerim je upravni organ predlog za prekinitev postopka denacionalizacije do odločitve o jugoslovanskem državljanstvu po pok. B.B. in C.C. zavrgel, pa je sodišče zavrglo. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akti po tem zakonu torej niso tisti akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, npr. akti, ki pomenijo samo procesno odločitev. Tak akt, ki vsebuje le procesne odločitve, je tudi sklep o prekinitvi postopka. Od sklepov pa se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, za kar pri izpodbijanem sklepu ne gre, saj bo v postopku izdan (drug) upravni akt, ki ga bo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo v delu, s katerim tožnica izpodbija odločitev o zavrženju sklepa o prekinitvi, po določbi 4. točke 1. odstavka 36. člena zavrglo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper 1. točko izreka zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane 1. točke izreka sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen (1. točka izreka sodbe).

Glede 2. točke izreka sklepa pa je ugotovilo, da je ostalo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo zato posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo. Sklep prvostopnega organa v 2. točki izreka je zato nezakonit ter ga je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena v tem delu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek (2. točka izreka sodbe).

Tožbo zoper 3. točko sklepa pa je sodišče zavrglo, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu, glede na določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (3. točka izreka-sklep).

Pravni pouk zoper 1. in 2. točko izreka temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.