Jedro

Za toženko je pravni položaj enak, če sploh nima najemne pogodbe ali če je najem po najemni pogodbi za določen čas potekel. V obeh primerih uporablja stanovanje brez pravnega naslova, kar ima za posledico, da lahko lastnik zahteva izpraznitev (58. člen Stanovanjskega zakona).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti petsobno stanovanje s kuhinjo, verando in dvema balkonoma v drugem nadstropju desno v hiši Ljubljani v skupni izmeri 205 m2 ter ga izročiti tožniku. Ugotovilo je, da je tožnik skupaj z J. M. solastnik spornega stanovanja. Ugotovilo je še, da se podatki o površini stanovanja, ki so navedeni v tožbi, ne ujemajo s podatki, ki so v zemljiški knjigi, da pa kljub temu ni dvoma, da gre za isto stanovanje. Na podlagi 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je zavrnilo ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije.

Ugotovilo je, da sta stranki najprej sklenili najemno pogodbo za nedoločen čas, kasneje pa novo pogodbo za določen čas. Zadnjo pogodbo sta sklenili dne 15.3.1995. Najemno razmerje po tej pogodbi je poteklo 31.12.1996. Od tedaj dalje tožena stranka zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Zato je izpraznitveni zahtevek utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Vztraja pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije. Meni, da tožeča stranka ni izkazala lastništva na spornem stanovanju. Pri tem opozarja na razliko v kvadraturi in na razliko v številu prostorov. Sklicuje se na pogodbo z dne 16.8.1993, sklenjeno za nedoločen čas, na koncu pa ugotavlja, da tudi te pogodbe ni sklenila z lastnikom.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O tem, da je stanovanje, ki ga zaseda toženka in katerega izpraznitev je predmet tega spora v solasti tožnika, ima sodba druge stopnje razloge, s katerimi odgovarja na pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo. Razlogi so jasni: zemljiškoknjižni podatki o lastninski pravici na tem stanovanju, po katerih je tožnik solastnik v obsegu 3/4, se nanašajo na stanovanje, ki ga zaseda toženka. Gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki temelji na oceni dokazov. Pravilnost te ugotovitve ne more biti predmet revizijske presoje, kajti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka očita sodbi druge stopnje, da ni odgovorila na njene pritožbene navedbe. To konkretizira samo z navedbo, da sodba nima razlogov o tem, zakaj priznava tožniku aktivno legitimacijo navzlic pritožbenim navedbam o neskladju v izmeri in številu prostorov stanovanja, ki ga zaseda toženka, in stanovanja, na katerega se nanašajo zemljiškoknjižni podatki o tožnikovem solastninskem deležu. O tem sodba navaja razloge in je zato nasprotni očitek neutemeljen. Revizija pa ne navaja, da sodba ne odgovarja na kakšne druge pritožbene navedbe.

Ugotovljeno je tudi in izčrpno pojasnjeno, da sta stranki sklenili več najemnih pogodb in da sta s pogodbo z dne 15.3.1995, sklenjeno za določen čas do 31.12.1996, nadomestili prejšnje pogodbe.

Drugostopenjska sodba ima o tem nadaljnje razloge, po katerih nobena najemna pogodba, ki jo je kot najemodajalec sklenil tožnik sam brez sodelovanja druge solastnice, ni veljavna. Oddaja v najem namreč presega posle rednega upravljanja, zaradi česar glede na 15. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih samo en solastnik ne more veljavno skleniti take pogodbe. Tega stališča revizija ne izpodbija. Navaja le, da pogodbe sploh ni sklenila z lastnikom stanovanja. Ker pa je ugotovljeno, da je tožnik večinski solastnik spornega stanovanja, ji tako stališče ne more koristiti. Za toženko je pravni položaj enak, če sploh nima najemne pogodbe ali če je najem po najemni pogodbi za določen čas potekel. V obeh primerih uporablja stanovanje brez pravnega naslova, kar ima za posledico, da lahko lastnik zahteva izpraznitev (58. člen Stanovanjskega zakona).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).