Jedro

Prekoračitev trimesečnega instrukcijskega roka, v katerem mora od prejema spisa sodišče druge stopnje svojo odločbo poslati sodišču prve stopnje, sama po sebi nima nobenih procesnih posledic.

Izrek

Zahteva obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil S.S. spoznan za krivega: kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ (točka 1), nadaljevanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po drugem odstavku 258. člena KZ (točka 2), kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (točki 3 a) ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (točki 3 b in c). Za posamezna kazniva dejanja so mu bile določene naslednje kazni: 6 mesecev zapora (kaznivo dejanje pod točko 1), 5 mesecev zapora (točka 2), 3 mesece zapora (točka 3 a) ter 10 mesecev zapora (točki 3 b in c). Ob upoštevanju navedenih kazni ter kazni 1 leto zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju (z dne 13.4.2006 v zvezi z sodbo z dne 4.8.2006) mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen 2 leti in 10 mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede potrebnih izdatkov in nagrade postavljene zagovornice pa je bilo odločeno, da ti stroški bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri brez vsebinske povezave z obrazložitvijo in v precejšnji meri tudi nerazumljivo pri sklicevanju na konkretne zakonske določbe uveljavlja kršitev posameznih procesnih določb (členov 370., 371., 373, 348. in 220) in predlaga, da se "njegova pritožba reši v čimkrajšem možnem času, do takrat pa naj se izvršitev ustavi".

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 424. člena ZKP) vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno, saj konkretnih kršitev kazenskega zakona ne uveljavlja, ali pa v nasprotju z zakonom izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z dokaznim predlogom za odreditev izvedenca grafologa).

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu, ki se o njem ni izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino vložene zahteve je treba najprej pojasniti, da se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP), da morajo biti kršitve zakona zatrjevane konkretno in obrazložene in da vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, vrhovno sodišče v okviru tega izrednega pravnega sredstva ne presoja, ker je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V skladu z navedenim vrhovno sodišče na nejasno zatrjevane in neobrazložene očitke o kršitvah zakona ne more odgovoriti.

Obsojenec v zahtevi navaja, da je višje sodišče o njegovi pritožbi odločilo dne 31.5.2007 in da je odločbo prejel šele 9.10.2007, čeprav bi po zakonu morala biti pritožba rešena v treh mesecih, glede na to, da je v priporu. Zato "sumi, da vse ni bilo zakonito".

Iz določbe drugega odstavka 396. člena ZKP izhaja, da mora pritožbeno sodišče, če je obdolženec v priporu, odločiti o pritožbi v treh mesecih od prejema spisa in svojo odločbo poslati sodišču prve stopnje. V konkretni zadevi je bil ta rok očitno prekoračen, kot pravilno nakazuje vložnik zahteve. Ker pa gre za prekoračitev instrukcijskega roka, kar samo po sebi nima nobenih procesnih posledic, je podana zgolj nebistvena kršitev postopka, saj vložnik ne izkaže, da bi ta vplivala na zakonitost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Poleg tega vložnik tudi ne zatrjuje kršitve ustavno zagotovljene pravice do sojenja v razumnem roku po prvem odstavku 23. člena Ustave RS. Navedene ocene ne spreminja niti pojasnilo pritožbenega sodišča v odločbi (na katero se sklicuje vložnik), da obsojenčeve dopolnitve pritožbe z dne 22.8.2007 ni moglo upoštevati, ker ni bila vložena v pritožbenem roku in ker je bilo o pritožbi že prej odločeno.

Pravnomočna sodba ugotavlja, da je obsojencu lažno osebno izkaznico in plačilno kartico zasegla policija. To med drugim izhaja tudi iz zapisnika Policijske postaje C. z dne 14.12.2006 o zasegu predmetov. Zato vložnikove posplošene trditve, da policija laže, ko navaja, da naj bi navedene listine sam izročil in da so bili ti dokazi pridobljeni nezakonito, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Iz enakih razlogov so neupoštevne tudi vložnikove navedbe, da bi z odreditvijo izvedenstva grafološke stroke dokazal svojo nedolžnost, vendar pa je sodišče po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnilo takšen dokazni predlog obrambe. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja (stran 7), da je sodišče obrazloženo ugotovilo, da je izvedba takšnega dokaza "popolnoma nepotrebna". Višje sodišče (sodba, stran 3) pa je tej oceni pritrdilo in ugotovilo, da opustitev izvedbe tega dokaza ni vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku na prvi in drugi stopnji je tudi vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).