Jedro

Glede tožbenega zahtevka, ki temelji na priposestvovanju, bo moralo prvo sodišče upoštevati, da zemljiškoknjižno stanje določene nepremičnine ni absolutno merilo za presojo dobrovernosti njenega pridobitelja. Načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ni absolutno, saj velja le ob pogoji dobrovernosti. Pridobitelj se ne more uspešno sklicevati na zemljiškoknjižno stanje (na načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke), če je vedel, da tretji izvršuje določena upravičenja (v obravnavanem primeru vožnje) na pridobljeni nepremičnini. V takšnem primeru ga veže raziskovalna dolžnost, da preveri pravo dejansko stanje kupljene nepremičnine (ali je res brez bremen). Kdor zaradi malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, je v slabi veri.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice vožnje z vsemi motornimi vozili po kupoprodajni pogodbi z dne 16. 11. 2000 po parc. št. 1224/2 k.o. X v korist parc. št. 1224/1 iste k.o. in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo te služnostne pravice. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za odstranitev treh dreves s skrajnega severnega dela parc. št. 1224/2 k.o. X, tik ob parc. št. 1224/1 iste k.o., in za prepoved oviranja tožnikove služnostne pravice na tej poti. Tožniku je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 261,50 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni pridobil služnosti, ker je ni vpisal v zemljiško knjigo. Po 215. členu SPZ nastane stvarna služnost na podlagi pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila, ki je konstitutivni element nastanka služnostne pravice. Tožnik je mesec dni po nakupu parcele predlagal vpis služnosti, vendar ga je toženec prehitel in je vpisal svojo lastninsko pravico pri predmetni poti. Toženec je vedel za to služnostno pravico in je ni branil tožniku, zato tožnik ni vlagal izpodbojne tožbe. Toženec je bil ob nakupu služečega zemljišča v letu 2000 seznanjen s tem, da obstaja na kupljenem zemljišču služnostna pravica voženj v korist tožnikovega zemljišča, kar so potrdile zaslišane priče. Toženec se ni udeležil obravnave in se očitno ni želel soočiti s tožnikom in pričami, saj ne bi mogel zanikati, da je ob nakupu parc. št. 1224/2 vedel, da ima na njej tožnik služnostno pravico, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo. Toženec ni nikoli prerekal, da mu ni bilo znano dejstvo obstoja služnosti ob nakupu zemljišča, zato bi sodišče moralo upoštevati, da je toženec kupil obremenjeno stvar. Napačno je stališče sodišča, da ima dejstvo, da služnostna pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo, za pridobitelja absolutni učinek. Odločilno je, da je toženec vedel ob nakupu, da je tožnik pridobil služnostno pravico na poti na podlagi priposestvovanja. Ker toženec ob nakupu parcele ni bil v dobri veri, da je kupil stvar neobremenjeno, bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo stališče, da tožnik ne more zoper toženca uveljavljati služnostne pravice vožnje v korist parc. št. 1221, ki jo je kupil tožnikov oče pred približno 60 leti in je tudi ves čas vozil po služnostni parceli. Tožnik uveljavlja ugotovitev služnostne pravice v korist parc. št. 1221 z dopolnitvijo tožbe z dne 18. 08. 2010 v točkah 3, 4 in 5. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožniku tudi v tem primeru ne pripada služnost, ker je toženec kupil svojo parcelo neobremenjeno. Priče P. D., C. V. in F. H. so povedale, da je toženec dobro vedel, da pot, ki jo je kupil, uporablja tudi tožnik, pred njim pa so jo uporabljali že njegovi predniki. Toženec ima ob predmetni poti svoje posestvo s stanovanjsko hišo, kjer živi že več kot 20 let in je moral zaznati, da pot uporablja tudi tožnik, zato ob nakupu parcele ni bil v dobri veri, da kupuje parcelo neobremenjeno. Ker sodišče ni razsodilo o zahtevkih v točkah 3, 4 in 5 v dopolnitvi tožbe z dne 18. 08. 2010, čeprav v obrazložitvi sodbe zavrača tudi ta del zahtevka, je podana bistvena kršitev določb postopka in je že iz tega razloga potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo najprej uveljavljal ugotovitev obstoja služnostne pravice voženj z vsemi motornimi vozili na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 11. 2000 v breme parc. št. 1224/2 in v korist parc. št. 1224/1, obe k.o. X. Z vlogo z dne 18. 08. 2010 je spremenil tožbo tako, da je poleg obstoječega zahtevka uveljavljal še drug zahtevek, in sicer za ugotovitev obstoja stvarne služnosti poti (služnostne pravice voženj) z vsemi motornimi vozili v breme parc. št. 1224/2 in v korist parc. št. 1221 (to pa na podlagi priposestvovanja). Pri obeh zahtevkih je tožnik uveljavljal tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine, zaradi zatrjevanih ovir na trasi služnostne poti pa tudi odstranitev treh dreves in prepoved oviranj izvrševanja služnosti.

6. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo zgolj o tožbenem zahtevku, uveljavljanim v tožbi, ne pa tudi o tožbenem zahtevku, postavljenim v pripravljalni vlogi z dne 18. 08. 2010. Čeprav tožnik uveljavlja obstoj služnosti v korist parc. št. 1224/1 le na pravno poslovni podlagi (kar je razvidno tudi iz tožbenega zahtevka), na tej podlagi pa uveljavlja od toženca tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, se prvo sodišče s presojo te podlage ni ukvarjalo in je obravnavalo vprašanje utemeljenosti prvega tožbenega zahtevka izključno z vidika priposestvovanja (česar ni bilo v trditveni podlagi prvega tožbenega zahtevka). Prvo sodišče sicer v razlogih na splošno pravilno navaja, da je bil tožnik dolžan poskrbeti za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo po sklenitvi kupoprodajne pogodbe, a je to opustil oziroma tega ni pravočasno storil, zato mora zaradi tega trpeti škodljive posledice, ker se na podlagi pravnega posla stvarna služnost pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, vendar pa to svoje stališče prvo sodišče v nadaljevanju napačno povezuje le z vprašanjem dobrovernosti tožene stranke z vidika tožnikove pridobitve služnosti na parc. št. 1224/2 s priposestvovanjem, ne pa z vidika tožnikove trditvene podlage, da je služnost na parc. št. 1224/2 in v korist parc. št. 1224/1 pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 11. 2000. Ob tem prvo sodišče ni presojalo vprašanja, ali ta kupoprodajna pogodba, katere stranka toženec ni bil, slednjega sploh lahko zavezuje. Prvo sodišče v razlogih še navaja, da tožnik zahteva ugotovitev obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja (ter obširno razlaga, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni), vendar pa se ta podlaga nanaša le na drugi zahtevek, postavljen v pripravljalni vlogi z dne 18. 08. 2010, s katerim tožnik uveljavlja stvarno služnost v korist parc. št. 1221, o tem zahtevku pa prvo sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo. Navedeno pomeni, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe ter da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. Tožnik je v spremembi tožbe opredelil drug (dodaten) tožbeni zahtevek s točkami 3, 4 in 5. Toženec je z vlogo z dne 17. 09. 2010 nasprotoval spremembi tožbe, vendar pa ne v celoti temveč le delno (le glede točk 4 in 5 zahtevka). Glede 3. točke tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 18. 08. 2010 toženec torej ni nasprotoval spremembi tožbe in se je spustil v obravnavanje tega dela tožbenega zahtevka, zato se šteje, da je v tem delu privolil v spremembo tožbe (drugi odstavek 185. člena ZPP). Prvemu sodišču zato v tem delu ni bilo potrebno odločati o dovolitvi spremembe tožbe. Drugače je glede preostalega tožbenega zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 18. 08. 2010, saj bo prvo sodišče najprej moralo odločiti o dovolitvi spremembe tožbe v tem delu.

8. V primeru, da bo prvo sodišče dovolilo spremembo tožbe, bo moralo celoten tožbeni zahtevek obravnavati s pravilnega materialnopravnega izhodišča, upoštevajoč tožnikovo trditveno in dokazno podlago. Kot že rečeno temelji prvi tožbeni zahtevek (glede stvarne služnosti v korist parc. št. 1224/1) le na kupoprodajni pogodbi z dne 16. 11. 2000, zato naj prvo sodišče obravnava ta del tožbenega zahtevka le na tej podlagi (kot je bilo doslej že nakazano). Glede drugega tožbenega zahtevka (glede stvarne služnosti v korist parc. št. 1221), ki temelji na priposestvovanju, pa bo moralo prvo sodišče upoštevati, da zemljiškoknjižno stanje določene nepremičnine ni absolutno merilo za presojo dobrovernosti njenega pridobitelja. Načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ni absolutno, saj velja le ob pogoji dobrovernosti. Pridobitelj se ne more uspešno sklicevati na zemljiškoknjižno stanje (na načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke), če je vedel, da tretji izvršuje določena upravičenja (v obravnavanem primeru vožnje) na pridobljeni nepremičnini. V takšnem primeru ga veže raziskovalna dolžnost, da preveri pravo dejansko stanje kupljene nepremičnine (ali je res brez bremen). Po tožnikovih trditvah naj bi bil toženec seznanjen s stvarno služnostjo poti v korist parc. št. 1221, kar bi pomenilo, da je toženca zavezovala raziskovalna dolžnost, da se pozanima, ali obstaja kakšna pravica v zvezi s tožnikovimi vožnjami. Če je toženec vedel, da je tožnik, pred njim pa že njegov oče, izvrševal vožnje po današnji parc. št. 1224/2 v korist parc. št. 1221 ustrezno dolgo dobo, je vprašljivo, ali je toženec ob nakupu te nepremičnine ravnal s potrebno raziskovalno dolžnostjo in ali je bil dobroveren (ne glede na zemljiškoknjižno stanje). Dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja lahko vzbudi dejansko stanje, ki kaže na obstoj pravice tretjega. Kdor zaradi malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, je v slabi veri.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).