Jedro

Toženec ni izpolnil svoje obveznosti iz mandatne pogodbe oziroma je zamudil z njeno izpolnitvijo (nedopustno ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo) in je za to odgovoren. Tožnica je po drugem odstavku 262. člena ZOR zato upravičena zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega (vzročna zveza) trpela. Tožnica bi bila namreč v primeru pravočasno vložene tožbe proti Bolnišnici upravičena do povrnitve nepremoženjske škode zaradi nestrokovnega zdravljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) odškodnino v znesku 9.000 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2002, če ne presegajo glavnice. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Proti tej sodbi so se pritožili: tožnica, toženec in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in razveljavilo sodbo v tistem zavrnilnem delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za strah in za skaženost ter v obrestnem in stroškovnem delu in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je tožničino pritožbo zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo toženca in stranskega intervenienta. Na koncu je odločilo še o stroških postopka.

3. Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bilo pravnomočno razsojeno o toženčevi dolžnosti plačila 9.000 eurov, vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje ter zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizija očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je oprlo sodbo na izpoved tožničinega moža F. Š., ki je bil na obravnavah prisoten kot javnost in nato zaslišan, poleg tega pa je kot javnost na naroku dne 17. 11. 2005 priči A. Z. postavljal vprašanja tako, da jih je zapisal na list papirja in ga nato izročil tožnici. Poleg tega naj bi sodnica tožnici omogočila zlorabo pravic s tem, da je na obravnavi 17. 11. 2005 po zaslišanju kirurga A. Z. sodišču predložila zdravstveno dokumentacijo z izgovorom, da je po naključju dobila izgubljeno zdravstveno dokumentacijo, ki jo je očitno imel tožničin mož in jo prikrival. Ko je tožnica predložila zdravstveno dokumentacijo, je bila z dokaznimi predlogi že prekludirana. Sodišče naj bi kršilo postopek tudi s tem, da je zavrnilo predlog po postavitvi novega izvedenca in ni hotelo ponovno zaslišati priče A. Z. Revizija sodišču druge stopnje še očita, da je bistveno kršilo določila postopka, ker ni odgovorilo in obravnavalo pritožbenih navedb glede nasprotujočih si trditev izvedenca in A. Z., ki je pojasnil, da pri operaciji ni bilo napake, zlasti pa glede trditve, da je imela tožnica popolnoma zmečkano štirikotno mišico, kar je imelo bistven vpliv na rotacijo; da je izvedenec sprva menil, da so po podatkih iz literature rotacijske težave tipični problemi tovrstnih prelomov stegnenice, kar kaže na težave zaradi narave poškodbe in ne na strokovno napako; pri ustnem zaslišanju pa je govoril o morebitnem zdrsu ploščice, pri čemer je zanemaril, da je bila ploščica tožnici odstranjena že v letu 1988, težave pri rotaciji pa so nastopile leta 1993; da je postavilo izvedenca iz ... bolnišnice, čeprav je tožnica že imela mnenje izvedenca F. iz iste bolnišnice. Kot zmotno uporabo materialnega prava revizija navaja dejstvo, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in zaradi tega vzročne zveze med operacijo leta 1987 in rotacijskimi težavami po letu 1993 in ker ni ustrezno presodilo mnenja izvedenca, ki je svoje ugotovitve med postopkom spreminjal. Kot zmotno uporabo materialnega prava navaja tudi odločitev o višini zahtevka, ker ni bilo podlage za tako visoko prisojeno odškodnino. Nepravilno uporabo materialnega prava očita sodiščema tudi pri presoji razmerja med tožnico in tožencem, ker nista pojasnili vsebine mandatnega razmerja in ker med strankama ni šlo za mandatno razmerje. Toženec je samo posredoval med tožnico kot oškodovanko in stranskim intervenientom – odvetnikom, ki pa je neposredni stik z odvetnikom zavrnila. Glede podpisa pooblastila dne 19. 2. 1996 navaja, da je tožnica podpisala pooblastilo za odškodninski zahtevek pri zavarovalnici in ne za vložitev tožbe. Na koncu pa očita še nepravilno uporabo materialnega prava, ker sodišči nista upoštevali ugovora zastaranja, saj izvedenec ni odgovoril, kdaj je bilo po operaciji leta 1994 tožničino zdravljenje končano.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz vseh razlogov, ki so dovoljeni v pritožbi proti prvi sodbi. Ker ZPP predvideva, da revizijo vloži le strokovno usposobljena oseba, Vrhovno sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ne navaja, za katere kršitve iz 339. člena ZPP gre. Iz opisa je Vrhovno sodišče izluščilo, naj bi šlo predvsem za kršitve med postopkom pred sodiščem prve in druge stopnje, ki nista pravilno uporabili ZPP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Toda očitek, ki se nanaša na izvedenca, ni utemeljen. Izvedenec prim. mag. M. K. je bil postavljen s seznama sodnih izvedencev iz ortopedije in travmatologije in ni iz bolnišnice, kjer je bila tožnica operirana in se je zdravila. To, da je bil postavljen iz iste bolnišnice, iz katere izhaja zdravnik, ki je tožnici dal mnenje pred pravdo, ni v nasprotju z določili ZPP, če sta imela toženec in intervenient kakšne pomisleke glede njegove pristranskosti, pa bi morala po 72. členu ZPP zahtevati izločitev takoj, ko sta izvedela za kak izločitveni razlog, vsekakor pa do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje. Izvedenec je svoje delo opravil temeljito, saj je mnenje izdelal najprej pisno, nato pa je bil še trikrat ustno zaslišan. Med njegovimi pojasnili ni neskladij, zato očitek, češ da je svoje mnenje spreminjal, ni utemeljen. Tudi tega, da je bila 8. 11. 1988 tožnici odstranjena ploščica z vijaki, ni spregledal. Kot sta razložili obe sodišči, je pojasnil, da operacija in zdravljenje tožnice nista potekala v skladu z medicinsko doktrino in prakso (mnenje str. 11, l. št. 90). Strokovna napaka je bila storjena, ko je bil napačno fiksiran prelom pri operativnem posegu oziroma zavijačeno v neanatomskem položaju, še večja pa, da se to ni ugotovilo pri kontrolnih pregledih. Ker ni bilo razlogov, da bi sodišče pritegnilo novega izvedenca, je predlog zavrnilo in pojasnilo zakaj, tako da ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za strokovno napako, je pravilno sodilo, da je to tožnici omogočalo, da bi uspela z odškodninsko tožbo proti Bolnišnici. Tudi v zvezi z zasliševanjem prič ne gre za kršitve, ki bi vplivale na pravilnost sodbe, saj je bil operater priča A. Z. zaslišan, priča F. Š. pa je bil zaslišan takoj po predlogu, nato pa je lahko sodeloval na obravnavah, ki so javne. Njegovo dodatno zaslišanje se je nanašalo samo na pridobitev dokumentacije. Trditev, da je priči Z. postavljal vprašanja, ni resnična, saj revizija sama pove, da je vprašanja postavljala tožnica in ne javnost. O tem, da javnost ne sme kontaktirati s pravdnima strankama ZPP nima določb, v zvezi z motenjem reda pa je odgovoren predsednik senata in revizija priznava, da je v obravnavanem primeru sodnica odstranila javnost iz razpravne dvorane. Tudi v zvezi z listinskimi dokazi ni bistvenih kršitev, saj ni bilo pomislekov, da bi zdravnik Š. kakorkoli prirejal dokumentacijo. Zakaj je sodišče prve stopnje, ki je imelo že sâmo težave s pridobivanjem zdravstvene dokumentacije, na podlagi drugega odstavka 286. člena ZPP tožnici dovolilo, da jo predloži naknadno, pa je razložilo na 11. strani sodbe.

8. Na podlagi ustrezno izvedenega postopka sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnica tožencu kot prevzemniku naročila zaupala, da zanjo uveljavlja odškodnino zaradi malomarnega zdravljenja, ki se je končala s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 116/1999. Tožnica je verjela tožencu, da je odvetnik in mu je 19. 2. 1996 podpisala dve bianco pooblastili za zastopanje, ki ju je sprejel. Sprejel je tudi plačilo. Čeprav toženec navaja, da sta bili pooblastili za vložitev odškodninskega zahtevka proti zavarovalnici, sta sodišči dokaze ocenili drugače, sploh pa bi moral toženec poskrbeti, da bi bila na pooblastilih napisana vsebina. Od prejema pooblastil bi se moral toženec potruditi za izterjavo odškodnine v znesku 5.000.000 tolarjev, vendar se pogodbe ni držal in ni pravočasno vložil tožbe, čeprav je imel tožničino zdravstveno dokumentacijo. Tožbo je vložil šele 10. 3. 1999. Vrhovno sodišče je na te ugotovitve vezano, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji dostavek 370. člena ZPP), se pa strinja, da je ob vložitvi tožbe zahtevek že zastaral. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo – Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ).(4) Obe sodišči sta navedli 749. – 770. člen ZOR in sodišče prve stopnje je na 3. strani natančno opisalo vsebino pogodbe in opisalo posamezne člene, zato trditev, češ da sodišče ni navedlo vsebine mandatnega razmerja ni resnična. Za mandatno pogodbo je značilno, da izvajalec oziroma prevzemnik naročila opravlja posle za drugo pogodbeno stranko – naročitelja, po njegovih navodilih in željah, zato pa tudi na naročiteljeve stroške in nevarnost. Odmik od naročila in navodil ni dovoljen, razen v izjemnih primerih iz 752. člena ZOR.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti oziroma je zamudil z njeno izpolnitvijo (nedopustno ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo), da je za to odgovoren in da je zato tožnica po drugem odstavku 262. člena ZOR upravičena zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega (vzročna zveza) trpela. Ko sta sodišči ugotavljali škodo in njen obseg, sta predhodno ugotovili, da bi bila tožnica v primeru pravočasno vložene tožbe proti Bolnišnici upravičena do povrnitve nepremoženjske škode zaradi nestrokovnega zdravljenja in sta z uporabo pravnega standarda pravične odškodnine ugotovili tudi višino. Pavšalnega revizijskega očitka, da je odločitev o višini odškodnine previsoka, ni mogoče upoštevati.

11. O zastaranju terjatve za povrnitev nepremoženjske škode je pravnomočno odločeno že v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 116/1999, glede tega, da terjatev za povrnitev premoženjske škode iz mandatnega razmerja proti tožencu ni zastarala pa je sodišče prve stopnje razložilo na 11. strani sodbe, in sicer, da je tožnica vložila tožbo 14. 12. 2001, torej pravočasno, četudi bi šteli, da je rok začel teči že 12. 7. 2000, ko je lahko slutila neuspeh tožbe proti Bolnišnici.

12. Tako se izkaže, da sodišče druge stopnje ni storilo v reviziji zatrjevanih kršitev in da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP. S tem je zavrnilo tudi toženčev predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.