Jedro

Pričakovanje razlastitve je podlaga pogodbe, sklenjene namesto razlastive. Takšno pričakovanje zato samo po sebi ne more pomeniti izkoriščanja stiske kot subjektivnega elementa oderuštva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razveljavitev kupne pogodbe, ki sta jo dne 21.3.1985 sklenila tožnik kot prodajalec in tožena stranka kot kupec in s katero je tožnik prodal za kupnino 5,170.400,00 takratnih din svoje nepremičnine - parc. št. 1253/5, parc. št. 1259/2, parc. št. 1260/2, parc. št. 1260/4, parc. št. 1250/1 in parc. št. 1250/2. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 19,776.780,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je predlagal, naj tožena stranka predloži spisek zasebnih graditeljev. Sodišče tega ni storilo, čeprav bi tožnik šele po predložitvi takega spiska lahko navedel funkcije oziroma sorodstvene vezi graditeljev. Na pamet tega ni mogel storiti.

Zmotna je ugotovitev, da je tožnik dosegel dovolj visoke cene za svoja zemljišča. V sodbi ni podlage za primerjave s cenami za druga zemljišča, sodišče pa se tudi ni opredelilo do namembnosti zemljišč.

Cene v tistem času so relativne, saj je bila takrat že visoka inflacija, čeprav uradno nepriznana. Tožnik je imel priložnost prodati svoje zemljišče B.K., ki bi lahko izpovedal o tem, kakšna je bila v tistem času tržna cena. Še bolj relevantna pa bi bila postavitev izvedenca geodetske stroke glede vrednosti zemljišč.

Kupnine, ki jih je tožena stranka izplačala drugim razlaščencem, so močno podcenjene. Na sklenitev prodajnih pogodb so pristali bodisi zato, ker niso imeli interesa obdelovati zemljo, ali pa zaradi pritiska tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih navedb, da so mu pri toženi stranki grozili z nacionalizacijo in da je moral redno hoditi na pogovore. Predlagane priče bi o tem lahko izpovedale, vendar se sodišču njihovo zaslišanje ni zdelo pomembno. Tožnik je prava neuka stranka in zato ni vedel, da tožena stranka ne bi mogla zemljišč enostavno odvzeti. Razen tega je bil zaradi stalnih pritiskov v stiski. Pri tem je treba upoštevati, da je močan sladkorni bolnik. Da se je rešil tega bremena, je podpisal prodajno pogodbo. Razpolaganje z lastnino je lastnikova pravica, ne pa njegova dolžnost. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik nosi ne le dokazno, marveč najprej in predvsem tudi trditveno breme (2. odst. 7. člena, 1. odst. 186. člena ter 219. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Če že dokazno breme v določeni meri zmanjšuje preiskovalno pooblastilo (3. odst. 7. člena ZPP), pa trditvenega bremena tožnik ne more prevaliti na sodišče, še manj pa na toženca. Zato je docela neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje od tožene stranke zahtevati, naj predloži spisek graditeljev, na podlagi katerega bi nato tožnik lahko postavil trditve o tem, kdo od graditeljev naj bi izkoristil svojo funkcijo ali sorodstvene zveze.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno razglabljanje o tem, da je tožena stranka izkoristila tožnikovo stisko, v kateri naj bi bil zaradi stalnih pritiskov, naj sklene sporno pogodbo in zaradi sladkorne bolezni. Predvsem si ni mogoče zamisliti korelacije med sladkorno boleznijo in sklenitvijo sporne pogodbe, zlasti pa ne, kako naj bi se tega bremena (sladkorne bolezni) rešil s sklenitvijo sporne pogodbe.

Sicer pa je bistveno predvsem to, da je šlo za "pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve" (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil za območje V. sprejet veljaven zazidalni načrt, torej prostorski izvedbeni akt, kar pomeni, da je v skladu s 16. členom Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - Uradni list SRS št. 5/80 in 30/87 - v nadaljevanju Zakon o razlastitvi, s tem podan splošni interes za razlastitev) ter je že zato brez pomena razpravljanje o tem, ali je bil tožnik prisiljen skleniti tako pogodbo. Samo po sebi je namreč umevno, da pred potencialnim razlaščencem (kadar je ugotovljen splošni interes za razlastitev) vselej visi grožnja razlastitve. Še več. Prav to pričakovanje razlastitve je tudi podlaga "pogodbe, sklenjene namesto razlastitve". To konec koncev pove že samo ime te pogodbe (1. odst. 59. člena Zakona o razlastitvi). Zato je nepotrebno zaslišanje prič glede ugotovitve, da so tožniku grozili z razlastitvijo.

Ker torej tožnik ni dokazal subjektivnega elementa oderuštva, t.j. da bi tožena stranka zlorabila položaj (tožnikovo lahkomiselnost, stisko, neizkušenost, odvisnost, težko gmotno stanje), je brez pomena obravnavanje trditev o nesorazmernosti koristi, kot drugi predpostavki (1. odst. 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Kljub temu pa pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča, da tudi ta element oderuštva ni podan. Tožnik namreč ne zatrjuje, da bi bile izpolnjene predpostavke iz 39. člena Zakona o razlastitvi, po katerih bi se zemljišča, ki so bila predmet sporne pogodbe, štela za stavbna zemljišča. Iz pogodb, ki jih je predložila tožena stranka, pa dovolj jasno izhaja, da je tožnik za tisti čas dosegel dovolj visoko ceno. Od štirih primerov so trije dobili plačano po 150 takratnih din za m2, le eden pa po 400 takratnih din, torej toliko kot tožnik. Poleg tega je tudi iz pravdne zadeve P ..... razvidno, da je tožnik 2 leti po sklenitvi sporne pogodbe ponujal na prodaj zemljišča v isti katastrski občini po ceni 300 takratnih din za m2. Za nameček je tožnikova zemljišča pred sklenitvijo sporne pogodbe ocenil cenilec, ceno 400 takratnih din za m2 pa je ponudil celo tožnik sam. Po vsem tem je nepotreben dokaz z izvedencem geodetske stroke, prav tako pa tudi zaslišanje priče B.K., ki naj bi bil interesent za nakup tožnikovih zemljšč. Kajti odškodnina za zemljišča se ne določa po subjektivnih, marveč po tržnih kriterijih, torej po kriterijih, ki jih potrjuje pravni promet (1. odst. 38. člena Zakona o razlastitvi), objektivni element oderuštva pa ne pomeni vsakega nesorazmerja med izpolnitvami, ampak le očitno nesorazmerje (1. odst. 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).