Jedro

V določbi drugega odstavka 6. člena ZZNPOB je zgolj določeno, da mora biti ženska v starostni dobi, ki je primerna za rojevanje. Da tožnica ne bi bila v starostni dobi, primerni za rojevanje, toženka v izpodbijani odločbi konkretno niti ne navaja. Omejitve, to je starost prosilke nad 40 let, pa ta zakon kot razlog, da do takšnega postopka ne bi bila upravičena, ne določa. Odločba, kot je izpodbijana, mora vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj je v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. Toženka ne navede, na podlagi katerih določb in katerega predpisa je sprejela takšno odločitev in svoje odločitve ne pojasni. To še toliko bolj velja, ker sta tožnika predložila tako predlog zdravnika ter pridobila tudi soglasje strokovnega posvetovalnega telesa Centra za OBMP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Državne komisije za OBMP št. 1610-35/2013/2 z dne 24. 9. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnikoma ne odobri izvedba postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovanimi spolnimi celicami. V obrazložitvi citira 12. člen Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju ZZNPOB) in navaja, da je pri svoji odločitvi upoštevala poročilo strokovnega posvetovalnega telesa Bolnišnice A., ki je sicer odobrilo postopek, vendar pa je toženka ugotovila, da tožnica ne ustreza strokovnim kriterijem prezgodnje menopavze, ki nastopi pred 40-letom starosti in je pogoj za vključitev v postopek OBMP z darovano jajčno celico. Iz dokumentacije tožnikov je razvidno, da je tožnica prekoračila to starost in gre pri njej za fiziološko zmanjšano ovarijsko rezervo.

2. Tožnika se z odločitvijo toženke ne strinjata, menita, da je nepravilna in v nasprotju z zakonom. Izpostavljata, da sta v skladu z določbo prvega odstavka 12. člena ZZNPOB predložila predlog zdravnika - spec. ginekologije in porodništva, pri katerem sta opravljala vse preiskave in zdravljenje ter soglasje strokovnega posvetovalnega Centra za OBMP A. z dne 6. 6. 2013 in menita, da sta zadostila vsem zahtevam in pogojem, razen enemu - toženka jima je odrekla dovoljenje. Navajata, da toženka že glede na svojo sestavo (21. člen ZZNPOB) ne figurira kot strokovni organ za OBMP v ožjem smislu, saj je sestavljena iz predstavnika ministrstva, strokovnjaka za medicinsko etiko, za pravo, psihologijo oziroma sociologijo, strokovnjaka za OBMP iz vsakega centra, predstavnika varuha človekovih pravic in iz predstavnika upravičencev do postopka OBMP. Menita, da je z odločitvijo toženka posegla na strokovno področje Centra za OBMP A., ki se je po strokovni strani strinjal z odobritvijo izvedbe postopkov OBMP z uporabo darovanih ženskih spolnih celic, saj je o tem odločil že 6. 6. 2013 in svoj predlog, da ni zadržkov, posredoval toženki. Izpostavljata, da so svojo pozitivno odločitev na Centru za OBMP v A. sprejeli na podlagi poznavanja vseh podrobnosti zdravljenja in zdravstvenega stanja pri obeh tožnikih. Navajata pa tudi, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla razloge, ki jih ZZNPOB in na njegovi podlagi izdani izvršilni predpisi (46. člen tega zakona) ne poznajo oziroma ne obstajajo. Kolikor je tožnikoma znano, v izpodbijani odločbi omenjeni kriteriji za zavrnitev soglasja za OBMP niso nikjer objavljeni. Zato tudi ne morejo biti pravno veljavni in ne morejo spreminjati pravice, ki jo tožnikoma daje ZZNPOB. Sklicujeta se na določbo 55. člena Ustave RS in poudarjata, da mora biti po veljavni ureditvi oploditev zdravih žensk z darovanim semenom dostopna pod enakimi pogoji vsaki ženski, ki je v zakonski zvezi oziroma v zunajzakonski skupnosti. Zato zavrnitev dovoljenja za OBMP ob navajanju razloga, da tožnica ni upravičena do izvedbe tega postopka, ker je prekoračila starost 40 let in gre pri njej za fiziološko zmanjšano ovarijsko rezervo, ne sme in ne more biti razlog, da tožnica do takšnega postopka ni upravičena, saj takšnega izločitvenega razloga ZZNPOB ne določa. Tožnica je bila v času, ko je Center za OBMP A. predlagal toženki, da odobri postopek OBMP z darovanimi spolnimi celicami, stara 41 let. To pa je starost, ki je po vseh strokovnih dognanjih za žensko še vedno primerna za rojevanje. Iz razlogov, ki jih zakon ne pozna, je toženka tožnikoma onemogočila, da postaneta starša otroka z biomedicinsko pomočjo z darovanimi ženskimi spolnimi celicami. Hkrati pa jima je onemogočila povrnitev stroškov za oploditev z darovano moško spolno celico v tujini. Ker v Sloveniji nista mogla priti do zarodka iz lastnih spolnih celic, niti v doglednem času do zarodkov iz doniranih ženskih spolnih celic, sta prepričana, da sta upravičena do nadomestila stroškov zdravljenja v tujini. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in jima odobri izvedbo postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovanimi spolnimi celicami v tujini ter da jima odobri upravičenost do povračila stroškov zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo v tujini, in sicer v višini, določeni s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja v RS. Hkrati predlagata, da jima toženka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, med drugim navaja, da tožnica ne izpolnjuje temeljnega pogoja, ki je definiran z medicinsko stroko in poudarja, da je zdravniška služba poklicna dejavnost zdravnikov, ki temelji na spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah in ne bo nikoli v celoti razvidna iz veljavnih predpisov. V nadaljevanju navaja medicinsko definicijo prezgodnje odpovedi jajčnikov in zaključuje, da pri tožnici ni najti nobene od omenjenih indikacij. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožnika upravičena do izvedbe postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovanimi spolnimi celicami. Ni pa spora o tem, da sta toženki predložila predlog oziroma soglasje njunega zdravnika - spec. ginekologije in porodništva ter da sta pridobila tudi soglasje strokovnega posvetovalnega telesa Centra za OBMP v A. z dne 6. 6. 2013. 6. Po določbi prvega odstavka 12. člena ZZNPOB se vsak postopek OBMP s spolnimi celicami darovalke ali darovalca opravi na predlog zdravnika - spec. ginekologije in porodništva po pridobitvi soglasja strokovnega posvetovalnega telesa centra za OBMP in z dovoljenjem Državne komisije za OBMP (toženke). Določba 6. člena ZZNPOB pa v prvem odstavku določa, da sta do postopkov OBMP upravičena zakonca ali zunajzakonska partnerja, ki sta polnoletna, razsodna in v primerni starosti za opravljanje starševskih dolžnosti ter v takem psihosocialnem stanju, v skladu s katerim se lahko utemeljeno pričakuje, da bosta sposobna opravljati starševske dolžnosti v korist otroka. Po določbi drugega odstavka te določbe mora biti ženska v starostni dobi, ki je primerna za rojevanje. Po prvem odstavku 8. člena tega zakona se za postopke OBMP praviloma uporabijo spolne celice ženske in moškega, ki sta v medsebojni zakonski zvezi ali sta zunajzakonska partnerja. Drugi odstavek te določbe pa določa, da se ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko za postopke OBMP uporabijo jajčne celice darovalke ali semenske celice darovalca, kadar po izkušnjah biomedicinske znanosti ni možnosti, da bo prišlo do nosečnosti z uporabo spolnih celic zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev, ali če so bili neuspešni drugi postopki OBMP iz tega zakona, ali če je to potrebno za preprečitev prenosa hude dedne bolezni na otroka.

7. Uvodoma sodišče odgovarja na tožbeni ugovor, da toženka ni strokovni organ za OBMP v ožjem smislu. Glede na določbo osme alineje 21. člena ZZNPOB je Državna komisija za OBMP pristojna za dajanje dovoljenja za izvajanje vsakega postopka OBMP z uporabo spolnih celic darovalca ali darovalke, zato po presoji sodišča tožnika nimata prav, ko menita, da je toženka s svojo odločitvijo posegla na strokovno področje Centra za OBMP A. 8. Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi svojo odločitev, da ne odobri izvedbe postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovanimi spolnimi celicami pri tožnikih, utemeljila s tem, da tožnica ne ustreza strokovnim kriterijem prezgodnje menopavze, ki nastopi pred 40-letom starosti in je pogoj za vključitev v postopke OBMP z darovano jajčno celico. Vendar pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla pravne podlage, na podlagi katere je sprejela takšno odločitev. V zgoraj citirani določbi drugega odstavka 6. člena ZZNPOB je namreč zgolj določeno, da mora biti ženska v starostni dobi, ki je primerna za rojevanje. Da tožnica ne bi bila v starostni dobi, primerni za rojevanje, toženka v izpodbijani odločbi konkretno niti ne navaja. Omejitve, to je starost prosilke nad 40 let, pa ta zakon kot razlog, da do takšnega postopka ne bi bila upravičena, ne določa. 9. V obravnavani zadevi se v skladu s 4. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) smiselno uporablja splošni upravni postopek. Zato mora odločba, kot je izpodbijana, po presoji sodišča vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj je v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da mora poleg zahtevkov in navedb stranke vsebovati tudi ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP).

10. Toženka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot že navedeno, navaja zgolj, da je ugotovila, da tožnica ne ustreza strokovnim kriterijem prezgodnje menopavze, ki nastopi pred 40-letom starosti in je pogoj za vključitev OBMP z darovano jajčno celico. Ne navede pa, na podlagi katerih določb in katerega predpisa je sprejela takšno odločitev in svoje odločitve ne pojasni. To še toliko bolj velja, ker sta tožnika predložila tako predlog zdravnika - spec. ginekologije in porodništva ter pridobila tudi soglasje strokovnega posvetovalnega telesa Centra za OBMP A. z dne 6. 6. 2013. 11. Toženka svojo odločitev, sicer brez navedbe relevantnega predpisa oziroma določb, na katere je odločitev oprla, pojasnjuje v odgovoru na tožbo, vendar pa se s pojasnili v odgovoru na tožbo te pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ne da odpraviti. V zvezi z navedbo toženke v odgovoru na tožbo, da tožnica ne izpolnjuje temeljnega pogoja, ki je definiran z medicinsko stroko ter da je zdravniška služba poklicna dejavnost zdravnikov, ki temelji na spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah in ne bo nikoli v celoti razvidna iz veljavnih predpisov, pa sodišče pripominja, da pravna varnost strank in enako odločanje organov v vsebinsko v bistvenem podobnih primerih narekuje, da morajo biti pogoji za dodelitev določenih pravic strankam vnaprej znani in jasno določeni (predpisani z ustreznim predpisom). Pri tem pa je treba še izpostaviti, da sklicevanje toženke na „medicinsko stroko in spoznanja znanosti“ ostane povsem nekonkretizirano in pavšalno. Ob tem pa ne gre prezreti niti, da sta tožnika v obravnavani zadevi, kot že izpostavljeno, pridobila soglasje strokovnega posvetovalnega telesa Centra za OBMP A., kar toženka v odločbi sicer omeni, ne pojasni pa, zakaj in na kakšni pravni podlagi ter ob upoštevanju katerih razlogov konkretno je v tem primeru prišla do drugačnega zaključka, kot sta ga zavzela Center za OBMP A. in zdravnik - spec. ginekologije in porodništva, ki je tožnika zdravil. 12. Po obrazloženem je bila pri izdaji izpodbijane odločbe storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral storjeno kršitev odpraviti in v zadevi ponovno odločiti z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP. Hkrati bo morala toženka v ponovnem postopku tudi presoditi, ali so, glede na določbo, ki je bila podlaga njeni odločitvi, izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku po določbi 144. člena ZUP. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni, bo morala izvesti poseben ugotovitveni postopek in dati tožnikoma možnost, da se o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev, tudi izjavita in predložita morebitne dodatne dokaze (146. člen ZUP).

13. Po povedanem torej niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločitev sodišča v zadevi (65. člen ZUS-1), kar sta predlagala tožnika v tožbi. Odločitev o upravičenosti do povračila stroškov zdravljenja v tujini, kar tožnika prav tako uveljavljata v tožbi, pa ni predmet tega postopka, ki se nanaša zgolj na vprašanje odobritve izvedbe postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovanimi spolnimi celicami.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je toženka dolžna tožnikoma povrniti njune stroške postopka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/2013).