Jedro

Ker so bile trditve oškodovanca o številu, vrsti in načinu nastanka telesnih poškodb potrjene z izpovedbama njegovega lečečega zdravnika in izvedenca medicinske stroke, ki je podal tudi pisno mnenje, ni mogoče trditi, da dejansko stanje ni bilo popolno in natančno ugotovljeno zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo obdolženčevega očeta, ki naj bi potek celotnega dogodka snemal z video kamero, pri čemer njegovega zaslišanja ni predlagal nihče ter je izvedbo tega dokaza predlagal obdolženčev zagovornik šele v vloženi pritožbi zoper obsodilno sodbo.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega FK ml. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega FK ml. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/1 KZ ter mu izreklo 56.010,00 SIT denarne kazni (30 dnevnih zneskov), ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, v kolikor pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določilo en dan zapora. V plačilo je obdolžencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, oškodovanca VK pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila obdolženčeva zagovornika iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo obsodilne sodbe v oprostilno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Viđja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo celo več dokazov, kot so jih stranke predlagale ter na podlagi trditev oškodovanca, v vseh bistvenih delih podprtih z izpovedbama lečečega zdravnika dr.

FB, policista KR in izvedenskim mnenjem dr. MU, zanesljivo zaključilo, da je obdolženec oškodovancu povzročil naštete poškodbe, pravilno pravno opredeljene kot lahke telesne poškodbe v smislu določila člena 133/1 KZ. Zato je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi obdolženčevega očeta, saj niti obdolženec sam, niti njegova obramba izvedbe tega dokaza nista predlagala, sam obdolženec pa je celo ob zaključku dokaznega postopka na glavni obravnavi dne 4.12.1998 navedel, da novih dokaznih predlogov nima. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je sicer mogoče delno pritrditi pritožbenim izvajanjem, da je oškodovanec svojo izpoved spreminjal, ni pa utemeljen očitek, da je bilo sodišče prve stopnje do tega povsem nekritično, saj v obrazložitvi sodbe to tudi samo ugotavlja, pri čemer pa pravilno zaključuje, da gre v odnosu do končne odločitve za nepomembna neskladja. Ker so istočasno vsi razlogi v sodbi sodišča prve stopnje izčrpno in prepričljivo obrazloženi, vključno o vrsti in načinu nastanka posameznih poškodb, je tudi po oceni sodišča druge stopnje izključena možnost, da bi oškodovanec poškodbe utrpel na način, kot ga je zatrjeval obdolženec. Glede na vsebino izvedenskega mnenja in dodatna pojasnila izvedenca na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje tudi dovolj izčrpno pojasnilo, zakaj policista, ki sta prišla na kraj dogodka poškodb nista zaznala. Dejanskega stanja tako sodišče prve stopnje ni niti zmotno, niti nepopolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi določbe kazenskega zakonika, ko je sledilo pravni opredelitvi kaznivega dejanja.

Ker pritožbene trditve glede ostalih zatrjevanih kršitev obdolženčeva zagovornika nista obrazložila in ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter zato obdolžencu določilo in izreklo primerno denarno kazen. Ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kar je v skladu z določilom člena 391 ZKP.

Ker obdolženčeva zagovornika s svojo pritožbo nista uspela, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katero višino je sodišče določilo ob upoštevanju istih okoliščin kot sodišče prve stopnje.