Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca. Ker v delovnem pravu velja načelo stopnjevitosti sankcij, je podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi rezervirana za najhujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, da delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka. Pri tem ocena, kdaj bi bilo od delodajalca to nerazumno pričakovati, temelji na izpolnjenosti dveh pogojev. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi pogoj ima osebni značaj in ga je treba presojati ob upoštevanju, kako je ta kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno.

Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je na Facebook profilu tožene stranke objavila fotografijo brez dovoljenja avtorja in na fotografijo napisala, da je last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru glede na naravo, težo in posledice tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (tj. obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1) in glede na vpliv te kršitve na medsebojno razmerje, zaupanje in možnosti nadaljnjega sodelovanja tekom odpovednega roka med pravdnima strankama pravilno zaključilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila upravičena sankcija tožene stranke.

Ravnanja direktorja tožene stranke (poskus poslabšanja pogojev dela brez utemeljenega poslovnega razloga, izjava, da bo pozoren na tožničine napake in da bo morala upravičiti svojo plačo, nalaganje prezahtevnih, ponižujočih nalog in nalog pod ravnijo kvalifikacije ter odvzemanje funkcij, odreditev mesta dela z manjšo mizo) kot celota ustrezajo definiciji trpinčenja na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka tako, da se znesek 4.000,00 EUR zniža na znesek 2.500,00 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti pritožbene stroške v višini 84,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa ugotovilo, da je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama 1. 9. 2013 (prvi odstavek); odločilo, da se ta pogodba o zaposlitvi razveže z 12. 2. 2017 (drugi odstavek); naložilo toženi stranki, da v roku 8 dni tožnico za obdobje od 5. 5. 2016 do 12. 2. 2017 prijavi v socialna zavarovanja in ji za isto obdobje obračuna bruto plačo v višini 1.697,40 EUR mesečno ter po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (tretji odstavek); ter naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna denarno povračilo v višini 12.711,04 EUR bruto in po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (četrti odstavek). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožnici obračuna preostanek regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 425,00 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 70,83 EUR ter po odvodu davkov od navedenih zneskov izplača neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 oz. od 1. 7. 2017 dalje do plačila. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 4.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila. V IV. točki izreka je zavrnilo zahtevek za denarno povračilo v višini 15.888,80 EUR bruto oz. v pripadajočem neto znesku, obračun razlike bruto plače za čas od 13. 2. 2017 dalje ter izplačilo pripadajočih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za odškodnino v višini 28.000,00 EUR (3.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu in 25.000,00 EUR zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V V. točki izreka je ustavilo postopek glede tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2016. V VI. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe v I., II. in III. točki izreka ter zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka v VI. točki izreka sodbe in sklepa, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju, ker po eni strani ugotovi storitev kaznivega dejanja, po drugi strani pa zaključi, da je tožnica pogodbene in druge obveznosti kršila iz hude malomarnosti, v nadaljevanju pa navede, da kršitev, ki jo je tožnica storila, ni tako huda, da bi utemeljevala podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je nastala škoda na ugledu zaradi ravnanja tožnice, in sicer še preden je direktor rekel, naj se fotografijo umakne s strani. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja, je v nasprotju z zaključkom, da je tožnica imela dovoljenje A.A. To kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom. Tožnica ni imela dovoljenja za objavo fotografije, pripis, da gre za B., je bil napačen, ker je šlo v resnici za C. Zaradi vsaj dvakratne kršitve moralnih avtorskih pravic in storjenega kaznivega dejanja ter prikrivanja dejanske lokacije fotografije in prikrivanja dejanja vodstvu tožene stranke obstaja ponovitvena nevarnost, odnos zaupanja med tožnico in direktorjem tožene stranke je porušen. Na odnos s tožnico vpliva tudi dejstvo, da je zatajila nosečnost, potem pa skušala doseči varstvo zaradi nosečnosti in da je poskušala vzrok za splav pripisati ravnanju direktorja tožene stranke. Tožnica za svoje ravnanje ni pokazala nobenega obžalovanja, ni se iskreno opravičila, v tej smeri je dejansko stanje zaradi nezaslišanja prisotnih na zagovoru ostalo nepopolno ugotovljeno. Denarno povračilo je glede na sodno prakso prisojeno v previsokem znesku. V zvezi z odločitvijo o odškodnini za mobing navaja, da gre za okoliščine dela, ki so običajne v vsaki gospodarski družbi. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbo tožene stranke, da je tožnica očitno imela namen skleniti ponujeno pogodbo o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje to ravnanje zmotno štelo za mobing. Tožnica ni dokazala, da je predložena pogodba o zaposlitvi tista, ki ji je bila ponujena. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič D.D., E.E. in F.F., ki bi lahko izpovedali o odnosu direktorja, okoliščinah dela in funkciji pooblaščenca za mobing, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo in svoje odločitve glede predlaganih prič E.E. in F.F. ni obrazložilo. Odreditev izdelave finančnega načrta, dežurstva na info telefonu, delovni prostor z manjšo mizo in odvzem funkcije pooblaščenke za mobing ne predstavljajo mobinga. Sodišče prve stopnje je škodo, ki naj bi tožnici zaradi mobinga nastala, ugotovilo z izpovedjo pristranskih prič, saj tožnica v postopku ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije. Ugovarja višini prisojene odškodnine za mobing, ki je glede na sodno prakso pretirana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba nerazumljiva in neutemeljena. Dokazni postopek je pokazal, da je prišlo do napake zaradi spremenjenih navodil direktorja, da se je tožnica opravičila, avtor fotografije pa je opravičilo sprejel, in da je poskušala tožnica napako nemudoma popraviti, kar pa ji je direktor preprečil. Direktorju tožnica ni želela prikriti nastale situacije, zato ponovitvena nevarnost ni obstajala. Kar je tožnica povedala na zagovoru, izhaja iz zapisnika, zato sodišče prve stopnje prič ni bilo dolžno zaslišati. Tožnici zaradi storjene napake ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. Šlo je za dejanje majhnega pomena, saj bi bila fotografija objavljena le kakšno uro, če bi direktor dovolil njen umik. Medsebojno zaupanje med strankama ni bilo porušeno, do tega se v odpovedi tožena stranka ni vsebinsko opredelila. Tožena stranka je zoper tožnico uporabila prestrog ukrep in je iskala razloge, zaradi katerih bi tožnici lahko odpovedala delovno razmerje, ker po vrnitvi na delo ni pristala na slabše pogoje dela. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj nekaterih prič ni zaslišalo, s pritožbenimi navedbami, da bi priče moralo zaslišati, pa je tožena stranka prekludirana. Sodišče prve stopnje je prisodilo ustrezno denarno povračilo in odškodnino zaradi mobinga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je, razen glede odmere odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba o nasprotujočih si razlogih o odločilnih dejstvih v sodbi in sklepu in s tem očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe in sklepa je mogoče razbrati dovolj jasne razloge za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razloge za odločitev o odškodninskih zahtevkih, da je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici, ki je bila zaposlena na delovnem mestu vodja marketinga in financ, podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V odpovedi ji je očitala, da je na Facebook profilu tožene stranke objavila fotografijo brez dovoljenja avtorja A.A. in na fotografijo napisala, da je last tožene stranke. Tožena stranka drugih kršitev tožnici ni očitala, zato so z vidika zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nebistvene pritožbene navedbe, da je tožnica pod fotografijo pripisala B., čeprav je v resnici prikazovala C., in da je tožnica tokrat drugič kršila moralne avtorske pravice.

8. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnica 8. 4. 2016 na Facebook strani tožene stranke objavila fotografijo cvetočih G. s pripisom "Vabljeni na sprehod med G.!" ter na fotografiji označila "Foto: B. d. o. o." Pod objavljeno fotografijo je H.H. objavil komentar: "Kako čudovita fotografija. Le kje ste jo dobili?" Nato je tožena stranka oz. direktor tožene stranke I.I. zapisal: "Na B." Nato je sledil komentar A.A.: "Meni ste jo ukradli!!" in nato še komentar H.H.: "Pa lažejo tudi!!!!" A.A. je istega dne predmetno fotografijo objavil še na svoji Facebook strani, s pripisom: "Ko te nič ne vprašajo, vzamejo fotko, še napišejo, da so avtor fotografije!! Ta že 2. ta teden!"

9. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (tj. razlogi iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1), in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve moralnih avtorskih pravic iz prvega odstavka 147. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), ki ga stori, kdor s svojim imenom ali imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del ali dovoli to storiti. Odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje sprejelo, ker je presodilo, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj bi bilo ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje.

10. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca. Ker v delovnem pravu velja načelo stopnjevitosti sankcij, je podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi rezervirana za najhujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, da delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka. Pri tem ocena, kdaj bi bilo od delodajalca to nerazumno pričakovati, temelji na izpolnjenosti dveh pogojev. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi pogoj ima osebni značaj in ga je treba presojati ob upoštevanju, kako je ta kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno.1 Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru glede na naravo, težo in posledice tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (tj. obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1) in glede na vpliv te kršitve na medsebojno razmerje, zaupanje in možnosti nadaljnjega sodelovanja tekom odpovednega roka med pravdnima strankama pravilno zaključilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila upravičena sankcija tožene stranke.

11. V zvezi s tem so relevantna naslednja dejstva sodišča prve stopnje:2 tožnica se je avtorju fotografije A.A. po ugotovitvi napake še na dan objave fotografije opravičila, avtor je opravičilo sprejel in ni imel namena zoper toženo stranko uveljavljati zahtevkov, s čimer je seznanil tudi direktorja tožene stranke. Reakcija A.A. je bila posledica zlasti napačne oznake avtorstva in niti ne objave fotografije brez njegovega dovoljenja. Tožnica je bila zaradi preteklega sodelovanja z društvom J., čigar predsednik je bil A.A., prepričana, da ima njegovo soglasje za objavo. Tudi v preteklosti je tožnica objavljala fotografije A.A. brez navedbe avtorstva in brez izrecnega dovoljenja, pa avtor temu ni nasprotoval. Do napake pri navedbi avtorstva na fotografiji je prišlo po pomoti zaradi hitenja z objavo in avtomatsko, kot pri obdelavi vseh drugih fotografij. Tožnica je poskrbela, da je A.A. svoj komentar v dobri uri odstranil in poskušala doseči tudi takojšnjo odstranitev fotografije. Toženi stranki zaradi tožničine kršitve škoda na ugledu ni nastala. Na zagovoru v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožnica opravičila in izrazila obžalovanje ter pojasnila razloge za svoje ravnanje. Ta dejstva tudi po presoji sodišča prve stopnje utemeljujejo zaključek, da je bila izbira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za kršitev vestnega opravljanja dela, ki jo je tožnica storila z objavo fotografije brez dovoljenja avtorja in z napačno oznako avtorstva glede na okoliščine konkretnega primera prestroga sankcija. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo mogoče delovno razmerje nadaljevati do izteka odpovednega roka in da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni zakonita.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženi stranki škoda na ugledu ni nastala. V pritožbi tožena stranka navaja število oseb, ki si je ogledalo fotografijo in komentarje, število oseb, katerim je bila fotografija všeč, in število oseb, ki je fotografijo delilo na drugem profilu. Vendar pa ti podatki še ne dokazujejo nastanka in obstoja škode, ki jo zatrjuje tožena stranka in glede katere nosi tudi dokazno breme. Sicer pa na podlagi podatka o številu oseb, ki si je ogledalo fotografijo, še ni mogoče sklepati na število oseb, ki si je ogledalo tudi komentarje pod njo. Komentar A.A. pa je bil nenazadnje objavljen le eno uro in 15 minut, kot je izpovedala tožnica. Sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavlja, da bi bila sporna fotografija s komentarji na Facebook profilu tožene stranke objavljena bistveno manj časa, če bi v to privolil direktor tožene stranke.

13. Izgubo zaupanja direktorja tožene stranke v tožnico tožena stranka utemeljuje (tudi) z okoliščinami, ki niso povezane s kršitvijo, ki se je tožnici očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in zato niso odločilne. Na presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je namreč bistveno le, ali je očitana kršitev in ne kakšno drugo ravnanje delavca vplivala na medsebojno razmerje in zaupanje strank delovnega razmerja. Tožena stranka tako z vidika presoje pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 neutemeljeno izpostavlja, da je tožnica napačno označila C. za B. in da je že prej kršila moralne avtorske pravice. Iz istega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da je do izgube zaupanja direktorja prišlo, ker je tožnica toženi stranki zamolčala nosečnost in jo poskusila izrabiti za dosego varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter zato ker je poskušala pripisati vzrok za njen splav ravnanju direktorja tožene stranke. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da delavka delodajalca ni dolžna obvestiti o svoji nosečnosti, če in dokler to ne vpliva na izpolnjevanje njenih delovnih obveznosti (prvi odstavek 36. člena ZDR-1), prav tako uveljavljanje varstva pred odpovedjo zaradi nosečnosti ne more predstavljati zlorabe pravic delavke.

14. Iz dokaznega postopka po presoji pritožbenega sodišča tudi sicer ne izhajajo okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je bilo zaupanje med pravdnima strankama porušeno do te mere, da z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica za svoje ravnanje avtorju opravičila in pokazala iskreno obžalovanje v zvezi z nastalo situacijo. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, ki je izpovedal drugače, saj iz zapisnika zagovora pred odpovedjo (A3), ki ga je podpisal tudi direktor, izhaja, da se je tožnica iskreno opravičila in pokazala svoje obžalovanje. To je potrdila tudi tožnica sama in priča A.A. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da je predlagala zaslišanje oseb, prisotnih na zagovoru, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Na zagovoru sta bili poleg direktorja tožene stranke, ki je bil zaslišan, prisotni še K.K., ki je bila prav tako zaslišana, vendar ji tožena stranka o tem ni zastavila nobenega vprašanja, in L.L., katere zaslišanja pa tožena stranka ni predlagala. Tako ni podana niti smiselno očitana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožnica svoje ravnanje prikrivala vodstvu tožene stranke, saj to iz izvedenih dokazov (niti iz izpovedi direktorja tožene stranke) ne izhaja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica takoj poklicala avtorja fotografije, se mu opravičila, on pa je potem svoj komentar odstranil, prav tako se je tožnica pri direktorju tožene stranke zavzemala za odstranitev fotografije s spletne strani.

15. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, pravilna in zakonita. Posledično so pravilne tudi odločitve o trajanju delovnega razmerja oz. sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, reparacijskem zahtevku in zahtevku za regres za letni dopust, v zvezi s katerimi pritožba nima posebnih navedb in jih je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

16. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na predlog obeh pravdnih strank pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo na podlagi 118. člena ZDR-1 in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 12.711,04 EUR bruto, kar znaša 8 povprečnih plač tožnice v času pred prenehanjem delovnega razmerja. Pri odmeri denarnega povračila so relevantna naslednja dejstva, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje: do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena dobrih pet let in pet mesecev (do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča prve stopnje šest let in dva meseca), stara je 35 let, po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, s 13. 2. 2017 se je zaposlila za določen čas, s 1. 3. 2017 pa za nedoločen čas za nižjo plačo 1.000,00 EUR bruto, v vmesnem času od 4. 5. 2016 do 12. 2. 2017 (devet mesecev) ni bila zaposlena in ni imela prihodkov iz delovnega razmerja, prav tako ni prejemala denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na okoliščine konkretnega primera višina denarnega povračila, ki jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, ustrezna. Izpostavljeni primeri iz sodne prakse ne utemeljujejo znižanja denarnega povračila, saj bodisi niso primerljivi (v zadevah Pdp 264/2016, Pdp 472/2018 in Pdp 347/2014 so bili delavci pri delodajalcu zaposleni krajše časovno obdobje kot tožnica, v zadevi Pdp 18/2015 pa je delavec nemudoma našel novo zaposlitev) bodisi niso skladni s trendom višje prisojenih denarnih povračil v novejši sodni praksi. V zadevi Pdp 677/2015 je bila vložena le pritožba delodajalca, iz odločbe Pdp 1043/2016 pa (vsa) dejstva, na podlagi katerih je sodišče odmerilo denarno povračilo, niso razvidna.

17. V skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZDR-1 je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano, zakon pa ga opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje presodilo, da ravnanja direktorja tožene stranke (za katerega tožena stranka odgovarja na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), usmerjena zoper tožnico v času od 29. 1. 2016 do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ustrezajo navedeni opredelitvi trpinčenja na delovnem mestu.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je direktor tožene stranke tožnici prvi dan po vrnitvi na delovno mesto ponudil aneks za drugo delovno mesto in nižjo plačo, ki ga tožnica ni želela podpisati, nakar ji je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pod enako slabimi delovnimi pogoji in za določen čas, čeprav je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in čeprav niso obstajali utemeljeni poslovni razlogi za tak ukrep. Tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi ni želela podpisati, zato se je direktor tožene stranke razjezil in pogodbo raztrgal. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tega ravnanja ne bi smelo šteti za žaljivega oz. graje vrednega, ker se je tožnica strinjala s ponujenimi pogoji, pogodbe o zaposlitvi pa ni želela podpisati, ker so bile v njej napačno navedeni njeni osebni podatki. Iz izvedenih dokazov to ne izhaja, saj je tožnica izpovedala, da se s ponujenimi pogoji ni strinjala. Sicer pa pritožbeno sodišče dodaja, da čeprav bi tožnica na zaposlitev pod slabšimi pogoji pristala, to še ne bi odvzelo protipravnosti ravnanja tožene stranke oz. njenega direktorja. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da raztrgan osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki ga je predložila tožnica (A15), ni tisti, ki je bil dan tožnici. Nasprotno, na to prilogo se je tožena stranka sklicevala tudi v svojih vlogah (hrbtna stran list. št. 55). Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19. Tožena stranka v pritožbi odreditev izdelave finančnega načrta utemeljuje s tožničino izobrazbo, manjšim obsegom dela in visoko plačo tožnice. Vendar pa okoliščine odreditve tega dela, ugotovljene s strani sodišča prve stopnje, kažejo na nedopustnost ravnanja direktorja tožene stranke. Tožnici je direktor ob odreditvi dela rekel, da mu bo tako dokazala, ali je res vredna teh devet evrov na uro in da kot ekonomistka to delo mora znati opraviti. Ugotovilo je še, da tega dela tožnica prej ni opravljala, da ga je opravljal direktor sam ali računovodstvo in da je tožnica direktorja prosila za dodatna navodila, vendar jih ni dobila. V opisanih okoliščin ni dvoma, da je bilo ravnanje direktorja tožene stranke do tožnice ponižujoče in zato graje vredno.

20. Enako velja glede odreditve dežurstva na info telefonu (kamor obiskovalci kličejo glede vremenskih razmer na B., glede obratovanja žičniških naprav, glede rezervacij za nočno sankanje in podobno) dva vikenda zapored v februarju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so to delo prej in potem, pa tudi vmes med tednom opravljale natakarice v baru, nadurnega dela, ki ga je tožnica zaradi tega opravila, pa ni dobila plačanega. M.M., ki je tožnico nadomeščala v času materinskega in starševskega dopusta, tega dela ni opravljala. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so to delo opravljali tudi drugi zaposleni. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je to delo opravljala tudi M.M., vendar je ona to zanikala.

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je ponižujoč ukrep zahteva oz. vztrajanje direktorja tožene stranke, da tožnica sedi za manjšo mizo od tiste, za katero je sedela, preden je šla na materinski dopust, in za katero je potem po vrnitvi tožnice še naprej sedela M.M., ki je bila zaposlena na nižje rangiranem delovnem mestu od tožničinega. Neutemeljeno se tožena stranka v pritožbi sklicuje na manjši obseg tožničinega dela, saj tega izvedeni dokazi (izpoved tožnice in priče M.M.) niso potrdili.

22. Nadalje je sodišče prve stopnje kot eno izmed dejanj trpinčenja ugotovilo, da je direktor tožene stranke tožnici neutemeljeno in brez obvestila odvzel funkcijo pooblaščenke za mobing. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno kot razlog navaja, da tožnica ni bila več deležna takšnega zaupanja med zaposlenimi. Direktor tožene stranke je sam izpovedal, da je bil razlog v odsotnosti tožnice, čemur pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj tožnica takrat ni bila več odsotna. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka v zvezi s tem predlagala zaslišanje prič E.E., F.F. in D.D. E.E. in D.D. sta bila predlagana v zvezi z drugimi dejstvi,3 predlog za zaslišanje F.F. pa je tožena stranka umaknila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neizvedbi teh dokazov obrazložilo v 5. točki obrazložitve sodbe in sklepa. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

23. Sodišče prve stopnje je kot eno izmed ravnanj, ki skupaj z ostalimi ugotovljenimi ravnanji direktorja tožene stranke ustrezajo definiciji trpinčenja na delovnem mestu, ugotovilo, da je imel direktor do tožnice zaničevalen odnos. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica zatrjevanega neprimernega odnosa direktorja ni konkretizirala do te mere, da bi ga bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Le pavšalno je navajala, da je imel direktor do nje neprimeren odnos, da ji je dajal občutek nevrednosti, nezaželenosti, da se je do nje obnašal ignorantsko in da ni komuniciral z njo osebno, ampak le po elektronski pošti (list. št. 79 in 80). Odsotnost komunikacije je sodišče prve stopnje preverilo v okviru opravljanja nalog, preostala zatrjevana dejstva neprimerne komunikacije pa so nekonkretizirana. Edino konkretno očitano ravnanje direktorja tožene stranke je izjava direktorja, ki jo je potrdila izpoved tožnice in priče M.M., da bo imel tožnico pod nadzorom, da bo pozoren na njene napake in da bo morala dokazati, če je vredna devet evrov na uro. Takšna izjava zagotovo posega v osebno dostojanstvo delavca in zato lahko, gledano skupaj z drugimi ravnanji, pomeni trpinčenje na delovnem mestu. Neustrezno je sklicevanje tožnice na neprimerno komunikacijo tožene stranke v njenih pripravljalnih vlogah v tem sodnem sporu, saj to ne ustreza trpinčenju na delovnem mestu niti ne dokazuje utemeljenosti njenih navedb o neprimerni komunikaciji med trajanjem delovnega razmerja. Ker tožnica ni podala konkretnih navedb o neprimernem odnosu direktorja tožene stranke (razen glede omenjene izjave), je utemeljena pritožbena navedba, da sicer neprimeren odnos direktorja ne daje podlage za zaključek o trpinčenju tožnice.

24. Kljub napačnemu zaključku sodišča prve stopnje glede enega od očitanih ravnanj direktorja tožene stranke pa ostala ugotovljena ravnanja dajejo zadostno podlago za zaključek, da je prišlo do trpinčenja tožnice. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je šlo v konkretnem primeru za okoliščine dela, ki so povsem običajne v vsaki gospodarski družbi. V skladu z definicijo iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 gre pri trpinčenju na delovnem mestu za več dogodkov oz. ravnanj, ki gledano skupaj (in ne le vsak zase) predstavljajo prepovedano ravnanje delodajalca. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja so sama po sebi lahko tudi manjšega pomena, gledano kumulativno pa lahko predstavljajo resno obliko nasilja.4 Med pojavne oblike trpinčenja se uvrščajo tudi ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom) in ravnanja, ki pomenijo napad na kakovost poklicnega življenja in organizacijske vloge (žrtev ne dobiva več delovnih nalog ali pa dobiva nesmiselne delovne naloge, pretežke naloge, žrtvi so odvzete delovne naloge ali se dodeljujejo naloge pod ravnijo kvalifikacije).5 Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ravnanja direktorja tožene stranke (poskus poslabšanja pogojev dela brez utemeljenega poslovnega razloga, izjava, da bo pozoren na tožničine napake in da bo morala upravičiti svojo plačo, nalaganje prezahtevnih, ponižujočih nalog in nalog pod ravnijo kvalifikacije ter odvzemanje funkcij, odreditev mesta dela z manjšo mizo) kot celota ustrezajo definiciji trpinčenja na delovnem mestu.

25. Sodišče prve stopnje je obseg tožničine škode, ki jo je utrpela zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ugotovilo na podlagi izpovedi tožnice same ter izpovedi prič N.N., tožničinega partnerja, in O.O., tožničine prijateljice. Ugotovilo je, da je tožnica trpela duševne bolečine v smislu živčnosti, nespečnosti, občutka ponižanosti in diskreditacije ter strah pred nadaljnjim postopanjem direktorja in pred izgubo zaposlitve. Za to ugotovljeno škodo ji je prisodilo enotno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu na podlagi 8. člena ZDR-1 v višini 4.000,00 EUR.

26. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnici sploh ni nastala nikakršna škoda. Tožnica je lahko obstoj in obseg škode v tem sporu dokazovala z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih ZPP pozna, torej tudi z izpovedmi prič. Dejstvo, da tožnica ni predložila listin - zdravstvene dokumentacije (ker pri zdravniku ni bila), še ne pomeni, da ji škoda v obliki duševnih bolečin ni nastala. Je pa na podlagi tega dejstva mogoče sklepati o manjši intenziteti duševnih bolečin, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo verjeti pristranskima izpovedbama prič N.N. in O.O., saj zgolj zaradi bližnjega poznanstva s tožnico še nista neverodostojna. Drugih tehtnih razlogov, s katerimi bi lahko omajala dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, pa pritožba ne navaja.

27. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, prisojene v višini 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče na podlagi primerjave prisojenih odškodnin v drugih primerih6 in na podlagi okoliščin konkretnega primera - trpinčenje, ki ga je direktor izvajal zoper tožnico, je trajalo krajši čas (od 29. 1. 2016 do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 4. 5. 2019), tožnica je trpela duševne bolečine manjše intenzitete, eno izvršitveno ravnanje trpinčenja (neprimerni odnos direktorja) pa ni bilo ugotovljeno - ugotavlja, da je primerna denarna odškodnina 2.500,00 EUR. Zato je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je znesek odškodnine v III. točki izreka znižalo na navedeni znesek.

28. V preostalem niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP). V odločitev o stroških postopka pritožbeno sodišče ni poseglo, ker sprememba odločitve o delu zahtevka ni odločilno vplivala na razmerje uspeha stranka v tem sporu.

29. Ostalih pritožbenih navedb, ki glede na razloge za sprejeto odločitev niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tako ni presojalo navedb, da je tožnica pozivala ostale zaposlene, da se uprejo direktorju tožene stranke, da bi moralo v zvezi s tem zaslišati priče E.E., F.F. in D.D. oz. pojasniti, zakaj jih ni zaslišalo. Iz pritožbe ni jasno, v zvezi s čim tožena stranka podaja te navedbe, ta očitek pa tudi ni bil predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnica dolžna na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP povrniti pritožbene stroške glede na njen uspeh s pritožbo (37,5 %). Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške pritožbe v višini 375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 225,00 EUR. Glede na njen uspeh s pritožbo je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 84,38 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta bistvenih navedb, s katerimi bi se opredelila do pritožbenih navedb tožene stranke, ne vsebuje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi sodna praksa; prim. sodba VS RS VIII Ips 184/2015. 2 Navedena tudi v okviru razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje ugotavljalo težo kršitve - 19. točka obrazložitve sodbe in sklepa. 3 D.D. je bila predlagana v zvezi s položajem nosečnic in mladih mamic pri toženi stranki (hrbtna stran list. št. 60) ter v zvezi s tem, da ni zaznala mobinga nad tožnico in da ni prejela nobene prijave, opisala bi lahko tudi, kakšno vzdušje je bilo pri toženi stranki z vidika mobinga (list. št. 64); E.E. pa je bil predlagan v zvezi s tem, kako je tožena stranka ravnala s tožnico, kakšno vzdušje je bilo pri toženi stranki z vidika mobinga in kako deluje družba glede porodniških dopustov (list. št. 64). 4 Tako tudi VS RS v zadevi VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015. 5 Dopolnitev osnovne kategorizacije tipičnih oblik po Heinzu Leymanu, povzeto po D. Brečko, Recite mobingu ne, Planet GV, 2013, str. 27-35. 6 Prim. odločbe pritožbenega sodišča Pdp 493/2015, Pdp 360/2018, Pdp 668/2018, Pdp 213/2017 in Pdp 954/2018.