Jedro

Sodišče druge stopnje, ki je na pritožbo okrožne državne tožilke preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje le glede odločbe o kazenski sankciji, ni bilo dolžno krivdne oblike zavestne malomarnosti, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki s pritožbo ni bila izpodbijana, znova obrazlagati. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 5.12.2003 obs. K.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po 39. členu KZ mu je izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.7.2004 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 1. odstavku 325. člena KZ izreklo kazen 2 meseca zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati 60.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri tem v uvodnem delu zahteve ni navedel, iz katerih v določbah 1. odstavka 420. člena ZKP navedenih razlogov jo vlaga. Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Zagovornik je vloženo zahtevo tudi pravočasno dopolnil. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni sodbo Višjega sodišča v Celju in potrdi sodbo Okrajnega sodišča v Celju, podrejeno se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da z zahtevo uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, prav tako ne kršitev 22. člena Ustave.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče druge stopnje enako kot sodišče prve stopnje navedlo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz zavestne malomarnosti, pri tem pa te zavestne malomarnosti ni obrazložilo. Po njegovem stališču pomanjkanje obrazložitve zavestne malomarnosti pomeni kršitev kazenskega zakona in tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, odločilna dejstva pa so si v medsebojnem nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (3. odstavek na 4. strani prvostopenjske sodbe) navedlo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Tak pravni zaključek je tudi utemeljilo z ugotovljenimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkušalo le na pritožbo Okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o kazenski sankciji, ni bilo dolžno krivdne oblike zavestne malomarnosti, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki s pritožbo ni bila izpodbijana, znova obrazlagati. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. V položaju, prikazanem v zahtevi, kršitev zakona, ki je vložnik sploh ni konkretno opredelil, že po logiki stvari ne more biti podana. Ostale oblike bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso obrazložene in jih zato ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Kršitev kazenskega zakona, ki je zahteva konkretno ne opredeli, je po njenem stališču podana, ker je sodišče druge stopnje nekritično in brez prave mere pravičnosti in enakosti obsojenca obsodilo na zaporno kazen. Postopalo je v nasprotju s sodno prakso, po kateri sodišča za takšna kazniva dejanja izrekajo pogojne obsodbe. Višje sodišče pri odločitvi ni spoštovalo 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic. Sklicuje se na mnenje izvedenca medicinske stroke v zvezi z njegovo oceno posledic poškodb, ki jih je dobil oškodovanec in načina njihovega zdravljenja ter očita sodišču, da manjše teže poškodb in dejstva, da je zdravljenje potekalo brez zapletov, ni upoštevalo pri izreku kazenske sankcije.

Po določbi 3. odstavka 51. člena KZ sodišče izreče pogojno obsodbo, če je prepričano, da kazensko odgovornega storilca kaznivega dejanja, ki je manj nevarno, ni treba kaznovati. Hkrati se mora tudi prepričati, da bo opozorilo z zagroženo kaznijo vplivalo na storilca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pri tem upošteva okoliščine, naštete v navedeni določbi.

Višje sodišče je presodilo, da predvsem teža kaznivega dejanja, ki se kaže v naravi kršitve enega od temeljnih cestnoprometnih predpisov, ko je obsojenec kot poklicni voznik zavestno prevozil rdečo luč, ne omogoča zaključka, da ne bo kot udeleženec v prometu ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Pri določitvi višine kazni je upoštevalo obsojenčevo predkaznovanost pri sodniku za prekrške zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov kot obteževalno okoliščino, časovno odmaknjenost dejanja ter skrb za dva nepreskrbljena otroka pa kot olajševalni okoliščini. Glede na navedeno sodišče ni postopalo v nasprotju z določbami 50. in 51. člena KZ, prav tako je obsojencu izreklo in odmerilo kazen v okviru, ki je določen v 1. odstavku 325. člena KZ, pri tem pa upoštevalo splošna pravila za odmero kazni (41. člen KZ). Zato ni kršilo kazenskega zakona. Takšna kršitev bi lahko bila podana le, če bi sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

Sodišče v obrazložitvi sodbe, s katero obdolženca obsodi na kazen, navede, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni (8. odstavek 364. člena ZKP) in jih tudi ovrednoti. Na tak način je postopalo višje sodišče v obravnavanem primeru. Iz navedb zahteve, da kršitve ZVCP zlasti nepripetje z varnostnim pasom in prehitra vožnja nista kršitvi, ki bi ju sodišče lahko upoštevalo, sledi, da njen vložnik ne soglaša s presojo obsojenčeve kaznovanosti za prekrške in s tem trdi, da te okoliščine ni mogoče šteti za obtoževalno. S tem in z izvajanji, da obsojenec pred obravnavanim dogodkom ni povzročil nobene prometne nesreče, da sodišče ni ugotovilo, kakšne vrste prekrškov je storil, da kot poklicni šofer prevozi letno preko 200.000 km s tovornim avtomobilom in še 50.000 km z osebnim vozilom in da njegovi prekrški niso v sorazmerju s prekrški povprečnega voznika, da od 7.3.2000 dalje ni storil nobenega kaznivega dejanja in prekrška, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Prav tako ni utemeljen očitek, da višje sodišče pri odločitvi ni spoštovalo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Vložnik zahteve se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju z dne 14.4.2004, opr. št. Kp 116/2004 in sodbo istega sodišča z dne 19.10.1999, opr. št. Kp 295/99 ter trdi, da je sodišče v obeh primerljivih primerih postopalo različno in da takšno postopanje predstavlja poseg v obsojenčeve ustavne pravice.

V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, po katerem sodišče uporabi kazensko sankcijo, ki je v sorazmerju z nevarnostjo kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. V okviru uporabe iste kazenske norme so lahko okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri izbiri kazenske sankcije, različne. Ob posebnostih posamezne zadeve je lahko različno tudi njihovo vrednotenje. S tem, ko je sodišče glede na težo obsojenčevega kaznivega dejanja in glede na ugotovljene okoliščine presodilo, da pogojna obsodba ni primerna kazenska sankcija, temveč pride v poštev le izrek zaporne kazni v višini, ki jo je določilo, ni kršilo načela enakosti varstva pravic. Na podlagi zadev, ki ju navaja zahteva pa tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da sodišča praviloma izrekajo v enakih oziroma podobnih primerih le pogojne obsodbe.

Zahteva navaja, da so podane druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Sodišče ni upoštevalo določb ZKP o izvajanju dokazov in je v škodo obsojenca izpustilo angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke, izvedencu sodno medicinske stroke pa ni postavilo vprašanja, ali bi varnostna čelada pri kolesarju preprečila ali zmanjšale poškodbe.

Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP). Obramba ima pravico predlagati dokaze, vendar je dolžna s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza. V tej zadevi obsojenec, ki na glavni obravnavi ni imel zagovornika, ni predlagal zaslišanje izvedenca prometne stroke. Zagovornik je sicer vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo, v kateri je očital sodišču prve stopnje enako pomanjkljivost, vendar je sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Zagovornik v zahtevi tudi ni utemeljil, kako naj bi izvedba tega dokaza sploh vplivala na odločilna dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zato stališče, da je sodišče kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP), ni utemeljeno. Trditev, da sodišče z dopolnitvijo zaslišanja izvedenca medicinske stroke ni razjasnilo vprašanja, povezanega z okoliščino, da kolesar ni bil opremljen z varnostno čelado, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).