Jedro

3. odst. 67. člena ZDS ni onemogočal Agenciji RS za plačilni promet, da v skladu z dogovorom (med Ministrom, pristojnim za finance in Agencijo) o roku prehoda delavcev odloči, da preide določen delavec v Davčno upravo tudi v primeru, če njegovo delo v Agenciji ni postalo v celoti nepotrebno. Določitev dinamike postopnega prehoda delavcev Agencije Republike Slovenije za plačilni promet v davčno upravo (3. odstavek 67. člena ZDS) je bila v pristojnosti delodajalca (agencije).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 26.3.2001 in 9.5.2001 in na podlagi katerega bi mu bila dolžna tožena stranka obračunati in izplačati mesečne neto pripadajoče plače za obdobje od maja 2001 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi (oz. razlike v plači za obdobje od 1.8.2001 do 1.11.2001) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih vtoževanih neto zneskov plače v plačilo do plačila po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneskov mesečne plače ter mu povrniti pravdne stroške, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku in smiselno predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo določbam Zakona o splošnem upravnem postopku, še posebej ne 208. členu in 1. ter 2. odst. 209. člena citiranega zakona v zvezi s pravilno uporabo procesnih pravil upravnega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi dogovora iz 3. odst. 67. člena Zakona o davčni službi in da je nesporno dejstvo, da je reforma samega plačilnega prometa bistveni element pri sprejemu sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Reforma plačilnega prometa se je v posameznih podružnicah APP izkazovala z različno dinamiko. V obdobju januar-marec 2001 je bil v Podružnici Maribor ugotovljen le minimalno zmanjšan obseg dela oddelka vodenja računov Podružnice Maribor, zato niso obstajala objektivna dejstva za prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi 3. odst. 67. člena ZDS. Navedeni člen ne daje možnosti absolutne pravice samostojnega dogovarjanja med APP in DURS brez ustreznih vsebinskih podlag. Prehod tožnika od APP na DURS bi moral temeljiti na dejanskem stanju reforme plačilnega prometa. Tožnikovo delovno mesto je zasedla druga delavka, kar pomeni, da je bil njegov prehod v davčno službo preuranjen. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožniku zagotovljena zaposlitev v Davčni upravi, ne vpliva na utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da tožniku odločba DURS o vzpostavitvi delovnega razmerja z dnem 1.4.2001 ni bila vročena. To odločbo je tožnik prejel hkrati s sklepom o prenehanju delovnega razmerja pri APP. Zoper njo je tudi ugovarjal. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, če so obstajali kriteriji za opredelitev stopnje stanja reforme plačilnega sistema in če so bili sprejeti sklepi v času njihovega sprejema skladni z obstoječim stanjem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99-2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, v okviru katerih očita sodišču prve stopnje neupoštevanje določb Zakona o splošnem upravnem postopku, je potrebno ugotoviti, da je 103. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) določal, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Pravila postopka, po katerih delovno sodišče obravnava in odloča v delovnih sporih, ureja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94, 20/98). Po 1. odst. 14. člena citiranega zakona se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Ker torej ta zakon ni določal drugače, je bilo potrebno tako v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri toženi stranki, kot tudi v postopku tega individualnega delovnega spora, uporabiti določbe ZPP. Ob tem je potrebno dodati, da Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur.l. RS št. 80/99 in nadalj.) ureja postopek udejanjanja pravic, obveznosti in pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb in drugih strank po posameznih upravnih področjih, ki so sicer opredeljena v materialnopravnih predpisih. Odločitev o takšni pravici, obveznosti oz. pravni koristi v upravni stvari se manifestira v obliki konkretnega upravnega akta, t.j. upravne odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ. V določenih primerih so za izdajo upravne odločbe predpisani dodatni pogoji. 208. člen ZUP tako npr. opredeljuje način odločanja v upravni stvari v primeru, če je z zakonom ali z drugim predpisom, ki temelji na zakonu, določeno, da odloča o kakšni upravni zadevi dvoje ali več organov, medtem ko je v 209. členu ZUP opredeljen način odločanja v upravni zadevi, če je v zakonu ali odloku samoupravne lokalne skupnosti določeno, da odloča en organ v soglasju z drugim organom. Urejanje delovnopravnih razmerij ne spada v področje upravnega prava (delovnopravno razmerje med delavcem in delodajalcem je po svoji vsebini pogodbeno razmerje (kjer je delavec sicer šibkejša stranka), v okviru katerega se sklenitelja tega razmerja dogovorita o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Pri tem se ravnanje vsakega od skleniteljev tega razmerja, ki se nanaša na to razmerje, presoja po materialnopravnih in procesnopravnih predpisih, ki se uporabljajo v delovnem pravu. Glede na navedeno se ob upoštevanju zgoraj ugotovljenega tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče pri odločanju o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka upoštevati določbe ZUP v zvezi z dogovorom o rokih prehoda delavcev, sklenjenim med ministrom, pristojnim za finance in Agencijo (3. odst. 67. člena Zakona o davčni službi (ZDS, Ur.l. RS št. 18/96 in nadalj.).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je ugotovilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi prehoda v Davčno upravo RS (A/2, A/4) z dnem pravnomočnosti sklepa, izdana v skladu s 3. odst. 67. člena ZDS. Na podlagi citirane določbe so delavci Agencije (za plačilni promet), ki so opravljali naloge kontroliranja in ki v skladu z dogovorom iz 2. odst. tega člena (dogovor med Agencijo in ministrom, pristojnim za finance, v skladu z Aktom o sistemizaciji davčne uprave ter po predhodnem mnenju Banke Slovenije) niso prešli v Davčno upravo 1.7.1996 (med katere je spadal tudi tožnik), postali delavci Davčne uprave postopoma, v skladu z reformo plačilnega sistema, vendar najpozneje do zaključka poslovanja Agencije RS za plačilni promet. O rokih prehoda delavcev Agencije v Davčno upravo sta se dogovorila minister, pristojen za finance in Agencija.

Ob upoštevanju navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil z navedenim členom določen način in postopek prenehanja delovnega razmerja delavcev, ki so bili zaposleni v Agenciji RS za plačilni promet. Ker torej tožnik ni prešel v Davčno upravo že s 1.7.1996, je bilo potrebno v postopku ugotoviti, če so obstajali pogoji za njegov prehod v Davčno upravo po 3. odst. 67. člena ZDS. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ugotovitev, če je šlo za prenehanje delovnega razmerja v skladu z reformo plačilnega sistema in ob upoštevanju dogovora o rokih prehoda delavcev. Z ozirom na dikcijo določbe 3. odst. 67. člena ZDS je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča določitev dinamike postopnega prehoda delavcev in odločitev o tem, kdaj bodo posamezni delavci prešli od Agencije na Davčno upravo, v pristojnosti tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča 3. odst. 67. člena ZDS ni onemogočal toženi stranki, da v skladu z dogovorom med ministrom, pristojnim za finance in Agencijo o roku prehoda delavcev odloči, da preide določen delavec v Davčno upravo tudi v primeru, če njegovo delo v Agenciji ni postalo v celoti nepotrebno. Z reformo plačilnega sistema je prišlo do postopnega prenosa plačilnega prometa v državi od Agencije za plačilni promet v bančno okolje, pri čemer je zakon zagotovil delavcem, ki so delali v Agenciji, prehod k novemu delodajalcu. Ker je bil prehod delavcev med Agencijo kot prejšnjim delodajalcem in RS, Ministrstvom za finance, v okviru katerega je organizirana tudi Davčna uprava, predviden po predhodnem dogovoru med obema delodajalcema (kar pomeni, da je do tega prehoda lahko prišlo le v primeru, če je imel novi delodajalec prosta delovna mesta, na katera je lahko razporedil take delavce), je lahko prešel v Davčno upravo tudi delavec, ki je sicer še vedno imel delo v Agenciji.

Ker je iz listinske dokumentacije (B/1, B/2) razbrati, da je bil med ministrom, pristojnim za finance in Agencijo dosežen dogovor o rokih prehoda delavcev Agencije v Davčno upravo (med katerimi je bil naveden tudi tožnik), so obstajali zakoniti pogoji za prehod tožnika od Agencije v Davčno upravo. Glede na navedeno dejstvo, da je bila na tožnikovo delovno mesto v Agenciji razporejena druga delavka, kateri bo z ozirom na spisovne podatke delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki (ker ji ne pripada pravica do prehoda v Davčno upravo), za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo obstoja kriterijev glede stanja reforme plačilnega prometa, saj ZDS ni opredelil teh kriterijev, niti ni določil vrstnega reda oz. načina določitve vrstnega reda delavcev, ki bodo od Agencije postopno prešli v Davčno upravo. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka na razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico oz. na izplačilo pripadajočih plač za obdobje od 12.5.2001 dalje (oz. razlike v plači za obdobje od 1.8.2001 do 1.11.2001, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu). Po 1. odst. 106. člena ZDR ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. To pomeni, da takšen sklep (razen v primerih, določenih v 2. odst. 106. člena ZDR) učinkuje z dokončnostjo. Iz tožnikovih tožbenih navedb in iz sklepa z dne 9.5.2001 (A/4) je razvidno, da je bil tožniku drugostopenjski sklep tožene stranke vročen 11.5.2001. Ta datum je kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki vpisan tudi v tožnikovo delovno knjižico (A/13). Ker je tožnik v preostalem delu tožbenega zahtevka vtoževal izplačilo plače od 12.5.2001 dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto pripadajočih plač po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih bruto zneskov plač (razen za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu, kjer je vtoževal razliko v plači) ter vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico (pri čemer tožnik reintegracije v okviru tega individualnega delovnega spora sploh ni vtoževal), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka. Pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na vročanje odločbe DURS, pa za rešitev tega individualnega delovnega spora, v katerem tožnik vtožuje razveljavitev odločb tožene stranke in reparacijski zahtevek, niso odločilnega pomena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.