Jedro

Ker vrnitev nepremičnine v naravi nesporno ni možna, sta sodišči pravilno naložili povračilo dejanske vrednosti nasprotni udeleženki Mestni občini L., za katero ni dvoma, da zajema območje nekdanje O. L.-C., ki je bila ugotovljena kot prva prevzemnica nepremičnine. Mestna občina L. se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je subjekt lokalne samouprave in ne družbeno politična skupnost po cit. določbi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Zakon o financiranju občin (Ur.l. RS, št. 80/94) v 29.čl. posebej omenja obveznosti občin zaradi odškodnin po sodnih sklepih v zvezi z Zakonom o denacionalizaciji in Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij.

Zaradi novih predpisov o lokalni samoupravi pa se ne sme poslabšati pravni položaj upravičenca do vrnitve zaplenjenega premoženja, kar je potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Kolikor bi v konkretnem primeru prišlo v poštev za plačilo odškodnine več novih občin na območju občine, ki je prevzela zaplenjeno premoženje (kot se zatrjuje v reviziji), bi bil pravni položaj upravičenca varovan le ob nerazdelni odgovornosti vseh zavezancev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo nasprotni udeleženki Mestni občini L., da plača predlagateljem za zaplenjeno parcelo št. 107/26 k.o. K., sedaj 903/2 k.o. B. odškodnino v znesku 962.326,75 SIT, vsakemu do 1/3. Proti temu sklepu sodišča prve stopnje se je pritožila Mestna občina L. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Mestna občina L. je vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče sklep sodišča druge stopnje ustrezno spremeni, podrejeno pa, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da je na območju nekdanje Občine L. nastalo več novih občin in da je Mestna občina L. le ena izmed njih. Kolikor bi morala odškodnino za zaplenjeno premoženje plačati nekdanja Občina L.-B., bi moralo sodišče naložiti plačilo vsem občinam, ki so nastale na njenem območju, vsaki v skladu z velikostjo teritorija. Končno še navaja, da Mestna občina L. ni družbeno politična skupnost, ki bi morala plačati odškodnino po 145.čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Edina zavezanka za plačilo odškodnine bi bila Republika Slovenija.

Revizija je bila vročena predlagajoči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Razen zmotne uporabe materialnega prava revidentka uveljavljenih revizijskih razlogov ni obrazložila in zato revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti njihove utemeljenosti. Prišlo pa je do zaključka, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Nasprotna udeleženka ne more uspešno ugovarjati, da ni pasivno legitimirana za plačilo odškodnine za parc.št. 903/2 k.o. B., ki je bila zaplenjena pravnemu predniku predlagateljev. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je bila omenjena parcela zaplenjena na podlagi sodbe vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja z dne 28.8.1945, ki je bila v letu 1992 razveljavljena in postopek ustavljen. Kot imetnica pravice uporabe se je po odločbi z dne 8.3.1966 vknjižila v zemljiški knjigi O. L.-C. Nato pa je bila po odločbi te občine z dne 15.4.1971 vknjižena kot imetnica pravice uporabe Občina L.-B. Po 2.odst. 145.čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS in RS, št. 17/78 - 58/93) mora v primeru, če vrnitev zaplenjenega premoženja stvarno ali pravno ni več mogoča, povrniti dejansko vrednost tega premoženja družbeno politična skupnost, ki je premoženje prevzela. Ker vrnitev nepremičnine v naravi nesporno ni možna, sta sodišči pravilno naložili povračilo dejanske vrednosti nasprotni udeleženki Mestni občini L., za katero ni dvoma, da zajema območje nekdanje O. L.-C., ki je bila ugotovljena kot prva prevzemnica nepremičnine. Mestna občina L. se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je subjekt lokalne samouprave in ne družbeno politična skupnost po cit. določbi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Zakon o financiranju občin (Ur.l. RS, št. 80/94) v 29.čl. posebej omenja obveznosti občin zaradi odškodnin po sodnih sklepih v zvezi z Zakonom o denacionalizaciji in Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij. Z Zakonom o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur.l. RS, št. 60/94) je v Sloveniji nastala mreža novih občin, ki bi morale po 1.odst. 100.čl. Zakona o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/93, 57/94 in 14/95) do 30.9.1995 urediti medsebojna premoženjskopravna razmerja. Po navedbah nasprotne udeleženke Mestne občine L. medsebojni sporazum doslej ni bil sklenjen. Zaradi novih predpisov o lokalni samoupravi pa se ne sme poslabšati pravni položaj upravičenca do vrnitve zaplenjenega premoženja, kar je potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Kolikor bi v konkretnem primeru prišlo v poštev za plačilo odškodnine več novih občin na območju občine, ki je prevzela zaplenjeno premoženje (kot se zatrjuje v reviziji), bi bil pravni položaj upravičenca varovan le ob nerazdelni odgovornosti vseh zavezancev. Pri taki vrsti odgovornosti pa bi revidentka odgovarjala za plačilo odškodnine enako, kot je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.