Jedro

Vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kamor spada tudi navajanje novot, ki jih revizija zatrjuje v zvezi z izdajo novega sklepa o prenehanju delovnega razmerja revidentu, že glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more biti revizijski razlog.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugodilo zahtevku tožeče stranke (predlagatelja), razveljavilo sklepa organov tožene stranke (udeleženke) z dne 29.9.1993 in 30.11.1993, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, toženi stranki pa naložilo, da je dolžna pozvati tožnika na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja tako, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi tožene stranke in je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Zoper to pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Navaja, da je v času odločanja drugostopenjskega sodišča tožena stranka izdala nov sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ki je postal dokončen in pravnomočen. Ker je novi sklep za tožnika ugodnejši, izpodbijane sodne odločbe ni mogoče upoštevati. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da vzdrži v celoti v veljavi odločbo prvostopenjskega sodišča. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev pritožbe.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se spodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ker revizija vsebinsko ne navaja nobenega revizijskega razloga, je sodišče revizijo preizkusilo samo v delu, v katerem je bilo dolžno to storiti po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija vsebinsko ne zatrjuje.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni odločbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo nepravilno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo določbe 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, 14/90, 5/91 in 71/93), ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, pravilno pa je obrazložilo tudi uporabo določbe 76.a člena ZTPDR.

Vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kamor spada tudi navajanje novot, ki jih revizija zatrjuje v zvezi z izdajo novega sklepa o prenehanju delovnega razmerja revidentu, že glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more biti revizijski razlog. Zato revizijsko sodišče revizije sploh ni preizkusilo v smeri, ki jo ta ponuja, ne glede na to, da navedbe revizije za pravilno rešitev sporne zadeve pravno sploh niso relevantne. Revizija namreč spregleda, da je tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja revidentu, ki je predmet obravnave, postal dokončen in bi bila možna njegova razveljavitev oziroma odprava samo s sodno odločbo. Ker pa je odločitev sodišča, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov, s katerimi mu je prenehalo delovno razmerje, postala pravnomočna, je nova odločitev o prenehanju delovnega razmerja pravzaprav odločala o prenehanju nečesa, kar sploh ni več obstajalo. Tako odločbo ali sklep pa pravna teorija običajno obravnava kot nično.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).