Jedro

Sprememba opisa dejanja zaradi prilagoditve dejstvu, da razpoložljivi dokazi niso omogočali natančnejše časovne opredelitve, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma citirano sodbo obsojenega A. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti po tretjem in prvem odstavku 317. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obsojenčev zagovornik, ki pa ju je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga „zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka“ iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugega odstavka istega člena. Predlagal je, da se zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki pa se do njega nista posebej opredelila.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da je sodišče s spremembo časovne opredelitve v opisu obsojenca očitanega kaznivega dejanja prekršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Z navedbo, da je bilo dejanje odrezanja cevi za dovod plina „v času pred eksplozijo“, je sodišče spremenilo opis dejanja obsojencu v škodo, saj je obtožba v tem pogledu navajala „okoli 12.30“ ure. Po mnenju vložnika zahteve pa je do tega obsojenčevega dejanja lahko prišlo tudi več ur pred eksplozijo, kar bi upoštevaje ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti obsojenca v času eksplozije in pitja obsojenca še prejšnji dan, lahko pomenilo, da je bil v stanju „popolne izključitve sposobnosti presoje in obvladovanja“ in tak niti ne bi bil sposoben izpeljati očitano mu dejanje. S tako obrazložitvijo pa vložnik zahteve povsem očitno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, tako glede navedene časovne opredelitve, kot tudi glede obsojenčeve prištevnosti, kar s tem pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Poleg tega je že sodišče druge stopnje dovolj določno in pravilno pojasnilo, zakaj navedena sprememba opisa dejanja ni bila v obsojenčevo škodo (točka 6 obrazložitve), saj so ponudila le ustrezno prilagoditev opisa dejstvu, da razpoložljivi dokazi niso omogočali natančnejše časovne opredelitve, kdaj je bila cev prerezana. Zaradi navedenih razlogov ni utemeljeno vložnikovo stališče, da je sodišče s takim posegom v opis dejanja storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Neutemeljen pa je tudi pavšalen očitek, da bi naj bila sodba v tem delu tudi brez razlogov glede okoliščine, kdaj je prišlo do odrezanja cevi in v kakšnem stanju je bil tedaj obsojenec, kar naj bi pomenilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ima sodba sodišča prve stopnje o tem povsem določne navedbe in utemeljitve (tako v opisu dejanja v izreku sodbe kot tudi v obrazložitvi) in take posplošene trditve niti ni mogoče preveriti oziroma nanje vsebinsko odgovoriti.

6. Ko vložnik zahteve v nadaljevanju izrecno trdi, da ni dokazano, da je obsojenec odrezal plinsko cev in v tej zvezi polemizira z utemeljitvami v izpodbijani sodbi glede dokaznih zaključkov ter podaja svojo analizo izpovedb prič Š. S., oškodovanke, izvedenskih zaključkov dr. M. in na teh podlagah ponuja svojo razlago, kdo naj bi imel motiv storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter zaključi, da je le oškodovanka imela ta motiv, vsebinsko oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo.

7. Nazadnje vložnik zahteve še navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče V. S., saj bi se z njegovim zaslišanjem izkazala koristoljubnost oškodovanke in s tem utemeljenost suma, da je bila ona storilka obravnavanega dejanja. Sodišče naj bi na ta način kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. V tej zvezi je dalo ustrezna pojasnila že sodišče prve stopnje, ko je navedlo razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga (točka 4 obrazložitve sodbe) in sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo istovrsten pritožbeni razlog zagovornika (točka 10 obrazložitve sodbe). Zaradi navedenih razlogov, ki so povsem sprejemljivi in razumni tudi za Vrhovno sodišče, vložnik zahteve ne more uspeti z vztrajanjem na uveljavljanju zatrjevane kršitve. Ob tem je dodati, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in v zadostni meri pojasnilo tudi razloge, motive, ki so obsojenca vodili k storitvi obravnavanega dejanja (zlasti točka 10 in 11 obrazložitve) ter zato ni bilo nobene dejstvene podlage, ki bi narekovala, da bi bilo treba motive za to isto dejanje iskati in preverjati še pri kom drugem, tudi ne pri oškodovanki, kot se zavzema vložnik zahteve.

8. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, niti ne kršitev ustavne pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, iz zahteve pa je razbrati, da se vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

9. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.