Jedro

Samostojnost pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP ni naključna ampak je utemeljena na razliki v pritožbenem predmetu.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega D.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo dejanje določilo kazen 10 mesecev zapora in za drugo 8 mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 1 leto in 5 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Vrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka je bil obdolženi po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav pritožnica izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati prezre, da njena vsebina ni v nejasnosti odločilnih dejstev oziroma v nasprotju, kot je to zaslediti na drugi strani pritožbene obrazložitve. Gre za razloge o odločilnih dejstvih, kar ni isto in kar ne more biti povezano še z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem kot vsebinsko različnim pritožbenim razlogom. Samostojnost pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP ni naključna ampak je utemeljena na razliki v pritožbenem predmetu. Te razlike v nadaljevanju pritožbene obrazložitve, ko pritožnica, očitno v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, navaja še, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do neskladij v oškodovankini izpovedbi in neskladij z izpovedbo priče I.L., potem da opis kaznivega dejanja ni z ničemer izkazan ter da je v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ni zaznati. Podobno velja za kršitev kazenskega zakona, ki je pritožnica kot prava vešč procesni udeleženec ni opredelila, in ko je le po navedbi v pritožbeni obrazložitvi o neizkazanem opisu dejanja mogoče sklepati na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki pa v nadaljevanju v njenem pravem pomenu ni bila obrazložena

5. Neugotovljenih odločilnih dejstev pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni prepoznalo, njihova pravilnost pa je grajana z zatrjevanimi razhajanji v oškodovankini izpovedbi ter razlikami med njeno izpovedbo in izpovedbami prič, ki so obdolženca prav tako obremenjevale. Na drugi strani so bile zaslišane priče, ki oškodovankinih navedb o obdolženčevem nasilnem obnašanju niso potrdile in nato še priče, ki niti posledic na oškodovanki niso zaznale.

6. Pritožbeno sodišče se strinja, da je oškodovankina izpovedba osrednji, za obdolženca obremenjujoč dokaz ter da je zato njena zanesljivost, ki se preizkuša skozi določnost in skladnost, toliko pomembnejša. Ker so oškodovankini opisi dogodkov celoviti, specifični in smiselni, se ocena sodišča prve stopnje o njeni prepričljivosti izkaže za pravilno. Tembolj, ker je bilo skupno gledano obravnavano daljše časovno obdobje, ker oškodovanka v opisih dogodkov ni oklevala, in ker ti sami zase niti po presoji pritožbenega sodišča niso dvomljivi. Ko pritožnica nasprotno v pritožbeni obrazložitvi opozarja na vrzeli v oškodovankini izpovedbi, to počne s povzetki navedb, ki bodisi niso točne ali so postavljene v drugačen kontekst od tistega kot izhaja iz celotne izpovedbe. Tako denimo oškodovanka v zvezi z dogodkom v aprilu 2009 ni nikoli povedala, da je tedaj poklicala policijo, ampak da so to najverjetneje storili sosedje. Povedala je tudi, da ji je obdolženi z udarcem poškodoval oko ter arkado in ne da je utrpela modrico, medtem ko prihod policije na prizorišče dogodka po pravilni oceni sodišča prve stopnje še ne pomeni, da bo policija kogarkoli od vpletenih obravnavala kot storilca kaznivega dejanja ali prekrška. Če pa je kateremu od teh po drugem udeležencu v dogodku zagroženo na način, kot se je to po oškodovankini izpovedbi v obravnavanem primeru zgodilo, pa je to toliko bolj razumljivo.

7. Podobno pritožnica ravna, ko v pritožbeni obrazložitvi navaja razlike med oškodovankino izpovedbo in izpovedbami prič I., B. in D. L.. Izpovedba prve priče je namreč časovno (kronološko) povsem določna in kot takšna glede zaporedja dogodkov z oškodovankino izpovedbo ustrezno usklajena. Takšna je še glede poškodb oziroma modric, ki jih je priča zaznala pri oškodovanki, s tem da se se o njihovi lokaciji I.L. posebej ni izjavljal. Že po razumljivih razlogih sodbe jih je navajal le v smislu splošne zaznave ali tako, na primer z oškodovankinim oblačenjem v oblačila z dolgimi rokavi v poletnih mesecih, da je bilo nanje mogoče sklepati. Je pa zato modrice na oškodovankinih rokah zaznala priča B.L., ki je sodišču prve stopnje v splošnem posredovala še tisto, kar ji je oškodovanka o obdolženčevem ravnanju sama povedala. Da bi priči v zvezi z dogodkom aprila 2009 omenjali oteklino in modrico v takšnem kontekstu kot izhaja iz pritožbene obrazložitve, v oškodovankini izpovedbi ni zaznati, temveč je ves čas govorila o poškodbi očesa in arkade. Tisto torej, kar bi naj povedali zgornji priči, je dejansko povedala oškodovanka, medtem ko je treba pred kakršnikoli povzemanjem izpovedbe priče D.L., povzeti še vsa dejstva in okoliščine, ki jih je ta priča posredovala po oškodovankinem pripovedovanju pred razpadom skupnosti in nato, kaj je priča tudi sama neposredno zaznala. Že tedaj je namreč povezava med oškodovankino izpovedbo ter izpovedbami navedenih prič ustrezno sklenjena, v nadaljnji pritožbeni obrazložitvi zatrjevana razhajanja glede obdolženčevega obiskovanja otroka, pa niso odločilna. Po razumljivih opisih dejanj, končni učinek obdolženčevih ravnanj ni bil v oškodovankini splošni prestrašenosti, ampak v njeni podrejenosti, ki je bila po tolikih in takšnih ravnanjih zanesljivo izkazana.

8. Zgornjih ugotovitev ne more spremeniti pritožničino sklicevanje na izpovedbe prič J.I., D.M., S. in A. S., D. K. ter M. P., ki so obdolženca nedvomno razbremenjevale. Čeprav drži, da je sodišče prve stopnje pri njihovi oceni upoštevalo tudi sorodstvene in prijateljske povezave prič z obdolženim, pa to ni bistvo, čemu izpovedbam ni sledilo. Bistvo je v nespecifičnosti izpovedb ter v "črno-belem" prikazovanju razmer, ki vodi v izkustveno nevzdržen sklep, da si je oškodovanka dogodke enega za drugim izmišljevala, da so omenjene priče izmišljene, torej neobstoječe dogodke z opisi zaznanega naključno dopolnjevale in da je bila nenazadnje sama prepoved približevanja obdolženega oškodovanki, potem ko že nekaj časa nista živela skupaj, brez vsakršne vsebinske podlage in kot takšna popolnoma nepotrebna. Sklep je nevzdržen tembolj po izpovedbi priče M.K., na katero se pritožnica prav tako sklicuje, in ki pri tem prezre prvi del izpovedbe, v katerem je priča opisala oškodovankino stanje v času, ko je kaznivi dejanji prijavljala, v drugem delu pa, da je priča manipulacijo z otrokom navajala kot možnost, ki je ni temeljila na predhodno zaznanih dejstvih, ampak na oceni, za katero je posebej opozorila, da je nestrokovna. Pomeni, da je treba izpovedbo navedene priče povezati z izpovedbami drugih prič, ki so obdolženega obremenjevale in ne z izpovedbami tistih prič, po katerih obremenilnih podlag zoper obdolženega niti ne bi smelo biti.

9. V ostalem pritožnica v pritožbeni obrazložitvi zatrjuje, da posamezni dogodki z ničemer konkretnim niso bili izkazani, kot ni bila izkazana obdolženčeva zloraba alkohola, potem da oškodovanka ni nikoli iskala zdravstvene pomoči, da njena izpovedba v delu ni bila podkrepljena s policijskim posredovanjem in ne s pridobljenimi izpisi SMS sporočil ter da se je sicer razvpito obnašala.

10. Kot rečeno, je v obravnavani zadevi oškodovankina izpovedba osrednji dokaz in že je bilo obrazloženo, da je sestavljena iz opisov dogodkov, ki so celoviti, specifični in smiselni. Pritožbena ugotovitev o izostali konkretni dokazni podlagi glede posameznih dogodkov je zato zmotna. Čeprav ne gre za odločilno dejstvo, je oškodovanka v izpovedbi omenjala tudi obdolženčevo zlorabo alkohola, kar je sodišče prve stopnje pravilno povezalo z obdolžilnim predlogom Postaje prometne policije Maribor z dne 8. 6. 2015, medtem ko bi ostale dokazne podlage, ki jih pritožnica pogreša, pridobile na pomenu le, ko ne bi bilo na voljo drugih dokazov, s katerimi bi bila oškodovankina izpovedba v zadostnem obsegu potrjena. Izjema je zatrjevana oškodovankina razvpitost, ki sama zase oškodovanke kot predmeta napada ne izključuje, kot ne izključuje vsebine izpovedbe, ki se najprej ocenjuje po posredovanih dejstvih in ne po osebi, ki je ta dejstva posredovala.

11. Pritožnica se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, ker sta kazen in preizkusna doba v pogojni obsodbi previsoko določeni, olajševalne okoliščine pa v premajhni meri upoštevane. Obdolženi še ni bil kaznovan, policija ga zaradi očitanega kaznivega dejanja ni obravnavala in tudi kateri izmed ukrepov mu zaradi kršitev po Zakonu o javnem redu in miru še ni bil izrečen.

12. S povzeto pritožbeno obrazložitvijo pritožnica prezre smisel izrečene kazenske sankcije, ki je zgolj v opozorilu in nato še težo dejanj, ki že zaradi časovnih razponov ni majhna. Če k temu dodamo način storitve kaznivih dejanj, ki ga pritožnica ne omenja ter da je sodišče prve stopnje zgornje olajševalne okoliščine v celoti upoštevalo, izbrana kazenska sankcija po vrsti ne more biti prestroga in ne more biti previsoko odmerjena.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega D.S. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih po sodišču prve stopnje.