Jedro

Opis dejanj vsebuje navedbo, da je obsojenka „vedela, da je to neresnično“, kar se nanaša na zatrjevana dejstva o koruptivnosti, zato so v opisu konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno J. M. spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj, in sicer krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter dveh kaznivih dejanj obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z enotno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oproščena pa je bila plačila sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bil oškodovani A. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenka vložila pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljal kršitev kazenskega zakonika in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je predlagal njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku, da se do njega opredelita. Zagovornik obsojenke je v tem smislu podal izjavo, v kateri je vztrajal pri navedbah iz zahteve in jih vsebinsko še razširjal ter ostal pri podanem predlogu.

6. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar v nadaljevanju obrazložitve ne konkretizira, na katero od obravnavanih treh kaznivih dejanj se nanašajo posamezne navedbe. Kolikor je zahtevo v prvem delu obrazložitve razumeti kot oporekanje obstoju kaznivih dejanj obrekovanj zaradi le izraženega suma koruptivnosti in ne da bi šlo pri tem za afirmativno, brezpogojno trditev (pri čemer se vložnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007), je treba ugotoviti, da so v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje navedene povsem določne trditve o koruptivnosti tako sodnika A. B. (točka 2), kot tudi „ljutomerskega sodišča“ (točka 3). Poleg tega je v opisih obeh navedenih dejanj navedeno, da je obsojenka „vedela, da je to neresnično“, kar se torej nanaša na zatrjevana dejstva o koruptivnosti in so zato v opisu obeh dejanj konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Kolikor pa se zahteva zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, opirajoč se pri tem na vsebino zagovora obsojenke (da je izražala v svojih pisanjih le sum koruptivnosti, da se je v pravdi trinajst let trudila dokazati pravilno dejansko stanje in se zato kritično izražala do sodnika in do sodišča, da niso bile vse „instančne odločitve za obdolženko neugodne“ ter da so v izpodbijani sodbi „zatrjevana dejstva celo v nasprotju s podatki iz zemljiške knjige“), se po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo.

7. Nadaljnja stališča zahteve, da je pritožbeno sodišče povsem prezrlo pritožbene navedbe o številnih napakah oškodovanca in sodišča, s čimer naj bi se uveljavljala kršitev kazenskega zakona, da je dokaz resnice „ekskulpacijski razlog po kazenskem zakonu“ in (ponovno), da o zakonskih znakih kaznivega dejanja izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, so povsem nekonkretizirana, brez določne opredelitve, na katero od obravnavanih kaznivih dejanj se te navedbe nanašajo in jih zato niti ni bilo mogoče vsebinsko preizkusiti.

8. Končne navedbe iz zahteve, da ne more pomeniti sama naznanitev kaznivega dejanja krivo ovadbo, saj je obsojenka „verjela v resničnost svojih trditev“, ki jih je „izrazila v obliki kazenske ovadbe“ in zato ne more biti taka ovadba kriva, ostajajo prav tako na ravni posplošenih trditev brez konkretizacije kršitve zakona, ki naj bi se jo na ta način uveljavljalo; po vsebini pa se tudi te navedbe izkažejo kot ponujanje vložnikove ocene obsojenkinega zagovora in s tem za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Glede na vse navedeno, ko zatrjevane kršitve kazenskega zakona, niti kršitve bistvenih določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo, je bila na podlagi 425. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

10. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.