Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da na dan storitve prekrška 12. 8. 2020 v službi ni bil prisoten ter da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, uporabljalo več ljudi. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška. Te navedbe bi storilec moral uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj mu je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva vročena dne 14. 12. 2021.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptmannschaft Bruck-Mürzzuschlag, št. ... z dne ..., ki je postala pravnomočna 29. 12. 2020 (sodišče prve stopnje glede na spisovne podatke (l. št. 3 spisa) očitno napačno zapiše 29. 10. 2020; op. prit. sod.), zoper storilca: A. A., rojenega ..., EMŠO ..., državljana Republike Slovenije, stanujočega ..., prizna in izvrši (I. točka izreka), ugotovilo, da je bil storilec z odločbo prekrškovnega organa spoznan za odgovornega, da je kršil določilo 2. odstavka 20. člena Zakona o cestnem prometu, zato je na podlagi 3a. odstavka 99. člena Zakona o cestnem prometu dolžan poravnati denarno sankcijo v višini 100,00 evrov, po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, po poteku roka za plačilo denarne sankcije pa lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno plačilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da v kolikor denarne sankcije v višini 100,00 evrov v roku ne bo plačal, se bo izterjala prisilno (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se storilec pravočasno pritožuje brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Zatrjuje, da dne 12. 8. 2020 ni bil prisoten v službi, ker je koristil dopust. Pojasnjuje, da je tovorno vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, uporabljalo več ljudi ter da on očitanega prekrška ni storil, s čemer smiselno ugotavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede prekrška, za katerega je postopek pravnomočno zaključen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve kratko pojasnilo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Republike Avstrije. Iz opisa dejanj v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je storilec bil sankcioniran, ker je prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost 50,00 km/h ob upoštevanju merilne tolerance za 28 km/h, zaradi česar mu je bila izrečena globa v višini 100 EUR.

6. V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da na dan storitve prekrška 12. 8. 2020 v službi ni bil prisoten ter da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, uporabljalo več ljudi. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška. Te navedbe bi storilec moral uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj mu je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva vročena dne 14. 12. 2021 (vročilnica na l. št. 9 spisa).

7. Glede na vse navedeno ni nobenega dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.

8. Ker je storilčeva pritožba neutemeljena in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).