Jedro

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodno odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo.

Tožnik od tretje tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Zoper tretjo toženo stranko ima RS neporavnane obveznosti iz naslova neplačevanja davkov. Stransko intervencijo je utemeljevala na okoliščini, da bi v primeru neuspeha tožnika oziroma uspeha tretje toženke njej olajšala možnost poplačila svoje terjatve, ki jo ima do tretje tožene stranke. Intervencijski interes bi RS imela le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med tretjo toženo stranko in njo obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi vplivala odločitev v konkretni zadevi. RS ima zaradi zapadle in izvršljive terjatve iz naslova neplačanih davkov in prispevkov lahko le dejanski interes, da tretjetoženka zmaga, vendar to ne pomeni, da ima tudi pravni (intervencijski) interes, ki je potreben za dovolitev intervencije (prvi odstavek 199. člena ZPP). RS in tretje tožena stranka sta v upniško-dolžniškem razmerju, toda interes upnika, da njegov dolžnik zmaga zato, da bo tako lažje prišel do poplačila svoje terjatve, ne zadostuje za intervencijski interes upnika v predmetni pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog Republike Slovenije za stransko intervencijo na strani tožene stranke.

Zoper navedeni sklep pritožnik vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti stransko intervencijo Republike Slovenije na strani tožene stranke (tretje toženke), podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Pritožnik vztraja, da je njegov interes za udeležbo v pravdi podan in da slednji ni le ekonomske narave, saj ne gre le za vprašanje poplačila terjatev Republike Slovenije, temveč bo Republika Slovenija zaradi ugodilne sodbe v predmetnem postopku lahko prišla v položaj, da bo zaradi dolžniško upniškega razmerja, ki ga ima tretje tožena stranka, dejansko prišla v položaj dolžnika nasproti tožeči stranki v tem postopku. Republika Slovenija ima zoper tretjo toženo stranko na podlagi seznama izvršilnih naslovov iz naslova neplačanih davkov in prispevkov RS, Ministrstva za ..., DURS, DU ... z dne 4. 1. 2013 terjatev v znesku 1.629.915,51 EUR s pp. Na podlagi sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za ... z dne 7. 1. 2013 je sicer izdan sklep o davčni izvršbi na terjatev dolžnika A d.d., vendar je terjatev tožeče stranke kot terjatev iz naslova odškodnine zaradi okvare zdravja v skladu z določili ZIZ ter tudi v skladu z določili ZFPPIPP, prednostna terjatev pred vsako drugo terjatvijo. Na predlog tožeče stranke je Okrajno sodišče v Cerknici izdalo sklep o rubežu denarne terjatve, ki jo ima A d.d. zoper Republiko Slovenijo za znesek 720.000.00 EUR s pp (opr. št. I 71/2012 z dne 22. 1. 2013). Republika Slovenija ima v izvršilnem postopku položaj dolžnikovega dolžnika in nima v izvršilnem postopku nikakršnih pravnih sredstev zoper odločitev izvršilnega sodišča. Dejansko Republika Slovenija nastopa v razmerju do tožeče stranke kot dolžnik, prav tako pa nastopa kot dolžnik v razmerju do tožene stranke A d.d. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje napačno ugotovilo, ko je ugotovilo, da med toženo stranko in stranskim intervenientom ni nikakršnega materialnopravnega razmerja oziroma, ko je ugotovilo, da je interes Republike Slovenije zgolj ekonomski, ker ne bo prišla do poplačila svoje terjatve. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj interesa za udeležbo stranskega intervenienta potrebno, da neugodna odločitev v pravdni vpliva na razmerje med stranko in stranskim intervenientom. Republika Slovenija v primeru, da tožeča stranka v predmetnem sporu uspe, zoper izvršilni naslov ne bo imela nobenega pravnega sredstva. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji, ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za dopustitev stranske intervencije oprlo na zaključek, da Republika Slovenija s tretjo toženo stranko ni v materialnopravnem razmerju, na podlagi katerega bi imela pravni interes, da tožena stranka v tej pravdi zmaga. Ugotovilo je, da ima Republika Slovenija zaradi neporavnavnih davkov in prispevkov lahko le ekonomski interes, da tretje tožena stranka zmaga, vendar to ne pomeni, da ima tudi pravni oziroma intervencijski interes za dovolitev intervencije. Stransko intervencijo je utemeljevala na okoliščini, da bi v primeru neuspeha tožnika oziroma uspeha tretje tožene stranke njej olajšala možnost poplačila svoje terjatve, ki jo ima do tretje tožene stranke.

Z navedenim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja in ga pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodno odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. Ni naključje, da je intervencijski interes najpogosteje podan v razmerjih, ki so po materialnem pravu večstranska, v katerih je udeleženih več osebe, katerih pravice in obveznosti se medsebojno prepletajo. Tako je na primer podan intervencijski interes poroka v pravdi med upnikom in glavnim dolžnikom, saj je od razmerja med upnikom in glavnim dolžnikom odvisno razmerje med glavnim dolžnikom in porokom (podobno pri solidarni obveznostih, odstopu terjatve, itd.). Intervencijski interes bi Republika Slovenija imela le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med tretjo toženo stranko in njo obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi vplivala odločitev v konkretni zadevi. Republika Slovenija v pritožbi takšnega razmerja med tretjo toženo stranko in njo ni niti zatrjevala, še manj dokazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik zaradi zapadle in izvršljive terjatve iz naslova neplačanih davkov in prispevkov lahko le dejanski interes, da tretjetoženka zmaga, vendar to ne pomeni, da ima tudi pravni (intervencijski) interes, ki je potreben za dovolitev intervencije (prvi odstavek 199. člena ZPP). Republika Slovenija in tretje tožena stranka sta v upniško-dolžniškem razmerju, toda interes upnika, da njegov dolžnik zmaga zato, da bo tako lažje prišel do poplačila svoje terjatve, ne zadostuje za intervencijski interes upnika v predmetni pravdi (ne glede na to, kako zelo je ogrožen zaradi morebitnega neuspeha tretjetoženke v tej pravdi).

V obravnavani zadevi je predmet spora odškodninski zahtevek tožeče stranke zaradi nesreče pri delu zoper tri tožene stranke, ki z neplačanimi davki in prispevki tretje tožene stranke ni v nikakršni zvezi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pravni interes za dovolitev intervencije in je v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZPP pravilno zavrnilo priglašeno intervencijo.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ni podana nobena izmed kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).