Jedro

Toženka, ki ni vpisana kot lastnica stanovanja v zemljiški knjigi, ni v stanju izdati tožniku terjano zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo pravico brezplačne služnosti stanovanja na ime tožnika ter prepoved odtujitve in obremenitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Prva tožena stranka M. P. sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je od prvotoženke zahteval izstavitev listine, na podlagi katere bi bilo mogoče vknjižiti v zemljiško knjigo pravico brezplačne služnosti in prepoved obremenitve in odtujitve stanovanja v stavbi na P. cesti, stoječi na parc. št. 745/6, vpisani v vl.št. 207 k.o. T., v njegovo korist. Tožnik je v tožbi sicr označil tudi drugotoženo stranko, vendar se zahtevek nanjo dejansko sploh ni nanašal in tožnik od nje ničesar ni zahteval, zato sodišče o tem ni odločalo.

Zoper citirano sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Tožnik meni, da bi toženka morala urediti zemljiškoknjižno stanje tako, da bo vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin po kupni pogodbi z dne 22.6.1994 in da bo lahko izstavila tožniku tako listino, na podlagi katere bo on lahko vknjižil služnostno pravico in prepoved obremenitve in odtujitve v zemljiško knjigo. Sodišče pa bi moralo ne glede na zemljiškoknjižno stanje ugoditi tožbenemu zahtekvu, saj bo tožnik le na ta način pridobil pravni naslov za vknjižbo pravice v zemljiško knjigo, ker toženka noče izpolniti svoje obveznosti prostovoljno.

Toženka je na pritožbo odgovorila in navaja, da je tožnik spregledal osnovno pravilo, da toženka ne more izstaviti zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi tožnik lahko vpisal svoje pravice, ker ni vpisana kot zemljiškoknjižni lastnik in da bi tožnik, če misli, da je toženka dolžna kaj storiti, moral sprožiti druge postopke oz.

drugačne zahtevke. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja na P. cesti v T., v kupoprodajni pogodbi, ki jo je sklenila za nakup tega stanovanja, pa je v 12. členu določeno, da lahko vpis v zemljiško knjigo predlagata obe stranki, tako kupec (toženka) kot prodajalec. Vpisa nobena od strank kupoprodajne pogodbe ni izvedla, tako da tožena stranka ni zemljiškoknjižna lastnica. Zakon o zemljiški knjigi sicer v kazenskih določbah res predpisuje 6 mesečni rok za vložitev zemljiškoknjižnega predloga, kar pa nikakor ne pomeni, da sodišče lahko zemljiškoknjižno stanje kar spregleda, kot to v pritožbi predlaga tožnik. Zemljiška knjiga je javna knjiga in vanjo se pravice vpisujejo po določenem postopku in pravilih, ki jih uzakonja Zakon o zemljiški knjigi. Med strankama je nesporno, da toženka ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja in tako ni upravičena izstavljati zemljiškonjižne listine, kakršno zahteva tožnik; zato je odločitev prvostopenjsekga sodišča pravilna in se durgostopenjsko sodišče v celoti pridržuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik pa s tako odločitvijo sodišča ni v ničemer prikrajšan, saj mu toženka ne odreka pravice služnosti in prepovedi obremenitve in odtujitve stanovanja in mu te pripadajo na podlagi sklenjene pogodbe o služnosti stanovanja in prepovedi odtujitve in obremenitve z dne 12.8.1994. Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena istega zakona in ugotovilo, da takšnih kršitev ni; zato je prvostopenjsko sodbo v celoti potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka prve tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP/77, saj jih glede na stanje stvari, vsebino pritožbe in vsebino odgovora na pritožbo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.