Jedro

O stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega in odgovorom upnika nanj je mogoče odločati šele po tem, ko je znan končni uspeh ugovora tretjega, torej ko se v pravdi odloči o zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet, oziroma če tretji pravde ne začne, ko izteče zakonski rok 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora.

V primeru, ko upnik poleg glavnice terja tudi zakonske zamudne obresti in stroške, je kot vrednost spornega predmeta za pravilno odmero stroškov postopka treba vzeti samo vrednost glavnega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu III. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o stroških tretjega za ugovor in stroških upnice za odgovor na ugovor tretjega, spremeni tako, da se odločitev o teh stroških pridrži za končno odločbo v pravdi za ugotovitev, da izvršba na nepremičnine tretjega D. R. ni dopustna, oziroma do izteka zakonskega roka 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora, če tretji pravde ne začne; v izpodbijanem delu III. točke izreka, v katerem dolžniku ni naloženo, da mora upnici povrniti stroške odgovora na ugovor dolžnika nad 315,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa se sklep spremeni tako, da je dolžnik dolžan upnici povrniti še 86,40 EUR stroškov za odgovor na ugovor dolžnika, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je z izpodbijanim sklepom ugovor tretjega zavrnilo (I. točka izreka), ugovor dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da mora upnica tretjemu povrniti 15 EUR ugovornih stroškov, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka tega roka do plačila, sam pa trpi stroške odgovora na ugovor tretjega; da dolžnik sam trpi stroške ugovora, upnici pa mora povrniti 315,80 EUR, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper III. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila upnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijani III. točki spremeni tako, da se odločitev o stroških tretjega pridrži do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku in glede stroškov dolžnika spremeni. V zvezi z naloženimi stroški v višini 15,00 EUR upnica meni, da je sodišče napačno uporabilo 154. člen ZPP in šesti odstavek 38. člena ZIZ, saj ni upoštevalo, da je za odločitev o stroških treba počakati do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku. O stroških postopka z ugovorom tretjega in ugovorom (pravilno: odgovorom) upnika nanj, je namreč mogoče odločiti šele potem, ko se v pravdi odloči o zahtevku ugotovitve nedopustnosti izvršbe. Le če tretji pravde ne začne, je treba odločiti o stroških, ko izteče zakonski rok 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora, saj je šele takrat mogoče ugotoviti uspeh strank. V zvezi z odmero stroškov, ki jih mora dolžnik povrniti upnici, pa se upnica ne strinja z razlogi sodišča, da je vrednost spornega predmeta nekaj nad 25 in ne nekaj nad 44 tisoč EUR. V predmetnem postopku upnica izterjuje glavnico v višini 25.748,71 EUR, glavnico v višini 15.349,33 EUR, kapitalizirane zakonske zamudne obresti v višini 2.457,10 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v višini 782,92 EUR, kar skupaj znese 44.442,36 EUR, kar je tudi vrednost spornega predmeta. Ker je sodišče vezano na vrednost spornega predmeta, ki ga je navedla upnica, upnica meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker upnici ni odmerilo 382,22 EUR nagrade za odgovor na ugovor. Ker v navedeni zadevi ne gre za primer iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, sodišče ni imelo podlage, da odloča o vrednosti spornega predmeta. Iz drugega odstavka 39. člena ZPP pa a contrario izhaja, da se kot vrednost spornega predmeta upoštevajo tudi obresti, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek, kar je upnica s kapitalizacijo zamudnih obresti tudi naredila. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu III. točke izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je ugotovilo, kot sledi.

O stroških ugovora tretjega in upničinega odgovora nanj: Z neizpodbijano I. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje ugovor tretjega, A, zavrnilo na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ, torej zato, ker je upnica ugovoru tretjega nasprotovala. Pri tem je poudarilo, da upničino nasprotovanje nujno vodi do zavrnitve ugovora, da pa to ne pomenu tudi odločitve, da je ugovor tretjega vsebinsko neutemeljen (sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sklepa jasno zapisalo, da se ugovor tretjega (le) zavrne, ne pa, da ugovor tretjega ni utemeljen). Sodišče prve stopnje bi moralo tudi pri odločitvi o stroških ugovornega postopka slediti navedenim izhodiščem in ne ugotovitvi, da je tretji svojo pravico na predmetu izvršbe verjetno izkazal. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo povsem pravilno, da je skrbno presodilo, ali je tretji verjetno izkazal, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Če namreč tretji tega pogoja ne bi izpolnil, bi se štelo, da je njegov ugovor neutemeljen in bi bilo treba ugovor že iz tega razloga zavrniti (peti odstavek 65. člena ZIZ), ta ugotovitev pa bi se odražala tudi pri vsebinski odločitvi o ugovornih stroških. V nasprotnem primeru, torej ko ugotovi, da je tretji verjetno izkazal, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, pa mora sodišče ugovor tretjega vročati v odgovor upniku, nato pa, če le-ta ugovoru nasprotuje, ugovor zavrniti. V slednjem primeru, kakršen je tudi obravnavan, pa izvršilno sodišče vsebinsko ne presoja utemeljenosti ugovora tretjega in odgovora upnika, ampak je ta presoja prepuščena pravdnemu sodišču, če tretji v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na obravnavani predmet ni dopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ).

Tako se pokaže, da je vsebinska odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega prenagljena. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev, da mora upnica tretjemu povrniti 15,00 EUR ugovornih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oprlo na določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti (primerjaj sklep VS RS II Ips 454/2007 z dne 18. 10. 2010). Ker je sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijanega sklepa odločilo o vseh stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega, pri tem ni mogoče uporabiti (le) krivdnega principa za odločanje o teh stroških neodvisno od izida tega postopka, torej tudi v nasprotju oziroma pred ugotovitvijo uspeha strank v tem postopku glede na njegov izid. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških upničinega odgovora na ugovor tretjega sicer oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pri tem pa niti ni pojasnilo, zakaj je štelo, da upnici ne gredo stroški za odgovor na ugovor tretjega oziroma drugače povedano, da upnica ni uspela s svojim odgovorom.

Pritožbeno sodišče torej pritrjuje stališču pritožnice, da je o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega in odgovorom upnika nanj mogoče odločati šele po tem, ko je znan končni uspeh ugovora tretjega, torej ko se v pravdi odloči o zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet oziroma če tretji pravde ne začne, ko izteče zakonski rok 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora. Šele takrat bo mogoče ugotoviti uspeh ene oziroma druge stranke v tem postopku, pri čemer pa je treba upoštevati tudi določbo 160. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede odločanja o stroških postopka v izločitveni pravdi (ki vsebuje tudi korekcijo načela uspeha strank, saj je treba presoditi tudi, ali je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na spornih stvareh ne obstajajo pravice drugih).

Kot izhaja iz navedenega, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnice ugodilo in odločitev o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega v III. točki izreka spremenilo, tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

O stroških upničinega odgovora na ugovor dolžnika:

10. Prav tako upnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje njene stroške za odgovor na ugovor dolžnika odmerilo in dolžniku naložilo v plačilo v prenizki višini.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, koliko stroškov je dolžnik dolžan povrniti upnici za odgovor na ugovor, pravilno uporabilo Tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), na katerega napotuje Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra), vendar vrednost spornega predmeta, kot utemeljeno opozarja upnica, ni zgolj nekaj nad 25 tisoč EUR. V predmetni zadevi je namreč upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in sicer seznama izvršilnih naslovov Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT z dne 23. 7. 2010 in št. DT z dne 27. 6. 2010. 12. Ker upnica po izvršilnem naslovu z dne 23. 7. 2010 terja glavnico v višini 25.748,71 EUR, po izvršilnem naslovu z dne 27. 6. 2010 pa glavnico v višini 15.349,33 EUR, je v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta 41.098,04 EUR. Ob smiselni uporabi 39. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je namreč po oceni pritožbenega sodišča, v primeru, kakršen je obravnavan (ko upnica poleg omenjenih dveh glavnic terja tudi zakonske zamudne obresti in stroške), kot vrednost spornega predmeta za pravilno odmero stroškov postopka treba vzeti samo vrednost glavnega zahtevka. V tem smislu je po mnenju pritožbenega sodišča treba razumeti tudi prvi odstavek 27. člena ZOdvT v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZOdvT. Glavnica je namreč osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere(ga) predmet je vsota denarja, obresti pa so stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave (četudi bi bile pripisane h glavnici). Ker upnica uveljavlja plačilo glavnic, se obresti, pa čeprav se njihovo plačilo uveljavlja v kapitaliziranem znesku, in stroški, ne upoštevajo. Ob obstoju glavnega zahtevka za plačilo glavnice zahtevek za plačilo obresti, pa čeprav kapitaliziranih, ne more dobiti narave glavnega zahtevka (primerjaj VS RS Sklep II Ips 360/2003).

13. Upoštevaje vse navedeno, je, glede na Tar. št. 3468 v zvezi z 12. členom ZOdvT, upnica s pritožbo utemeljeno zahtevala razliko med zahtevano nagrado (v višini 382,20 EUR) in z izpodbijanim sklepom priznano nagrado (v višini 295,80 EUR), torej 86,40 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnice tudi v delu III. točke izreka, v katerem dolžniku ni naloženo, da mora upnici povrniti stroške odgovora na ugovor dolžnika nad 315,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v celoti ugodilo in sklep v opisanem delu spremenilo tako, da je dolžnik dolžan upnici povrniti še 86,40 EUR stroškov za odgovor na ugovor dolžnika, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka tega roka do plačila.