Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Revizija ni dovoljena zaradi pravnega vprašanja, ki se nanaša zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, oziroma zaradi pravnega vprašanja, na katero je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s pogojem iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 455/2010 z dne 24. 6. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja iz prvega in drugega odstavka 13. člena in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbo 27. a člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage prvega in drugega odstavka 13. člena ZBPP. Po revidentovem mnenju je tožena stranka njegovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrnila brez ustreznega tehtanja (presoje), ali lahko tožnik plača stroške konkretnega sodnega postopka, zgolj sklicujoč se na drugi odstavek navedenega člena ZBPP, ki po revidentovi presoji predstavlja le izjemo, ki v obravnavanem primeru ni upoštevna.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je določba 13. člena ZBPP jasna in ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, pa ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija v upravnem sporu namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 obe z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

8. Prav takšno je po presoji Vrhovnega sodišča (iz)postavljeno pravno vprašanje. V prvem odstavku 13. člena ZBPP je določeno, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka (prvi odstavek ZBPP). Drugi odstavek 13. člena ZBPP pa določa, da se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine minimalne plače (drugi odstavek 13. člen ZBPP). Po presoji Vrhovnega sodišča navedena določba v prvem odstavku navedenega člena jasno in nedvoumno postavlja temeljno (splošno) pravilo, ki opredeljuje, kdo so upravičenci za brezplačno pravno pomoč, v drugem odstavku tega člena pa pojasnjuje, kdaj se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine iz prvega odstavka tega člena ogroženo, in sicer tako, da določa prag (dohodkovni cenzus – 2 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka), od katerega dalje se prosilci za brezplačno pravno pomoč štejejo za (vsaj delno ali v celoti) sposobne kriti stroške sodnega postopka. To pa pomeni, da se brezplačna pravna pomoč, ki je namenjena socialno najšibkejšemu sloju prebivalcev, ki si sicer te pomoči ne bi mogli privoščiti, na podlagi navedene določbe ZBPP dodeli, upoštevaje finančni položaj prosilca, in ne glede na stroške, ki bodo nastali v sodnem postopku (kot to zatrjuje revident). ZBPP namreč toženi stranki z navedeno določbo ne nalaga, da bi morala v vsakem posameznem primeru presojati, ali je posamezni prosilec zmožen kriti stroške posameznega sodnega postopka, temveč tožena stranka presoja prosilčev finančni položaj v povezavi s cenzusom, ki ga zakon določa (drugi odstavek 13. člena v zvezi s 14. členom ZBPP v zvezi s 23. členom ZSV).

9. Ker gre po presoji Vrhovnega sodišča za jasno določbo, ki ne potrebuje dodatne razlage, saj je vsebina te določbe jasna in določna, revident pa tudi ni izkazal, da bi (iz)postavljeno vprašanje v teoriji ali praksi povzročalo kakšne dileme, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost te revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).