Jedro

Predlagatelj zahteva z začasno odredbo zavarovanje z njegove strani zatrjevane denarne terjatve. Predlog za zavarovanje take terjatve je mogoče vložiti tudi pred začetkom postopka (263. člen zakona o izvršilnem postopku in sedaj z enako vsebino 267. člen zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Vrste začasnih odredb, ki jih sme izdati sodišče, so bile opredeljene v 266. členu ZIP, sedaj pa so v 273. členu ZIZ, čas, za katerega se izdaja začasna odredba, pa je bil določen v 272. členu ZIP, sedaj pa je v 277. členu ZIZ. V zakonu so določeni tudi pogoji, pod katerimi sodišče lahko izda začasno odredbo (265. člen ZIP, sedaj 270. člen ZIZ). Ker predlagatelj zahteva varstvo premoženjskih pravic, bo moralo o predlogu odločiti sodišče in ne upravni organ, kot je zmotno presodilo sodišče druge stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje je ob reševanju predlagateljeve pritožbe po uradni dolžnosti razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrglo.

Proti odločitvama sodišč druge in prve stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede pravnomočnega sklepa sodišča druge stopnje je uveljavljalo zmotno uporabo 1. odstavka 262. člena zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in 263. člena ZIP v zvezi s 187. in 190. členom zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter 1. odstavkom 145. člena zakona o dedovanju (ZD). Glede sklepa sodišča prve stopnje pa je uveljavljalo zmotno uporabo 2. odstavka 265. člena ZIP in 3. odstavka 267. člena ZIP. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ki določa, kdaj je mogoče izdati začasno odredbo (263. člen ZIP) in kateri organ je pristojen za izdajo začasne odredbe (262. člen ZIP). Po določbi 263. člena ZIP je mogoče začasno odredbo izdati tudi pred uvedbo sodnega postopka. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da vsebina upnikovega predloga meri na onemogočanje ravnanja dolžnika kot skrbnika denacionaliziranega premoženja v obsegu 1/10 vsakega njegovega opravila, ki presega redno upravljanje. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato za odločanje o predlogu pristojen Center za socialno delo (178. do 200. člen ZZZDR). Za pravilno odločitev o tem, kdo je pristojen za odločanje o predlagani začasni odredbi, pa je potrebno poiskati odgovor v materialnem pravu, ki je podlaga terjatve, katere zavarovanje se zahteva z začasno odredbo. Iz predloga je razvidno, da upnik ni zahteval razrešitve v upravnem postopku imenovanega začasnega skrbnika, ampak zavarovanje pred škodo in drugimi prikrajšanji. Do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z zapuščino. Skrbnik mora skrbno upravljati premoženje, posle v zvezi z upravljanjem tega premoženja pa je dolžan opravljati v imenu in za račun dedičev. Samostojen je le pri tistih poslih, ki predstavljajo posle rednega poslovanja in upravljanja. Pri sklepanju najemnih pogodb, poravnav in pri razpolaganju s prihodki od premoženja, bi se moral posvetovati z dediči. Za odločitev o upnikovi terjatvi in obstoju odškodninske odgovornosti skrbnika je brez dvoma pristojno sodišče. Zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljeno. Nezakonit pa je tudi sklep sodišča prve stopnje, saj to sodišče ni upoštevalo določb drugega odstavka 265. člena in tretjega odstavka 267. člena ZIP, po katerih upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ker je obstoj terjatve verjetno izkazan, dolžnik pa z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpel nobene škode, bi moralo sodišče prve stopnje predlogu ugoditi.

Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, predlogu za izdajo začasne odredbe pa v celoti ugodi. Podrejeno naj se razveljavi le sklep sodišča druge stopnje in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencema postopka (390. in 408. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). V vlogi z dne 4.12.1998 je predlagatelj zavzel stališče, da se v celoti strinja z navedbami zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

a) Glede delne utemeljenosti: Sodišče druge stopnje je ob reševanju upnikove pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, po uradni dolžnosti razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe. Tako je odločilo potem, ko se je postavilo na stališče, da odločanje o predlagani začasni odredbi ne sodi v sodno pristojnost. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, v katerem zatrjuje, da je za odločanje o predlagani začasni odredbi podana sodna in ne upravna pristojnost. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč utemeljeno zatrjuje, da ob upoštevanju vsebine z začasno odredbo predlaganega varstva (kakšna je ta vsebina bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve), predlagane začasne odredbe ni mogoče opredeliti kot ugovor zoper delo skrbnika, o katerem bi moral odločiti pristojni center za socialno delo (200. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Zato je pravno pravilno tudi stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je za odločanje o predlagani začasni odredbi pristojno sodišče. Nepravilna je zato odločitev pritožbenega sodišča, da se predlog za izdajo začasne odredbe zaradi sodne nepristojnosti zavrže. Iz predloga za izdajo začasne odredbe je razvidno, da je bil vložen pred uvedbo postopka (sodnega ali upravnega), vendar pa je vlagatelj v predlogu navedel, da bo po izdaji začasne odredbe začel sodni postopek. V predlogu vsebine začasne odredbe je tudi izrecno navedeno, naj sodišče določi rok, v katerem mora predlagatelj vložiti tožbo. Predlog za izdajo začasne odredbe je vlagatelj utemeljil med drugim tudi s trditvami, da obstaja njegova terjatev iz naslova najemnine, ki mu je udeleženec I. J. noče izplačati in da mu zaradi ravnanja udeleženca I. J. nastaja škoda. Zato je predlagal, da naj se terjatev, ki naj bi jo imel iz naslova najemnine, zavaruje na ta način, da se Trgovskemu podjetju K. d.d. M. (ki je tudi navedeno kot udeleženec postopka) prepove izplačevanje 1/10 najemnine na roke udeleženca postopka I. J. (ki naj bi bil potrditvah predloga predlagateljev dolžnik) in sicer za čas, dokler ne bosta končana zapuščinska postopka, ki sta pod opr. št. I D 918/97 in I D 919/97 že v teku pri Okrajnem sodišču v M. Po nadaljnjih predlagateljevih trditvah naj bi udeleženec I. J. s svojim ravnanjem posegal v njegove, v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe že obstoječe premoženjske pravice. Zato je tudi predlagal, naj se udeležencu I. J. z začasno odredbo prepove nadaljnje poseganje v te pravice (sklepanje najemnih pogodb glede dela premoženja, ki naj bi bilo last predlagatelja, razpolaganje s tem premoženjem, sprejemanje dohodkov od tega premoženja itd.). Prepoved poseganja v te, potrditvah predloga za izdajo začasne odredbe že obstoječe pravice, naj bi veljala za čas, dokler ne bo končan pravdni postopek, ki naj bi ga predlagatelj začel proti udeležencu I. J. zaradi izplačila že dospele, vendar pa še ne plačane najemnine in zaradi, kot je navedeno v predlogu, "sodnega uveljavljenega plačila vseh drugih prikrajšanj".

Opisana vsebina predlagane začasne odredbe brez dvoma dokazuje, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen zaradi zavarovanja s strani predlagatelja zatrjevanih premoženjskih pravic (točneje: zaradi realizacije predlagateljevih terjatev proti udeležencu I. J. v bodočem pravdnem postopku). O tovrstnih predlogih pa odloča sodišče (utemeljenost predlagane začasne odredbe je seveda drugo vprašanje, do katerega se vrhovno sodišče kljub temu, da se zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu ukvarja prav s tem vprašanjem, ni opredelilo, to pa zato ne, ker se s temi vprašanji zaradi zavrženja predloga zaradi sodne nepristojnosti, pritožbeno sodišče doslej sploh še ni ukvarjalo). Predlagatelj namreč zahteva z začasno odredbo zavarovanje z njegove strani zatrjevane denarne terjatve. Predlog za zavarovanje take terjatve je mogoče vložiti tudi pred začetkom postopka (263. člen zakona o izvršilnem postopku in sedaj z enako vsebino 267. člen zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Vrste začasnih odredb, ki jih sme izdati sodišče, so bile opredeljene v 266. členu ZIP, sedaj pa so v 273. členu ZIZ, čas, za katerega se izdaja začasna odredba, pa je bil določen v 272. členu ZIP, sedaj pa je v 277. členu ZIZ. V zakonu so določeni tudi pogoji, pod katerimi sodišče lahko izda začasno odredbo (265. člen ZIP, sedaj 270. člen ZIZ). Ker predlagatelj zahteva varstvo premoženjskih pravic, bo moralo o predlogu odločiti sodišče in ne upravni organ, kot je zmotno presodilo sodišče druge stopnje. Povedano pa je že bilo, da vrhovno sodišče zaradi dejstva, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo (zavrženjem predloga) predlagatelju pravno zmotno odreklo sodno varstvo, ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo odločati tudi o utemeljenosti predlagane začasne odredbe, saj bi se s tem postavilo v vlogo pritožbenega sodišča, ki zaradi zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe, v dosedanjem postopku še ni odgovorilo na predlagateljeve pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje njegov predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljeno zavrnilo. Ob presoji, da je sodišče druge stopnje predlagatelju neutemeljeno odreklo sodno varstvo (zaradi česar vložene pritožbe po vsebini sploh ni obravnavalo), je vrhovno sodišče lahko zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo le glede podrejenega predloga, da naj se odločitev pritožbenega sodišča razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče vsebinsko odločiti o vloženem pravnem sredstvu, česar v dosedanjem postopku (zaradi zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe iz razlogov sodne nepristojnosti) še ni storilo.

b) Glede delne nedovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti: Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki pa doslej še ni postala pravnomočna (pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, z delno ugoditvijo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavitvijo odločitve sodišča druge stopnje pa je vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred izdajo sklepa sodišča druge stopnje, kar pomeni, da še ni bilo odločeno o pravnem sredstvu, ki je bilo vloženo proti sklepu sodišča prve stopnje). Po določbah ZPP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le proti pravnomočnim sodnim odločbam (1. odstavek 401. člena ZPP). V delu, ki se nanaša na nepravnomočni sklep sodišča prve stopnje, tedaj zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Zato jo je vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (392. in 408. člen ZPP).