Jedro

Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 46.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 7. 2017 dalje do plačila ter ji povrne vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka I. izreka) in tožeči stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo dokazno oceno. Tožnica v pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje in bistvene razloge za njegovo odločitev, nato pa sodišču prve stopnje očita, da je njegova odločitev napačna predvsem zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ob pravilnem sklepanju, izvedbi vseh dokazov ter popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja pa bi sodišče prve stopnje po njenem mnenju ugotovilo, da tožnica ni bila oziroma je bila pomanjkljivo in nepravilno seznanjena s posledicami, ki jih je utrpela ob operativnem posegu ter v njih tudi nikakor ni privolila, saj je zavarovanka tožene stranke ravnala protipravno, s tem, ko je opustila svojo pojasnilno dolžnost, in je tako odgovorna za škodo, ki ji je zaradi tega nastala. Sodišču prve stopnje tožnica očita, da je zgolj pavšalno in brez konkretne obrazložitve navedlo, da tožničini izpovedi glede tega, da se je pred posegom sicer pogovarjala z zdravnikom, ki pa ji ni omenil nič v zvezi s tem, da lahko v posledici operacije pride tudi do zapletov v zvezi z okusom in glede tega, da je prejela le obrazec ″Privolitev″, ne pa tudi ″KOLO-13″, ni verjelo. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi njeno izpovedbo skladno in prepričljivo ovrgla oba zaslišana zdravnika, ki pa se v resnici konkretne situacije nista spominjala in sta glede na priloženi in podpisani obrazec ″Privolitev″ zgolj domnevala, kaj vse bi naj bilo obrazloženo tožnici. Nadalje sodišču prve stopnje tožnica tudi očita, da ni upoštevalo, da mora biti v skladu z zakonodajo dolžno pojasnilo prilagojeno konkretnim okoliščinam primera in konkretnemu pacientu, pri čemer se sklicuje na določilo 20. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP), ki ga tudi citira in izpostavlja, da zgolj podpis obrazca ne zadošča za razbremenitev zdravnikove odgovornosti v zvezi s pojasnilno dolžnostjo in da se morajo zato zdravniki pred pisno privolitvijo v operacijo o posegu in možnih posledicah tudi ustno pogovoriti s pacienti. V tem kontekstu sodišče prve stopnje po mnenju tožnice ni upoštevalo, da, četudi bi tožnica poleg obrazca ″Privolitev″ prejela tudi obrazec ″KOLO-13″ o možnih tveganjih, s tem še ni zadoščeno pojasnilni dolžnosti zdravnika, saj ustnega pojasnila o tveganjih v zvezi z možnimi poškodbami oziroma motnjami okusa ni prejela. Tožnica izpostavlja, da je zaslišana priča dr. K. povedala, da se tožnice ne spominja in tudi ne njenega konkretnega pojasnila, o tem, kar bi naj ji povedala, je sklepala zgolj na podlagi podpisanega obrazca ″Privolitev″, ki bi ga tožnica naj prejela, ko je bila dne 26. 1. 2015 diagnosticirana za operacijo, tožnica pa je ves čas zatrjevala, da kakršnegakoli pojasnila v zvezi z okusom ni dobila. Dan pred operacijo, ko je do nje pristopil operater dr. Č., tožnici prav tako ni bilo pojasnjeno nič drugega, razen tega, da se lahko sluh izboljša ali pa tudi ne in da kot posledico lahko utrpi mogoče kakšne glavobole. To je tožnica izpovedala jasno, zato meni, da ni nobenega razloga, da ji sodišče ne bi verjelo, sploh glede na dejstvo, da se tudi operater dr. Č. posega ni spominjal, glede na podpisani obrazec pa je domneval, da je tožnico vprašal zgolj, ali ima kakšno vprašanje. V primeru, da ga ni imela (kar je tožnica tudi sama potrdila) sam od sebe drugega ni razlagal, saj naj bi vse imela napisano na obrazcu ″KOLO-13″ oziroma je pojasnil, da običajno pacientom dajo dodatna pojasnila le, če imajo pacienti dodatna vprašanja, sicer pa se samo podpiše obrazec. Tožnica zato vztraja, da ji, kar je očitno, noben od zdravnikov ni tudi ustno pojasnil, kakšne so lahko posledice operacije in zato po njenem mnenju pojasnilna dolžnost zavarovanke tožene stranke ni bila izpolnjena, četudi bi tožnica prejela obrazec ″KOLO-13″, saj ni odločilna zgolj pravilna obličnost privolitve (tožnica naj bi prejela oba obrazca, kar naj bi izhajalo iz podpisa na obrazcu ″Privolitev″), pač pa to, da le-ta ni temeljila na ustrezni informiranosti, kajti šele na tej podlagi bi lahko tožnica podala pravno veljavno privolitev v medicinski poseg. Tudi, če bi tožnica prejela oba omenjena obrazca, iz njiju po njenem mnenju nikakor ne izhaja, da bi tožnica dobila kakršne koli konkretne informacije o svojem stanju, predlaganem zdravljenju, alternativnih postopkih in o tveganju, povezanem z zdravljenjem, saj iz dokumenta izhajajo zgolj splošna tveganja, ki so možna pri vsaki operaciji. Pacientu pa mora biti pred operacijo glede na njegovo zdravstveno stanje in predviden poseg pojasnjeno, katera so možna tveganja, kar po mnenju tožnice toženi stranki nikakor ni uspelo dokazati, da bi naj storila. Sodišču prve stopnje tožnica še očita, da ni upoštevalo, kot je izpovedala sama tožnica, da je bila pred operacijo živčna in da bi moral zdravnik upoštevati tudi to konkretno okoliščino primera in biti ob pogovoru še bolj skrben. Tožnica se sklicuje na to, da je obseg pojasnilne dolžnosti odvisen od okoliščin posameznega primera, zato ga ni mogoče natančno opredeliti vnaprej za nedoločeno število primerov. Sklicujoč se na splošne kriterije, ki sta jih za presojo pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti izdelali pravna teorija in sodna praksa, pa je tožnica vztrajala pri svojih trditvah, da ji nikoli ni bilo obrazloženo nič v zvezi z možno posledico v obliki motnje okusa. Čeprav je dr. Č. povedal, da naj bi bila tožnica seznanjena le z najpogostejšimi komplikacijami, torej prehodno vrtoglavico in pa prehodno motnjo okusa, pa tožnica nikoli ni bila seznanjena z možnostjo trajne izgube okusa, ki je sicer redka komplikacija, vendar pa se vseeno pojavi v 5% primerov, kot je pojasnil dr. Č. Četudi bi torej tožnici bile pojasnjene najpogostejše komplikacije, kar po mnenju sodišča pomeni, da je zavarovanka tožene stranke izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, pa je takšno mnenje sodišča napačno. Pojasnilno dolžnost je namreč, kot zgoraj navedeno, potrebno upoštevati v vsakem primeru posebej in glede na vse tri navedene kriterije. Ob tem tožnica izpostavlja, da opravljeni poseg pri tožnici ni bil življenjsko nujen, zato bi bilo potrebno tudi pri redkih tveganjih opozorilo prilagoditi posledicam morebitnega realiziranega tveganja (izguba okusa) v razmerju s posledicami pacientovega zdravstvenega stanja (poslabšan sluh). Glede na to, da je realizacija navedenega tveganja z vidika kvalitete tožničinega življenja nedvomno veliko hujša (ali najmanj primerljiva) kot posledice stanja, ki so ga skušali sanirati z operacijo ušesa, je to po njenem mnenju le še dodatni razlog, zaradi katerega bi moral zavarovanec tožene stranke seznaniti tožnico z možnimi posledicami v obliki izgube okusa. Po njeni oceni gre za okoliščine, ki se ne izidejo v domnevi, da nizka pojavnost zapleta pri razumnem pacientu ne bi vplivala na njegovo privolitev v medicinski poseg. Tožnica pa je izrecno izpovedala, da se za operacijo ne bi nikoli odločila, če bi vedela, da lahko utrpi posledice v izgubi okusa. Glede na nenujnost posega je po njenem mnenju potrebno upoštevati tudi kriterij, da bi moral biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, torej toliko bolj obširen in podroben, da bi tožnica imela zadostno podlago za privolitev oziroma neprivolitev v poseg. Stališče tožnice je, da je v celoti izkazano, da je zavarovanki tožene stranke mogoče očitati protipravno ravnanje iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti, podani pa so tudi ostali elementi, potrebni za obstoj odškodninske odgovornosti. Glede na to bi po mnenju tožnice sodišče prve stopnje moralo izvesti tudi ostale dokaze, s katerimi bi poleg že izvedenih dokazov tožnica utemeljila svoj tožbeni zahtevek in dejstvo, da bi naslovno sodišče moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ob koncu pritožbe tožnica sklicujoč se na napačnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 17. 9. 2015, ko je bila hospitalizirana in operirana na oddelku otorinolaringologije v SB C. zaradi operativnega posega otoskleroze desnega ušesa. Sam poseg je sicer potekal brez posebnosti, zaradi operacije pa je prišlo do poslabšanja oziroma uničenja njenega okusa, saj sedaj ne okuša ne sladkega, ne kislega, grenko pa le v minimalni meri, kar ji povzroča nemalo težav. Tožnica je od tožene stranke, pri kateri je imela v času škodnega dogodka SB C. (v nadaljevanju: zavarovanka) zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, zahtevala odškodnino zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti oziroma pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti njene zavarovanke. Trdila je, da na takšno posledico operativnega posega ni bila opozorjena, kaj šele pripravljena, niso ji bili posredovani vsi potrebni podatki, na podlagi katerih bi lahko oblikovalo pravo svobodno voljo, saj niti s strani zdravnika, niti v pisni dokumentaciji ni zasledila kakršnih koli možnih zapletov po operaciji v smislu izgube okusa. Zaradi neizpolnitve oziroma pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti zavarovanka tako za operativni poseg ni imela soglasja tožnice, njena neprivolitev v poseg pa predstavlja nedopustno škodljivo dejstvo, za posledice katerega tožena stranka odškodninsko odgovarja. Tožnica je uveljavljala odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v skupni višini 46.000,00 EUR (od tega iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 6.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa odškodnino v višini 46.000,00 EUR).

7. Ker sta pravna teorija1 in novejša sodna praksa2 že zavzeli stališče, da je razmerje med zdravnikom (oz. zdravstvenim zavodom ali gospodarsko družbo, za katero zdravnik opravlja delo) in pacientom načeloma pogodbene narave, tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti, Poleg materialno pravne podlage, ki jo je v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje, tako materialno pravno podlago za odločitev v tem konkretnem primeru predstavljajo tudi določila o poslovni odškodninski odgovornosti iz 2. odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku3 v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila tožnica zaradi težav s sluhom obravnavana v diagnostičnem postopku, v katerem se je pokazal sum na otosklerozo, zaradi česar ji je bila priporočena timpanoskopija, t.j. operativni pregled ušesa, da je bila dne 16. 9. 2015 tožnica sprejeta na ORL zavarovanke tožene stranke zaradi predhodno dogovorjene operativne terapije otoskleroze desnega ušesa, kjer je bila nato dne 17. 9. 2015 v splošni narkozi opravljena stapedotomija in postavljena Piston proteza, da je bila sama operacija uspešna, saj se je tožnici sluh izboljšal, skoraj normaliziral, kakšnih posebnosti po operaciji ni bilo, da pa je dne 7. 3. 2016 bilo na ponovnem pregledu, na katerega je prišla zaradi občutka, da nekoliko slabše okuša, po preizkusu okusa ugotovljeno, da ima težave pri okušanju kvalitete za sladko in kislo, medtem ko je grenko okušala brez težav. V točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je tožnica v izvedbo operativnega posega privolila, da je obrazec za privolitev v poseg podpisala dan pred posegom (16. 9. 2015), da sta se dr. K. in tožnica na zadnjem pregledu pred operacijo dne 26. 1. 2015 dogovorila za operacijo in da je takrat tožnici dr. K. pojasnil, kakšna bo operacija, kakšna so tveganja in kakšna je uspešnost operacije, prav tako pa ji je dal tudi pisno dokumentacijo v zvezi z operativnim posegom, t.j. standardiziran obrazec z oznako KOLO-13, na katerem je opisan sam poseg in vsi možni zapleti, ki ga je tožnica skupaj s privolitvenim obrazcem lahko odnesla domov in si ga v miru prebrala, pa tudi, da je na obrazcu KOLO-13 opisano, da se lahko po posegu pojavijo vrtoglavice, slabšanje sluha, sluh se lahko izboljša, da se lahko eventuelno okvari obrazni živec, ker živec poteka v osrednjem ušesu, navedena pa je tudi okvara (oz. motnja) okusa, ugotovilo pa je tudi, da je bila tožnica tako ustno kot pisno poučena o samem posegu, kot tudi možnih zapletih pri njem, saj je s podpisom privolitvenega obrazca, ki ga je dan pred posegom 16. 9. 2015 izpolnil dr. Č., in na katerem je obkrožen zapis v rubriki ″pacientova izjava″, da privoli v poseg, da razume pomen in posledice privolitve in da razume ustna in pisna pojasnila, potrdila prejem vseh teh pojasnil. V točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je delavec njene zavarovanke ravnal tako, kot je treba oziroma, da je tožena stranka dokazala, da je bila tožnici pred operacijo dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe operacije 17. 9. 2015. Zaključilo je še, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno, čeprav sta oba zdravnika dr. K. in dr. Č. tožnico seznanila le z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, t.j. motnjo okusa, saj je trajna izguba okusa le redka komplikacija, ki se pojavi v 5%, zato ni bilo potrebno, da bi bila tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti o tej komplikaciji še posebej obveščena. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnice že po temelju ni utemeljen in ga je v celoti zavrnilo.

9. Nekonkretiziran je sicer očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ne pojasni, katera določila pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje kršilo oziroma katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo, zato se ta pritožbeni očitek praktično sploh ne da preizkusiti. Če pa je imela tožnica s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno in brez konkretne obrazložitve navedlo, da tožničini izpovedi glede tega, da se je pred posegom sicer pogovarjala z zdravnikom, ki pa ji ni omenil nič v zvezi s tem, da lahko v posledici operacije pride tudi do zapletov v zvezi z okusom in glede tega, da je prejela le obrazec ″Privolitev″, ne pa tudi ″KOLO-13″, ni verjelo, v mislih očitek sodišču prve stopnje, da njegova dokazna ocena nima razlogov, pa ta očitek ni utemeljen, s temi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Že tožnica sama, ko v nadaljevanju pritožbe navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi njeno izpovedbo skladno in prepričljivo ovrgla oba zaslišana zdravnika, priznava, da je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče pa ob tem še ocenjuje, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno obrazložilo z dovolj razlogi, ki so tudi povsem ustrezni, da omogočajo preizkus pravilnosti sprejete dokazne ocene, saj je natančno pojasnilo, katerim izvedenim dokazom je sledilo, zakaj jim je sledilo, prav tako pa tudi, katerim dokazom ni sledilo in zakaj ne.

10. Tožničin očitek v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti vse predlagane dokaze, je nekonkretiziran, saj tožnica ni navedla, katerih dokazov, ki so bili predlagani v zvezi z vprašanjem pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, sodišče prve stopnje naj ne bi izvedlo in katera dejstva bi s pomočjo teh neizvedenih dokazov sploh lahko ugotovilo oziroma ugotovilo drugače, zato se do teh pritožbenih navedb tožnice pritožbeno sodišče sploh ne more opredeliti.

11. Obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpostavlja neprepričljivost izvedenih dokazov z zaslišanjem prič obeh zdravnikov, t.j. dr. K. in dr. Č. s povzemanjem posameznih delov njune izpovedi, izpostavlja prepričljivost in jasnost svoje izpovedi s sklicevanjem na posamezne dele svoje izpovedi, ji pripisuje večjo dokazno moč od tiste, ki naj bi jo po njeni oceni imela dokaza z zaslišanjem obeh zdravnikov, ker se konkretne situacije nista spomnila in na ta način predstavlja svojo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov ter njeno videnje rezultata oz. uspeha dokazovanja, pa dejansko izražajo nestrinjanje tožnice s samo dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan. Tožnica s takšno lastno in enostransko dokazno oceno namreč ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki vsebuje življenjsko logične in razumne razloge, temelji pa na ustrezno upoštevanem metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Na te razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje se kot na povsem pravilne v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Bistvo te dokazne ocene pa je v tem, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je tožnica prejela ustrezna tako ustna kot tudi pisna pojasnila v zvezi z možnimi zapleti po opravljenem posegu, t.j. tudi v zvezi z zapletom v obliki motnje okusa, večjo vero poklonilo dokazoma z zaslišanjem prič zdravnikov dr. K. in dr. Č., kot dokazu z zaslišanjem tožnice, saj je ocenilo, kot je to zapisalo tudi v točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta bili izpovedi obeh zdravnikov skladni in prepričljivi, da sta z njima zdravnika izpodbila tožničino izpoved, pa tudi da je prejem vseh teh pojasnil dejansko potrdila tudi tožnica sama s svojim podpisom obrazca Privolitve v operativni ali diagnostični poseg/preiskavo, ki jo je tožnici skupaj s pisno informacijo o predlaganem posegu s kataloško označbo KOLO-13, izročil že dr. K. ob zadnjem pregledu dne 26. 1. 2015, kar potrjuje sam obrazec Privolitve, kjer je na njegovi prvi strani napisana tudi šifra univerzalnega obrazca, ki ga je dal tožnici, t.j. KOLO-13, dan pred posegom pa ga je izpolnil še dr. Č., v rubriki ″izjava pojasnjevalca″ pa je obkroženo, da je ta pacientki podrobno razložil vsebino rubrik 1 do 3 in da je pacientka na podlagi vprašanj dobila dodatna pojasnila.

12. Vztrajanje tožnice v pritožbi, da poleg obrazca Privolitve v poseg nikoli ni prejela tudi obrazca KOLO-13 o možnih tveganjih in zapletih konkretnega operativnega posega ter njeno vztrajanje pri trditvah, da ji nikoli niso bila dana pisna, še zlasti pa ne ustna pojasnila o možnih motnjah okusa, tako v izvedenih dokazih nima podpore.

13. Obrazec KOLO-13, ki med možnimi zapleti operacije navaja tudi motnjo okusa, se nanaša na informacije za paciente v primeru operacij ušesa, takšna operacija pa je bila tudi obravnavana tožničina operacija, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da iz tega dokumenta izhajajo zgolj splošna tveganja, ki so možna pri vsaki operaciji in da zato toženi stranki ni uspelo dokazati, da naj bi bilo tožnici glede na njeno zdravstveno stanje in predvideni poseg pojasnjeno, katera so možna tveganja.

14. Pritožbene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, kot je izpovedala sama tožnica, da je bila pred operacijo živčna in da bi moral zdravnik upoštevati tudi to konkretno okoliščino primera in biti ob pogovoru še bolj skrben, pa predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožnica ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno, t.j. že pred sodiščem prve stopnje v skladu z določili 286. člena ZPP. Ob tem je le še dodati, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče zapolnjevati s sklicevanjem na vsebino izvedenega dokaza, kot to poskuša tožnica v pritožbi s sklicevanjem na lastno izpoved. Dokaz z zaslišanjem strank je namreč le eden izmed dokazov, s katerim se dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev, z njim pa pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče zapolniti, saj je sodišče v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) vezano na trditveno podlago strank in dejstev, ki niso bila zatrjevana, ne more in ne sme ugotavljati, tudi če sicer izhajajo iz izvedenih dokazov.

15. Dokazno podprte in povsem pravilne so tako ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Sodišče prve stopnje pa je dokazno podprto tudi še ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%.

16. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je nadalje pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje (v skladu s 147. členom OZ in 20. členom ZPacP), da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.

17. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da sta pravna teorija in sodna praksa že oblikovali splošne kriterije, ki omogočajo presojo pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti in da načeloma velja, da morata biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, da se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja, ter da mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev, vendar pa mora tudi za uporabo vseh teh kriterijev obstajati ustrezna trditvena podlaga pravdnih strank, na katero je zaradi uzakonjenega razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) sodišče vezano.

18. Pritožbene navedbe tožnice, da je realizacija tveganja, ki se kaže v izgubi okusa, z vidika kvalitete tožničinega življenja nedvomno veliko hujša (ali najmanj primerljiva) kot posledice stanja, ki so ga skušali sanirati z operacijo ušesa, predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožnica ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v skladu z 286. členom ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

19. Ker tožnica v tem postopku pravočasno (t.j. že v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu z določili 286. člena ZPP) ni podala nobenih trditev v smeri, da izguba okusa kot redek zaplet tako ogroža njeno življenje in zdravje, da je primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presega, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru, upoštevaje konkretno zatrjevane okoliščine primera, povsem pravilno uporabilo tudi splošne kriterije, ki omogočajo presojo pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ko je zaključilo, da ni bilo potrebno, da bi bila tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti o tej komplikaciji/zapletu še posebej obveščena, saj je šlo le za redko tveganje izvedene operacije.

20. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno že po temelju v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, saj je materialno pravno pravilno (v skladu z 2. odstavkom 239 člena OZ) zaključilo, da je glede na vse okoliščine tega primera zavarovanka tožene stranke svojo pogodbeno obveznost (t.j. pojasnilno dolžnost) izpolnila pravilno.

21. Ker je tožnica odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijala le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zmotna, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

22. Pritožba tožnice se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama.

1 Glej Polajnar Pavčnik, A.: Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, stran 92 do 98, Cigoj, S.: Institucije obligacij, Uradni list SRS, Ljubljana 1989, stran 108 in 147. 2 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 507/2016 z dne 22. 12. 2016. 3 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe.