Jedro

Iizredna denarna socialna pomoč predstavlja prejemek, ki se lahko dodeli samski osebi ali družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti, upravičenec pa je denarno socialno pomoč tudi dolžan uporabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena.

Glede na namen izredne denarne socialne pomoči po presoji pritožbenega sodišča torej ne gre za prejemek, ki ga je upoštevati kot prihodek tožnice na način, kot se zavzema pritožba, saj ne gre za denarni prejemek, ki bi bil rezultat pridobitnih zmožnosti tožnice, ampak je vezan na pridobivanje sredstev za premostitev položaja materialne ogroženosti oziroma pokritja izrednih stroškov za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali dohodkom družine upravičenec ne more pokriti iz razlogov, na katere ne more ali ni mogel vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da je toženec kot oče dolžan prispevati za preživljanje mladoletnih otrok L.K. in A.K. od 1. 5. 2017 preživnino v višini 135,00 EUR za vsakega, skupaj torej 270,00 EUR mesečno, da je do 1. 5. 2017 že zapadle preživninske obveznosti v višini 577,50 EUR za mladoletno L.K. in v višini 560,00 EUR za mladoletnega A.K. dolžan plačati v roku 15 dni brezobrestno, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je bodoče dospevajoče mesečne preživninske obroke dolžan plačevati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse na v sodbi naveden TRR matere mladoletnih otrok, da je preživnino v višini, določeni s to sodbo, dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, od tedaj dalje pa v višini, določeni z vsakokratnim obvestilom pristojnega CSD o uskladitvi preživnin ter da je v primeru zamude z izpolnitvijo mesečnih preživninskih obveznosti dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva zamude z izpolnitvijo posamezne preživninske obveznosti do dneva plačila. V 2. točki izreka je v presežku za še zahtevano preživnino do višine 175,00 EUR mesečno za vsakega od mladoletnih otrok od 1. 6. 2016 dalje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, v 3. točki izreka pa je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega postopka.

2. Proti sodbi se toženec po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Izpodbija 1. točko izreka, s katero je sodišče tožencu naložilo plačilo preživnine 135,00 EUR za vsakega mladoletnega otroka ter plačilo že zapadlih preživninskih obveznosti v višini 577,50 EUR za mladoletno L.K. ter v višini 560,00 EUR za mladoletnega A.K. Toženec uvodoma kot pritožbene razloge uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče v 9. točki obrazložitve, ko povzema preživninske obveznosti obeh pravdnih strank zapisalo, da je tožnica v mesecu aprilu 2016 prejela izredno denarno pomoč v višini 450,00 EUR ter da je za otroka urejala subvencijo vrtca, trenutno pa otroškega dodatka ne prejema, zadeva pa miruje, kot je izhajalo iz podatkov CSD z dne 19. 1. 2017. Toženec navaja, da za mladoletnega otroka ni bilo nikakršne subvencije vrtca, ker oba otroka obiskujeta osnovno šolo in da sta jo obiskovala tudi ob vložitvi tožbe. Nadalje sodišče napačno povzema dokazne listine, in sicer odločbo Centra za socialno delo št. 1231-1410/2016-5/1 z dne 23. 1. 2017, ki po vsebini izkazuje drugačno stanje kot podatki CSD z dne 19. 1. 2017. Iz odločbe izhaja, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka za čas od 1. 6. 2016 do 31. 5. 2017 v skupni višini 157,73 EUR za oba otroka, iz česar ni možen zaključek, da tožnica trenutno otroškega dodatka ne prejema, kot je to navedeno v obrazložitvi sodbe. Sodišču očita samovoljnost in bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nadalje navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnica poleg denarne socialne pomoči v višini 450,00 EUR, ki jo je prejela 20. 5. 2016, v istem koledarskem letu prejela še pomoč MO ... dne 6. 7. 2016 v višini 400,00 EUR ter dne 19. 12. 2016 še denarno socialno pomoč v višini 350,00 EUR, skupaj torej 1.200,00 EUR, kar mesečno pomeni 100,00 EUR višje prihodke na strani tožeče stranke, kar vse je razvidno iz izpisa prometa na računu tožeče stranke. Med ugotovitvami sodišča o višini prejemkov tožnice ter listinami, ki izkazujejo le-te, izhaja nasprotje, kar je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče med prihodki na strani tožnice tudi ni upoštevalo vračila dohodnine v znesku 446,00 EUR. Tožnica ima, tako kot toženec, še mesečne prihodke iz naslova regresa za letni dopust ter nagrade oziroma trinajste plače, skupaj 1.108,23 EUR, s čemer znašajo njeni povprečni mesečni dohodki 905,51 EUR. Ob upoštevanju obojih zgoraj navedenih prihodkov ima tožnica povprečno mesečno višje dohodke od toženca. Toženec ima poleg plače v višini 698,00 EUR, iz naslova regresa za letni dopust ter nagrade v mesecu decembru še 91,75 EUR prihodkov mesečno, kar znese skupaj s plačo mesečno 769,75 EUR. Sodišče je preživnino odmerilo v previsokem znesku, to je v višini, ki je toženec ne zmore plačevati. Tožencu je naložilo plačilo preživnine od 1. 5. 2017 v znesku 135,00 EUR za vsakega mladoletnega otroka, za obdobje od vložitve tožbe do 30. 4. 2017 pa v višini 165,00 EUR za mladoletno L.K. in A.K. 135,00 EUR. Tožnica je bila dolžna poskrbeti za subvencionirano prehrano za mladoletno L.K. in te opustitve, ker tega ni storila, ni mogoče prevaliti na toženca. Sicer je na to okoliščino toženec že opozoril pred sodiščem prve stopnje. Tožnica ni zatrjevala, da je mladoletna L.K. poleti v varstvu v šoli in da mora tudi v poletnih mesecih plačevati prehrano v višini kot med šolskim letom, zato ni podlage za naložitev stroškov plačila prehrane v poletnem času. Po sodbi ima toženec 1.407,50 EUR preživninskih obveznosti, od tega že zapadlih 1.137,50 EUR in to kljub temu, da je ves čas, odkar se je moral izseliti iz skupnega stanovanja, plačeval preživnino skladno s svojimi zmožnostmi. Toženec ni zmožen plačati preživnine 270,00 EUR mesečno. Njegova plača je 698,00 EUR, z regresom in nagrado 769,75 EUR. Po tem, ko poravna še posojilni obrok za stanovanje, v katerem je ostala tožnica z obema otrokoma, mu ostane za življenje le 262,00 EUR oziroma 339,00 EUR. S temi sredstvi odrasel človek ne more preživeti, minimalni življenjski stroški so že leta 2009 znašali 385,00 EUR. Toženec se je po zahtevi tožnice v marcu 2016 odselil od doma in je pričel živeti v stanovanju v Š. Ker so bili stroški, zvezani z uporabo stanovanja previsoki, da bi jih zmogel plačevati, sta z očetom za minimalno najemnino oddala stanovanje v najem. Stroški s stanovanjem nastajajo, ne glede na to, ali kdo biva v stanovanju ali ne, česar sodišče ni upoštevalo. V kolikor bi toženec zmogel plačevati stroške za stanovanje v Š., bi brez dvoma ostal v tem stanovanju. Z oddajo stanovanja v najem se je znebil bremena plačila stroškov za navedeno stanovanje. Toženec je prisiljen živeti na račun staršev in svoje prijateljice, saj sam ni zmožen z dohodki, ki mu ostanejo od plače, pokriti svojih elementarnih potreb. Toženec ni zmožen plačati zaostale preživnine v višini, kot je to določilo sodišče. Toženec po plačilu preživninskih obrokov in kreditnega obroka za stanovanje ne more pridobiti posojila, da bi plačal zaostalo preživnino v sodno določeni višini, ker ni kreditno sposoben. Sodišče bi moralo pri zaostali preživnini nujno upoštevati vse socialne transferje, ki jih je pridobila tožnica, to je za oba otroka 100,00 EUR mesečno oziroma 50,00 EUR mesečno za vsakega, kar pomeni, da bi bila morebitna razlika za obdobje od vložitve tožbe do 1. 5. 2017 le 10,00 EUR mesečno za vsakega od njiju. Očitek sodišča, da gre za negospodarno ravnanje toženca, je neutemeljen. Toženec je ravnal najbolje, kot je sam vedel in znal. Zanj je bolje, da nima stroškov s stanovanjem. Sodišču očitno ni poznano, da si pri plači 600,00 EUR ali 700,00 EUR ni mogoče privoščiti stanovanja z najemnino 220,00 EUR plus stroške. Toženec predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da preživninski zahtevek za zapadle preživninske obveznosti zavrne, nadalje, da preživninsko obveznost za vsakega otroka določi največ v višini 125,00 EUR mesečno, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, stroške te pritožbe pa naloži v plačilo tožnici. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa naloži plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s tretjim odstavkom 406. člena ZPP, preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Toženec pritožbeno izpodbija 1. točko sodbenega izreka, zato je ta predmet pritožbenega preizkusa.

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijani 1. točki izreka določilo tožencu preživnino za oba mladoletna otroka, za hčer L.K. (rojeno 18. 5. 2009) in sina A.K. (rojenega 9. 2. 2005). V skladu z določbo 131 c. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je od zahtevanega 1. 6. 2016 dalje do vključno decembra 2016 za mladoletno L.K: določilo mesečno preživnino v višini 165,00 EUR, od januarja 2017 dalje pa 135,00 EUR, za mladoletnega A.K. pa v višini 135,00 EUR od 1.6. 2016 dalje ter upoštevajoč po tožencu že plačane zneske na račun preživljanja razsodilo, da mora toženec tožnici plačati za čas (od 1. 6. 2016) do 1.5. 2017 že zapadle preživninske obroke za mladoletno L.K. v višini skupaj 577,50 EUR in za mladoletnega A.K. 560,00 EUR, od 1. 5. 2017 dalje pa za vsakega po 135,00 EUR mesečne preživnine, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pri določitvi preživnine za mladoletna otroka je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih predstavljajo določbe 105.a člena, 123. člena, določbi 129. in 129.a člena ZZZDR, ki jih je v bistvenem tudi povzelo v točkah 5 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeno ni sporno, da sta bila oba mladoletna otroka po sodni poravnavi N 114/2016, sklenjeni 12. 5. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Celju, dodeljena v varstvo in vzgojo materi - tožnici, toženec pa ima z njima določene stike.

9. Mesečne potrebe mladoletnega A.K. je ocenilo na približno 290,00 EUR mesečno1, za mladoletno L.K. pa na približno 300,00 EUR mesečno, za čas od vložitve tožbe do vključno decembra 2016 pa povečano za povprečno še 55,00 EUR.2 Pritožba obrazložene višine potreb vsebinsko ne izpodbija, navaja le, da bi tožnica morala uveljaviti subvencionirano prehrano v šoli tudi za mladoletno L.K. in da v poletnem času (julij in avgust 2016) mladoletna L.K. ni bila v šoli in se zato šolska prehrana tako pri ocenjenih potrebah ne bi smela upoštevati.

10. Ob izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da imata oba otroka subvencionirano, brezplačno prehrano v šoli in pravilen je tudi zaključek, da je bil za mladoletno L. K.v obdobju od vložitve tožbe do vključno meseca decembra 2016 izdatek za njeno preživljanje v povprečju višji za 55,00 EUR. Iz podatkov, ki jih je sodišče prve stopnje glede stroška prehrane otrok pribavilo pri Osnovni šoli ...3 in jih je v dokaznem postopku pred sodiščem prvem stopnje tudi pregledalo in seznanilo z vsebino stranki4, izhaja, da je bilo potrebno plačati prehrano za mladoletno L.K. v obdobju od septembra do decembra 2016. Kljub temu, če mladoletna L.K. v juliju in avgustu 2016, v času šolskih počitnic torej, ni bila v šoli, pa je potrebno upoštevati, da stroški prehrane za mladoletno L.K. in s tem njene potrebe niso bile nižje, saj je bilo dva prehranska obroka več treba zagotoviti doma. Zato je ta povprečni znesek za prehrano utemeljeno upoštevan tudi za čas šolskih počitnic, saj potrebe mladoletne L.K. zato niso bile manjše. Očitek tožene stranke, da bi lahko tožnica dosegla subvencionirano prehrano v šoli še za to obdobje glede na razpad zunajzakonske skupnosti že pred vložitvijo tožbe, z navedenim dopisom osnovne šole, ki jo obiskujeta otroka, ni izkazan. Zato ocenjenih potreb mladoletne L.K. tudi za obdobje od vložene tožbe do vključno decembra 2016 toženec pritožbeno ne more izpodbiti.

11. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih mesečnih potrebah mladoletnih otrok, ob tudi pravilno ugotovljenih materialnih in pridobitnih zmožnostih staršev, z določeno preživnino breme preživljanja tudi pravilno porazdelilo med oba starša5. 12. Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi preživninskih zmožnosti tožnice upoštevalo med drugim tudi dopisa Centra za socialno delo ... z dne 17. 6. 2016 in 19. 1. 2017, ki ju je oba pred sodiščem prve stopnje pregledalo tudi v dokaznem postopku. Iz dopisa Centra za socialno delo ... z dne 17. 6. 2016 res izhaja, da naj bi imela tožeča stranka urejeno tudi pravico do subvencije vrtca, zato ni podana bistvena kršitev pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je listina v sodbi pravilno povzeta. Bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (takoimenovana protispisnost), ki jo očita pritožba, je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je v obrazložitvi sodbe navedeno o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za nepravilen prenos podatka iz listine v sodbo, pri čemer te kršitve ni zamenjevati s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker se sodišče pri opredelitvi potreb otrok na ta podatek ni sklicevalo, iz obrazložitve potreb otrok pa je jasno, da je upoštevalo, da sta oba otroka šoloobvezna, zato tudi ni nepravilno ugotovlilo dejanskega stanja. Iz dopisa Centra za socialno delo z dne 19. 1. 2017 je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo, da je glede na potrebno spremembo otroškega dodatka (op. v času izdaje potrdila) zadeva mirovala. Iz tega dopisa pa izhaja tudi, da je bilo dogovorjeno, da bodo na Centru za socialno delo naredili spremembo pravice do otroškega dodatka za nazaj z upoštevanjem določene preživnine, ker pa se preživnina (op. v času izdaje dopisa) še ni uredila, je bilo dogovorjeno, da se pri otroškem dodatku upošteva preživnina, ki jo tožnica od toženca prejema - skupaj za oba 150,00 EUR6. Zato odločba Centra za socialno delo št. 1231-1410/2016-5/1 z dne 23. 1. 2017 (priloga A 21 v spisu), ki jo izpostavlja pritožba, ne izkazuje drugačnega dejanskega stanja kot dopis Centra za socialno delo, ki datira z dne 19. 1. 2017. Sodišče pa je tudi pravilno povzelo, da je tožnica na glavni obravnavi povedala, da prejema otroški dodatek v višini 157,00 EUR za oba otroka, kar je skladno z navedeno odločbo. Dejansko stanje zato ni nepravilno ugotovljeno, bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi ni storjena.

13. Pritožba nadalje izpostavlja, da je sodišče spregledalo, da je tožnica poleg denarne socialne pomoči v znesku 450,00 EUR, ki jo je prejela 20. 5. 2016, v istem koledarskem letu prejela še denarno socialno pomoč Mestne občine ... dne 6. 7. 2016 v višini 400,00 EUR ter dne 19. 12. 2016 še denarno pomoč v višini 350,00 EUR, kar skupaj predstavlja 1.200,00 EUR, kar po navedbi pritožbe pomeni 100,00 EUR višji prihodek mesečno na strani tožeče stranke, kar je razvidno iz izpisa prometa na računu tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je sicer v sodbi povzelo le podatek, da je Center za socialno delo v dopisu z dne 17. 6. 2016 navedel, da je v mesecu aprilu 2016 tožnica prejela izredno socialno pomoč v višini 450,00 EUR, kar iz tega dopisa tudi izhaja. Ta podatek iz te listine je korektno povzet, zato bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni storjena. Dejansko stanje pa z neupoštevanjem izrednih socialnih pomoči, ki jih je v navedenih zneskih v letu 2016 res prejela tožnica, kar je povedala v izpovedbi in kar izhaja tudi iz pritožbeno izpostavljene listine - pregleda prometa na tekočem računu tožnice z dne 19. 1. 2017 v spisu7, ki ga je sodišče prve stopnje pregledalo v dokaznem postopku. Vendar pritožba nima prav, ko navaja, da so zato povprečni prejemki tožnice, ki bi jih moralo sodišče upoštevati pri določitvi preživnine, višji od toženčevih. Namen denarne socialne pomoči je po prvem odstavku 4. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), veljavnega tudi v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v tem, da se upravičencu do nje (za čas prebivanja v Republiki Slovenji) zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje, pri čemer po 33. členu ZSVarPre izredna denarna socialna pomoč predstavlja prejemek, ki se lahko dodeli samski osebi ali družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti, upravičenec pa je denarno socialno pomoč tudi dolžan uporabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena (drugi odstavek 34. člena ZSVarPre). Glede na namen izredne denarne socialne pomoči po presoji pritožbenega sodišča torej ne gre za prejemek, ki ga je upoštevati kot prihodek tožnice na način, kot se zavzema pritožba, saj ne gre za denarni prejemek, ki bi bil rezultat pridobitnih zmožnosti tožnice, ampak je vezan na pridobivanje sredstev za premostitev položaja materialne ogroženosti oziroma pokritja izrednih stroškov za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali dohodkom družine upravičenec ne more pokriti iz razlogov, na katere ne more ali ni mogel vplivati. Po 129. členu ZZZDR se preživnina vselej določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri tem pa so potrebe in zmožnosti vselej soodvisne. V kakšni meri bo mogoče zadostiti potrebam otroka, je torej odvisno od zmožnosti staršev, socialni transferji, kot so tudi izredne denarne socialne pomoči, pa so sekundarni vir, do katerega pride takrat, ko so podani pogoji zanje in jih odmerjajo ter dodeljujejo pristojni organi. Zato pritožba nima prav, da so zaradi teh prejemkov prihodki tožnice, ki bi jih moralo sodišče upoštevati pri določitvi preživnine, višji.

14. Pritožba nadalje izpostavlja tudi, da sodišče med prihodki tožnice ni upoštevalo vračila dohodnine v znesku 446,00 EUR. Res je, da iz podatkov o prometu na tekočem računu izhaja za tožnico tudi ta prejemek8. Vendar ni prezreti, da tovrstni prejemek v celo nekoliko višjem znesku (447,58 EUR) izhaja tudi iz prometa na toženčevem računu, ki ga je prav tako vpogledalo sodišče v dokaznem postopku9. Zato tudi s temi navedbami pritožba ne more izpodbiti niti zaključka sodišča prve stopnje, da so denarni prejemki tožnice minimalno nižji od toženčevih in tudi ne podpreti pritožbene trditve, da so njeni prejemki višji od toženčevih, za kar se ob obrazloženem neutemeljeno zavzema pritožba.

15. Zato ob obrazloženem izračun, ki ga kot izračun povprečnih prejemkov tožnice ponuja pritožba v višini 905,51 EUR, pri čemer je očitno upoštevan poleg povprečne plače (676,00 EUR), še znesek 92,35 EUR (na račun dohodka iz naslova regresa in denarne nagrade delodajalca) in še 100 EUR (na račun denarnih socialnih pomoči) ter 1/12 zneska 446,00 EUR, kar je 37,17 EUR, ob upoštevanju zgoraj obrazloženega ni pravilen in z njim tako pritožba ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da so tožničini dohodki minimalno nižji od povprečnih dohodkov toženca, ki jih pritožba navaja v znesku 769,75 EUR, pri čemer upošteva dohodke, ki jih je ugotovilo za toženca tudi sodišče prve stopnje, in sicer povprečno plačo 698,00 EUR ter povprečni znesek iz naslova regresa in nagrade v decembru 91,75 EUR, kar skupaj predstavlja ne sicer pritožbeno navedenih 769,75 EUR, ampak 789,75 EUR. To pa je nekoliko več, kot so povprečni mesečni dohodki tožnice iz istih naslovov. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno upoštevalo na toženčevi strani tudi prihodek iz naslova najemnine za oddajo stanovanja na K., katerega solastnik je, kar je prepričljivo obrazložilo v 12. točki obrazložitve.

16. Ob pravilno ocenjenih potrebah obeh mladoletnih otrok in pravilno in popolno ugotovljenih materialnih in pridobitnih zmožnostih obeh staršev, je pravilno zaključilo, da otroka določeni preživninski prispevek očeta nedvomno potrebujeta. Glede na povprečne mesečne prihodke toženca, upoštevaje tudi njegove prepričljivo ocenjene življenjske potrebe in upoštevaje pri tem seveda še prihodek od oddaje stanovanja v najem, katerega solastnik je, bo tako določeno preživnino zmogel plačevati.

17. Pritožbeno zavzemanje za znižanje preživnine vsaj na 125,00 EUR je torej neutemeljeno. Ob zgoraj že obrazloženem pa je neutemeljeno tako tudi pritožbeno zavzemanje za zavrnitev preživninskega prispevka za čas od 1. 6. 2016 do 1. 5. 2017. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je preživnino odmerilo upoštevaje določbo 131 c. člena ZZZDR od 1. 6. 2016 dalje, pri tem pa, kot je obrazložilo v 15. točki obrazložitve, upoštevalo na račun preživljanja otrok že plačane zneske, ki jih pritožba ne izpodbija.

18. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo pri določitvi preživnine tožencu za vsakega od mladoletnih otrok, pri tem pa tudi ni storilo pritožbeno očitanih bistveni kršitev pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, to je v 1. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pravdni stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega postopka. V skladu z določbo 413. člena ZPP morata glede na vsebino spora in ob dejstvu, da imata obe pravdni stranki pooblaščenca kriti vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Primerjaj točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Dopis OŠ ... z dne 16. 1. 2017 - list. št. 52 do 54 v spisu. 4 Primerjaj Zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 3. 2017. 5 Primerjaj tudi 126. člen ZZZDR. 6 Primerjaj Dopis Centra za socialno delo z dne 19. 1. 2017. 7 Primerjaj list. št. 63 do 69 spisa. 8 Primerjaj list. št. 66 v spisu. 9 Primerjaj list. št. 71 v spisu.