Jedro

Dejavnost, ki je po svoji naravi takšna, da lahko povzroči poklicno bolezen (vibracijska bolezen - Raynaudov sindrom), predstavlja nevarno dejavnost, tako da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku 1. točke izreka delno spremeni tako, da se znesek 29.500,00 EUR zniža na znesek 22.500,00 EUR.

V preostalem se pritožbi tožnika in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 29.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2008 dalje do plačila (1. odstavek 1. točke izreka), v presežku, to je za znesek 21.500,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska za čas od 24. 12. 2008 do 28. 12. 2008 (drugi odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v obliki mesečne rente za čas od 15. 9. 2009 do 15. 12. 2009 v višini 221,29 EUR mesečno, za čas od 15. 12. 2009 do 14. 6. 2010 v višini 295,98 EUR mesečno, ter za plačilo mesečne rente v višini 478,40 EUR mesečno za čas od 15. 6. 2010 dalje, pri čemer bi bil toženec dolžan plačati do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje občutno prenizko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskih mnenj prim. prof. dr. M.B. in prof. dr. S.P. izhaja, da je vibracijska bolezen pri tožniku pustila trajne posledice in da v bodoče ni mogoče pričakovati izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja, zato bo tožnik še dolgo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Bolezen je neozdravljiva, tožnik ne sme biti izpostavljen mrazu ali vodi, saj se pri temperaturi 10 stopinj Celzija po desetih minutah cirkulacija povsem prekine, kar predstavlja hujšo stopnjo Raynaudovega sindroma. Neživljenjsko je stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova starost (44 let) ne more biti razlog, da si tožnik, kljub omejitvam, ki izhajajo iz odločbe invalidske komisije ZPIZ, ne bi mogel najti nove zaposlitve, ter da za to ni podlage za izplačilo odškodnine v obliki rente. Za škodo po 2. odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) je značilno, da oškodovancu pripada zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Škoda zajema korist, ki bi jo oškodovanec ob normalnem teku stvari dosegel, a mu je njeno dejansko uresničitev preprečil škodni dogodek. V kolikor oškodovanec zaradi trajnih telesnih poškodb ne more več opravljati enakih zadolžitev na delovnem mestu, kot jih je pred škodnim dogodkom, je upravičen do odškodnine za bodočo škodo zaradi izgube zaslužka ne glede na to, kakšne so njegove dejanske možnosti za zaposlitev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vse okoliščine, ki so nastale po škodnem dogodku in tožniku priznati odškodnino v obliki rente v znesku, ki je potreben, da se oškodovančev materialni položaj vzpostavi v takšno stanje, kakršno bi bilo, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje naj bi nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe tudi tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da sta izvedenca sicer res izključila možnost morebitnih drugih vzrokov za nastanek vibracijske bolezni pri tožniku, vendar pa iz listin v spisu (mnenje UKC L., Instituta za ... z dne 8. 7. 2008; izvedensko mnenje z dne 29. 8. 2008) izhaja, da je vibracijska bolezen lahko tudi posledica drugega fizičnega dela, ki ne predstavlja dela z vibracijskim strojem. Izvedenca svojega mnenja nista dopolnila z navedbo dejstev in argumentov, ki bi lahko bili podlaga za zaključek, da je vibracijska bolezen izključno posledica večletnega dela z brusilnimi stroji pri toženi stranki. Tako je odprto vprašanje rezervne vzročnosti, kot tudi morebitne delne vzročne zveze, zlasti še ob dejstvu, da pri toženi stranki v obdobju zadnjih 17 let ni bilo primera vibracijske bolezni. Nedosleden je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost tožene stranke, ker je opustila varnostne ukrepe. Sodišče za takšno ugotovitev nima strokovnega znanja, pa tudi sicer opustitev varnostnih ukrepov ni nujno edini vzrok za nastanek posledice. Opustitev varnostnih ukrepov tudi ne pomeni, da je avtomatično podana vzročna zveza za nastalo posledico, temveč je vzročno zvezo potrebno ugotoviti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vzročno zvezo bi bilo možno ugotoviti šele na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem strojne stroke, vendar je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Ni vzročne zveze, v kolikor bi izvedenec ugotovil, da vibracij ni, oziroma da so tako minimalne, da ocena tveganja ni potrebna. Dokler ni strokovnega mnenja o intenzivnosti vibracij, je kakršnokoli mnenje izvedenca medicinske stroke neuporabno, saj temelji na nepreverjeni domnevi o obstoju vibracij na vibracijskem stroju oziroma na nepreverjeni domnevi o obstoju intenzitete vibracij. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, katera je tista stopnja intenzitete vibracij, ki lahko povzroči vibracijsko bolezen. Za telesne bolečine je dosojena previsoka odškodnina. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da dosojena odškodnina obsega tudi odškodnino za bolečine, ki bodo trajale v bodoče. Izvedenec M.B. je namreč pojasnil, da so težave minimalne, če tožnik ne dela in ni izpostavljen mrazu. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik hendikepiran kot iskalec zaposlitve, večino prostočasnih in športno rekreativnih aktivnosti pa lahko opravlja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pri tem niti ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, glede katerih izpodbijana sodba nima razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Očitno je, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obsegu in trajanju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter glede utemeljenosti rentnega zahtevka, kakor tudi ne z dosojeno odškodnino, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je odvisna odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na izvid in mnenje izvedencev medicinske stroke prim. prof. dr. M.B. in prof. dr. S.P.. Pri tem je sodišče prve stopnje izvid iz mnenje povsem korektno povzelo, zato so zavajajoče pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ne sme biti izpostavljen mrazu in vodi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotavlja, da je tožnik sicer omejen pri določenih aktivnostih (daljši stik z mrazom brez ustrezne varovalne opreme, daljši stik z mrzlo vodo in daljše delo z vibracijskimi stroji). Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je tožnik trajno omejen v svojem poklicnem življenju, saj ne sme več opravljati dela, pri katerem bi bile prisotne vibracije, mraz ali mrzla voda, omejen pa je tudi v vsakdanjih dejavnostih, saj se mora izogibati tistih aktivnosti, ki pri njem izzovejo hude bolečine ob spremembi temperature (delo v mrzli vodi).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo odškodnino v višini 13.500,00 EUR. Takšna odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe prve odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Ta določa, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanju, to opravičujejo in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode sploh ni.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo tudi v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami, strahom in duševnimi bolečinami zaradi skaženosti (dejanskih ugotovitev v zvezi s tem tožnik v pritožbi niti ne izpodbija) ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za prestani strah dosodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR in ko je zavrnilo zahtevek za odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti. Utemeljeno je tudi zavrnilo višji zahtevek iz naslova odškodnine za preostale telesne bolečine, saj je dosojeni znesek previsok, kakor bo razloženo v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožene stranke.

Pač pa se tožnik utemeljeno pritožuje zaradi zavrnitve zahtevka za plačilo denarne rente zaradi izgube na zaslužku. Tožnik je ta del tožbenega zahtevka sicer oblikoval ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 174. člena OZ, ki ureja pravico poškodovanega do denarne rente, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek. Vendar je že iz tožbenih navedb očitno, da se ta zahtevek samo deloma nanaša na bodočo škodo, deloma pa se opira na določbo prvega odstavka istega člena, ki ureja pravico do povrnitve škode, ki je zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja že nastala. Prvi odstavek 174. člena namreč določa, da mora tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje (to pa se nanaša tudi na povzročitelja poklicne bolezni), le-temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi ter zaslužek izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. V skladu z drugim odstavkom pa mora odgovorna oseba poškodovanemu, ki je zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek ali so njegove potrebe trajno večje, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Očitno je torej, da prvi odstavek ureja vprašanje premoženjske škode, ki je že nastala, drugi odstavek pa se nanaša na bodočo škodo, pri čemer se kot bodoča škoda vendar obravnava tista, ki do trenutka odločanja še ni zapadla.

Tožnik je rentni zahtevek postavil za čas od 15. 9. 2009, kar pomeni, da glede prikrajšanja za čas od 15. 9. 2009 do 9. 12. 2009, ko je oblikoval tak zahtevek, ni bilo nobene negotovosti glede tega, ali bo škoda v bodoče nastala, saj je do takrat do materialne škode bodisi že prišlo ali pa škoda sploh ni nastala. Kot že rečeno, pa je odločilen čas odločanja o zahtevku, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je v času do izdaje izpodbijane sodbe prišlo do materialne škode zaradi izgubljenega zaslužka in koliko ta škoda znaša. Tožnikov zahtevek temelji na dejstvu, da je tožniku 14. 9. 2009 prenehalo delovno razmerje zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Ta odpoved je bila tožniku podana v zvezi z ugotovitvijo Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi o tem, da tožena stranka tožniku kot delovnemu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-UPB4, Ur. l. RS, št. 109/2006). Navedeno pomeni, da je dejansko podana vzročna zveza med škodo, ki je tožniku nastala zaradi zmanjšanja zaslužka in poklicno boleznijo, za katero je odgovorna tožena stranka (o odgovornosti več v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožene stranke). Zmanjšanje zaslužka je posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katere pa je prišlo, ker tožnik zaradi poklicne bolezni ne more več opravljati svojega prejšnjega dela, obenem pa tožena stranka zanj nima na voljo delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati, koliko znaša prikrajšanje pri zaslužku za čas do izdaje sodbe sodišče prve stopnje. Tožnik je v zvezi s tem sicer podal določene trditve, vendar jih sodišče prve stopnje ni preizkusilo, ker se je zmotno postavilo na stališče, da gre izključno za zahtevek za povrnitev bodoče škode.

Glede bodoče škode pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na tožnikovo starost in omejitve pri izbiri dela ni nujno, da bo ta škoda nastajala tudi v bodoče, zaradi česar bi bilo ob nespremenjenem dejanskem stanju, možno zavrniti tisti del tožbenega zahtevka za plačilo rente, ki se dejansko nanaša na bodočo škodo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delo, s katerim je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v obliki mesečne rente (dejansko o plačilu materialne škode) za čas od 15. 9. 2009 dalje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej preverilo, kakšne prihodke je tožnik prejemal v času od 15. 12. 2009 do dneva odločanja o njegovem zahtevku ter nato znova odločilo tako o zahtevku za plačilo do takrat nastale škode, kakor tudi o zahtevku za plačilo bodoče škode. Pri tem bo moralo upoštevati vse tožnikove prihodke iz naslova opravljanja dela v spornem obdobju, kakor tudi prejeta nadomestila za invalidnost in za čas brezposelnosti.

- K pritožbi tožene stranke Tožena stranka sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o odškodnini za negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poklicne bolezni, ta dejstva pa so predvsem naslednja: - pri tožniku je od 29. 8. 2008 potrjena vibracijska bolezen, ki je posledica tožnikovega dela z vibracijskimi stroji pri toženi stranki v obdobju od leta 2001 do 2007, - tožena stranka v času, ko je tožnik opravljal delo na brusilnih strojih, ni opravila meritev vibracij in tudi ni predpisala zaščitnih sredstev, - ocena tveganja za delovno mesto brusilca in popravljavca ulitkov, na katerem je delal tožnik, po oceni varnostnega inženirja tožene stranke M.O. ni realna, saj bi moral vsebovati tudi evidenco vibracij, na podlagi katere bi bili lahko določeni preventivni ukrepi, - tožnik je imel zaradi spazma (krča) na rokah bolečine, kadarkoli je bil izpostavljen mrazu, hladnim oziroma mrzlim objektom, do vazospastičnih kriz z bolečinami pa je lahko prihajalo tudi izven ekspozicije, celo ponoči, ko so roke na toplem, vendar pa običajno vedno ob provokaciji oziroma izpostavljenosti mrazu, - pri tožniku ni pričakovati bistvenega izboljšanja, verjetno pa tudi ne poslabšanja, če ne bo izpostavljen vibracijam, tožnik se tudi v bodoče ne bo mogel izogniti bolečinam, njihova intenzivnost pa bo odvisna od izpostavljenosti mrazu, - preiskave med zdravljenjem niso povzročale hujših bolečine, kot so sicer bile prisotne ob izpostavljenosti mrazu ali vibracijam, - zaradi lajšanja bolečine bo tožnik celo življenje moral jemati zdravila, - tožnik je zaradi poklicne bolezni doživel srednje težak primarni strah, ko je bil skoraj tri leta (v obdobju od decembra 2005 do 29. 8. 2008) v negotovosti glede same bolezni in njenih posledic, - tožnik zaradi poklicne bolezni ne sme več opravljati dela, pri katerem bi bile prisotne vibracije, mraz ali mrzla voda in se mora tudi v vsakdanjem življenju izogibati tistih aktivnosti, ki pri njem izzovejo hude bolečine ob spremembi temperature (mraz, delo v mrzli vodi).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do poklicne bolezni, za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Dejavnost, ki je po svoji naravi takšna, da lahko povzroči poklicno bolezen, predstavlja nevarno dejavnost. Pri tem ni pomembno, da pri toženi stranki doslej ni bilo ugotovljenih drugih primerov vibracijske bolezni.

Glede na zgoraj navedeno niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišče prve stopnje, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Sicer pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni opravila meritev vibracij na delovnem mestu tožnika in posledično ni sprejela ustreznih ukrepov, da se odpravijo ali pa zmanjšajo na najnižjo možno stopnjo tveganja, ki izhaja iz izpostavljenostim mehanskim vibracijam, kakor to zahteva Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganju zaradi izpostavljenosti vibracij pri delu (Ur. l. RS, št. 94/2005). V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da ni bila ugotovljena vzročna zveza med njeno opustitvijo in nastalo škodo, saj je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je škoda tožniku nastala zaradi izpostavljenosti vibracijam. Tožena stranka ustreznih ukrepov niti ni mogla sprejeti, saj vibracij sploh ni merila.

Pritožba delno upravičeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede višine odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. Upoštevajoč ugotovljeno intenzivnost in trajanje teh bolečin ter ugotovljene neprijetnosti med zdravljenjem standardu pravične denarne odškodnine ne ustreza dosojeni znesek 14.000,00 EUR, temveč temu standardu po oceni pritožbenega sodišča, pri čemer je upoštevalo tudi sodno prakso za podobne primere, ustreza znesek 7.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevajoč ugotovljeni obseg pretrpljenega strahu in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot pravično denarno odškodnino dosodilo zneska 2.000,00 in 13.500,00 EUR. V dosojeni odškodnini zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je ustrezno upoštevano, da tožnik ob ustrezni zaščiti lahko opravlja večino prostočasnih in športnih aktivnosti ter da tožnikove težave niso izrazite, če ni izpostavljen mrazu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o višini odškodnine delno spremenilo tako, da je dosojeni znesek 29.500,00 EUR znižalo na 22.500,00 EUR, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.