Jedro

Odškodnino za nagrobni spomenik je mogoče naložiti odgovorni osebi v obsegu in višini, ki je krajevno običajen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi smrti žene R. v znesku 1.300.000.00 Sit in premoženjsko škodo v znesku 363.602,00 Sit, drugemu in tretjemu tožniku pa nepremoženjsko škodo zaradi smrti matere vsakemu po 1.100.000,00 Sit, vse z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo 247.600,00 Sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je R. V., žena prvega tožnika in mati drugega in tretjega tožnika, umrla v prometni nesreči, ki jo je zakrivil J. Z., za škodo pa odgovarja tožena stranka. Ugotovilo je, da so tožniki živeli z R. V. v harmonični in urejeni družini in da jih je njena smrt hudo prizadela. Prvemu tožniku je priznalo stroške, ki jih je imel v zvezi s smrtjo žene, pri čemer je stroške za nagrobni spomenik priznalo v višini povprečne cene krajevno običajnih spomenikov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo prvemu tožniku na 800.000,00 Sit, ostalima dvema tožnnikoma pa na 600.000,00 Sit vsakemu ter pravdne stroške prve stopnje na 131.228,00 Sit, medtem ko je pritožbene stroške v znesku 30.000,00 Sit naložilo v plačilo tožeči stranki. Glede premoženjske škode je potrdilo stališče sodbe prve stopnje, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je znižalo na zneske, ki so primerljivi z odškodninami v drugih podobnih primerih.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da razveljavi obe sodbi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje znižalo prisojeno odškodnino na zneske, ki so nižji od tistih, ki jih pozna sodna praksa v podobnih primerih. Opozarja pa na tragičnost dogodka in na dejstvo, da so tožniki izgubili mater oziroma ženo, ki je nosila breme skrbi za celo družino. Izguba je nenadomestljiva. Navaja še, da je bil postopek dolgotrajen tudi zaradi odklonilnega odnosa tožene stranke. Vztraja tudi pri celotnem zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vse ugotovljene okoliščine potrjujejo, da je nenadna in tragična smrt matere in žene tožnikov le-tem povzročila hude duševne bolečine. Ugotovljeno je, da so tožniki živeli s pokojno materjo oz. ženo v harmonični in urejeni družini, da so med njimi vladali dobri odnosi in da je zato utemeljena trditev tožnikov, da jim smrt matere oz. žene pomeni nenadomestljivo izgubo. Nobena denarna odškodnina ne more tožnikom povrniti škode, ki jo trpijo zaradi duševnih belečin vsled smrti matere oz. žene. Denarna odškodnina, ki jo za take primere priznava pravo (201.čl. zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR), pomeni zgolj neke vrste zadoščenje, ki le na posreden način lahko omili duševne bolečine, ne more jih pa odpraviti. Zato sodišče pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva okoliščine primera, vendar ostaja v okvirih, ki jih izoblikuje sodna praksa za podobne primere. Prisojena odškodnina, določena s sodbo druge stopnje, to upošteva v obeh smereh. Upošteva okoliščine, zaradi katerih so duševne bolečine tožnikov posebno hude, upošteva pa tudi okvire, ki jih v takih primerih postavlja sodna praksa. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina v znesku 800.000,00 Sit za prvega tožnika in po 600.000,00 Sit za druga dva tožnika v mejah, ki jih pozna sodna praksa za podobne primere. Odškodnina je torej določena ob pravilni uporabi materialnega prava z upoštevanjem pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 201.čl. ZOR, pri čemer element pravičnosti izhaja iz zahteve po enakem obravnavanju v enakih primerih, oziroma različnem a primerljivem v različnih in primerljivih primerih.

Kar zadeva odškodnino za nagrobnik, je stališče, izraženo v sodbah prve in druge stopnje, pravno pravilno. Tovrstno odškodnino je mogoče naložiti odgovorni osebi v obsegu, ki je krajevno običajen. Tako določa 1. odst. 193.čl. ZOR, ki govori o običajnih stroških za pogreb. To določbo sodna praksa razlaga široko v tem smislu, da uvršča med stroške za pogreb tudi druge stroške v zvezi s smrtjo svojca, med temi tudi stroške za nagrobnik, vendar z omejitvijo, da gre za običajne stroške.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Pri preizkusu, ali gre za kršitev po 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, je revizijsko sodišče upoštevalo odvetniško pooblastilo, ki ga je dal prvi tožnik za tedaj mladoletna sinova, kot veljavno tudi po njuni polnoletnosti, saj v spisu ni podatkov, da bi po polnoletnosti drugega in tretjega tožnika prišlo do kakšnih sprememb v pooblastilnem razmerju. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).