Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij.

Glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe je ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). Velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Šlo je za nepošteno ravnanje v objektivnem smislu, zato sta tožnika, v skladu z določbo 193. člena OZ, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in odločba sodišča prve stopnje v VI. in VII. točki izreka spremeni tako, da se glede vseh tam navedenih zneskov (v vseh alinejah) kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti določi datum 10. 3. 2023;

sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 922,23 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je najprej odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, ki se nanaša na kondikcijske zahtevke tožnice in tožnika, zapadle od februarja 2018 do decembra 2019, ustavi (I. točka izreka). Dovolilo je spremembo tožbe v vlogi, ki je prispela na sodišče dne 18. 7. 2024 (II. točka izreka). Ugovor zoper sklep o začasni odredbi je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da so nični: pogodba o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo številka 5273300-20947 z dne 21. 6. 2006, pogodba o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo številka 5273300-20946 z dne 21. 6. 2006, sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, notarski zapis notarke A. A. SV 343/2006 z dne 21. 6. 2006, dodatek številka 1 k pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo številka 5273300-20947, dodatek številka 1 k pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo številka 5273300-20946 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve SV 518/2009 z dne 27. 8. 2009 (IV. točka izreka). Neveljavna je vknjižba hipoteke ID pravice 13179597 pri nepremičnini ID znak del stavbe 0000-440-3. Vzpostavi se prejšnje zemljiškoknjižno stanje in se iz zemljiške knjige, pri navedeni nepremičnini, ta hipoteka izbriše (V. točka izreka). V VI. in VII. točki izreka je toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici in tožniku določene zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od decembra 2019 do oktobra 2023. Toženki je še naložilo, da mora tožnikoma v roku 15 dni povrniti vse pavdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (VIII. točka izreka).

2.Zoper IV., V., VI., VII. in VIII. točko izreka se pritožuje toženka po pooblaščeni odvetniški družbi. V obsežni pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo več procesnih kršitev. Med drugim problematizira odločitev glede zastaranja kondikcijskega zahtevka, podaja svoja stališča glede (ne)poštenosti pogodbenega pogoja in meni da Direktiva številka 93/13 ni neposredno uporabljiva. Sodišču prve stopnje očita, da je povratno uporabilo določene pravne akte, nepravilno presodilo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila in da ni izvedlo resne presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Napačno je odločilo o kondikcijskem zahtevku, tudi glede tega, da je priznalo zakonske zamudne obresti že od datuma plačila posameznega obroka dalje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam sta obrazloženo nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Predlagala sta zavrnitev pritožbe. Priglasila sta pritožbene stroške.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnika sta junija 2006 sklenila s pravno prednico toženke kreditni pogodbi, obe z valutno klavzulo v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF). Na tej podlagi je bilo vsakemu od njiju izplačanih 39.050,20 CHF oziroma tedanjih 6 milijonov slovenskih tolarjev (v nadaljevanju SIT). Istega dne sta sklenila tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, s katero sta za zavarovanje terjatev iz tega naslova ustanovila zastavno pravico na nepremičnini. Kasneje je bil sklenjen še dodatek številka 1, ki je povezan s spremembo predmeta zastave. Odplačilo kredita je bilo predvideno v 300 mesečnih obrokih. Kot osnova za vračilo ter obračun in plačevanje obresti se je upošteval tečaj CHF po srednjem tečaju Banke Slovenije. Šlo je za potrošniško kreditno pogodbo z valutno klavzulo.

6.Kreditni posel z valutno klavzulo ni nedopusten sam po sebi. Vendar pa je njegova veljavnost odvisna od poštenega ravnanja banke, ki mora kreditojemalca (potrošnika) dobro informirati o vseh bistvenih okoliščinah tega posla, in to tako, da bo mogoč zaključek, da se je zanj odločil ob polnem zavedanju narave in obsega tveganja, ki se jim s tem izpostavlja. Z uporabo valutne klavzule namreč postane kreditna obveznost odvisna tudi od gibanja tečaja tuje valute. Ob spremembi tečaja se lahko zgodi, da bo bistveno drugačna (višja), kot je kazalo ob sklenitvi pogodbe. Pravilno je zato stališče izpodbijane odločbe, da mora biti pojasnilna dolžnost banke, kot močnejšega pogodbenega partnerja v smislu znanja, virov, informiranosti in podobno, izpolnjena v največji možni meri. To je še toliko bolj pomembno v primeru kredita kot obravnavani, ki so ga fizične osebe najele v večjem znesku in za daljše obdobje, ter kjer praviloma niso imele namena špekulirati z gibanjem tečaja tuje valute.

7.Pri presoji konkretne stopnje informiranosti se je sodišče prve stopnje, glede na skromno vsebino sklenjenih pogodb, naslonilo predvsem na izpovedbe tožnikov (predvsem drugega tožnika) ter priče B. B.  (bančne referentke, ki je sodelovala pri sklepanju kreditov). Pravilno je zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij. Zgolj splošno (abstraktno) pojasnilo, da bo višina anuitete v domači valuti odvisna od gibanja tečaja (in obrestne mere), ne zadošča. Utemeljen, prepričljiv in ustrezno podkrepljen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila pravilno izpolnjena. Sicer pa velja, da je analiza bistvenih dokazov celovita in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Drugačna pritožbena zavzemanja so neutemeljena, parcialna in interesno naravnana. Resnega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vzbudijo.

8.Pravilnost ravnanja banke pri podajanju informacij se presoja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, po objektivnem kriteriju. Zaradi tega ni odločilno, kaj (in če sploh kaj) je banka dejansko vedela o možnostih spremembe valutnega razmerja, ampak je bistveno, da bi morala kot dober gospodarstvenik vedeti, da se lahko v času trajanja pogodbe zgodi večji nihaj v valutnem razmerju oziroma da lahko pride do bistvenega povečanja kreditnih obveznosti kreditojemalcev. Informacije v zvezi s tem mora razkriti na popoln in pošten način. Le v takih razmerah je mogoče govoriti o tem, da je bila njihova volja pristna in je temeljila na polnem zavedanju narave in obsega tveganj. V nasprotnem primeru, kot smo priča v tej zadevi, pa se je zaradi nezadostne pojasnilne dolžnosti le še povečal informacijski razkorak. Toženka je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Vzpostavljeno je bilo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, in to v škodo tožnikov kot kreditojemalcev - potrošnikov. Prav tako je bila izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Vsa drugačna pritožbena zavzemanja niso utemeljena. Sporen pogodbeni pogoj (valutna klavzula) se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju ZVPot). Ker gre za bistveno sestavino pogodbe o deviznem kreditu, je nična celotna pogodba (primerjaj prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), z vsemi dodatki in sporazumi.

9.Izpodbijana sodba je ustrezno argumentirana in zmožna preizkusa. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ključnih (pravno relevantnih) navedb toženke. Procesne kršitve, ki jih v pritožbi navaja, niso podane. Ugotovljene so vse bistvene dejanske okoliščine ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Pomemben je predvsem ZVPot, ki je veljal v času sklenitve spornih pogodb. Ta zakon je v pravni red Republike Slovenije (vsaj delno) prenesel Direktivo št. 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Direktive res nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, vendar velja obveznost harmonične (evrokonformne) razlage nacionalnega prava v skladu z direktivami. Presojo nepoštenosti je treba opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev te direktive in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Nasprotnim stališčem, kot jih zagovarja pritožnica, pritožbeno sodišče ne sledi. Neuspešno je navajanje, da je v tej zadevi prišlo do retroaktivne uporabe prava. Kot je bilo že omenjeno, se je sodišče prve stopnje naslonilo na predpise, ki so veljali v času sklepanja spornih kreditnih pogodb, pri tem pa je sledilo sodni praksi, ki jih razlaga v skladu s cilji in visokim nivojem varstva potrošnikov v EU. Razlaga prava, ki jo poda SEU, je zavezujoča in ima v tem smislu učinek ex tunc. Neutemeljeno je torej pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje za nazaj prevzelo vlogo zakonodajalca in z interpretacijo, kakšna bi morala biti pojasnilna dolžnost toženke (nove razlage in zahteve glede starih razmerij), kršilo vrsto temeljnih pravnih načel in pravic.

10.Res je v času, ko je bila predmetna kreditna pogodba sklenjena, njeno obvezno vsebino določal prvi odstavek 7. člena tedaj veljavnega Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK). Vendar pritožba zanemari, da gre pri tem zgolj za del pojasnilne dolžnosti banke. Ta je širša in je vzpostavljena neposredno na podlagi načela vestnosti in poštenja (dobre vere). Pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost banke torej ni mogla biti uresničena zgolj s prenosom zakonsko predpisane vsebine v kreditno pogodbo.

11.Glede na ugotovljeno ničnost je sodišče prve stopnje ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku tožnikov za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). V tej zadevi velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je merodajna vrednost v CHF, torej zavzemanje, da bi se moral kondikcijski zahtevek glasiti v CHF, ne pa v EUR. Tožnika sta prejela sporni kredit v domači valuti in sta ga v domači valuti (oziroma v protivrednosti domače valute glede na valuto CHF) tudi odplačevala (drugi odstavek 4. člena kreditne pogodbe). Toženka tudi neuspešno navaja, da ji ni bilo omogočeno, da bi aktualni kondikcijski zahtevek "prerekala in izpodbijala z lastnimi dokazi". Niti v pritožbi niti pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano zatrjevala (pa bi to možnost lahko uresničila), da so določene od teh postavk (po višini) napačne (in zakaj). Prav tako je neutemeljeno njeno pritožbeno navajanje, da bi morala tožnika plačati neko korist (nadomestilo) od uporabe prejetega denarja (kredita). Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2026 z dne 17. 6. 2026 potrdilo, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestilo za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

12.Utemeljena pa je izrecna pritožbena navedba, da tožnikoma pri kondikcijskem zahtevku ne gredo zamudne obresti že od plačila posameznih anuitet dalje. Glede plačila zakonskih zamudnih obresti velja 193. člen OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Že v zadevi VSRS II Ips 68/2023 je bilo pojasnjeno, da je merilo dobre vere pri presoji nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa je to merilo subjektivno. Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Toženka je torej v predmetni zadevi ravnala objektivno nepošteno, zato sta tožnika upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, to je od 10. 3. 2023 dalje, ne pa že od trenutka, ko sta plačala posamezni obrok kredita, kot je materialnopravno napačno odločilo sodišče prve stopnje.

V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v VI. in VII. točki izreka odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo, zato je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Toženka je uspela zgolj v manjšem (obrestnem) delu, zato je pritožbeno sodišče še odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (ta odločitev je že vsebovana v zavrnitvi njene pritožbe) in da mora tožnikoma povrniti vse njune pritožbene stroške (smiselno tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 922,23 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 742,50 EUR točk (1.125 točk povišano za 10 % zaradi zastopanja dve strank), pavšalni znesek materialnih stroškov (13,43 EUR) in pripadajoči DDV (166,30 EUR).

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je po predlogu tožnikov prebralo tudi zapisnike o zaslišanju določenih oseb (prič) v drugih pravdah, ki so se vodile v zvezi z isto problematiko kreditov v CHF (listine v prilogah A6 - A8 in A57). Pritožnica ne zatrjuje, da je izvedbi teh dokazov nasprotovala (podala v zvezi s tem pravočasne procesne graje) in/ali predlagala neposredno zaslišanje teh oseb. S pritožbenim stališčem, da sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi smelo uporabiti (nanj opreti sodbe), ne uspe. Sploh pa pri tem, v striktno procesnem smislu, ni šlo za dokazno sredstvo zaslišanja prič, zato so neutemeljena njena navajanja, da ji ni bila dana možnost preverjanja in izpodbijanja izpovedb ter da ji je bila odvzeta pravica do izjave.

2Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023, kjer je navedeno: Kreditojemalcema ni bilo jasno in pregledno pojasnjeno, kaj bi za njune pogodbene obveznosti pomenilo, če bi se tečaj CHF in EUR spremenil za 10, 20 ali več odstotkov. Morebitna večja nihajnost ni bila podkrepljena k konkretnimi (hipotetičnimi) scenariji.

3Pojasnilna dolžnost je standardizirana in zato objektivizirana (povzeto po VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023).

4Sodba in sklep II Ips 54/2023 ter zadeva II Ips 5/2026, kjer je navedeno: Kreditna pogodba brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo.

5Povzeto po VSRS sodba II Ips 8/2022, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

6Tako tudi VSM Sodba I Cp 611/2024. Primerjaj še VSL Sklep II Cp 1659/2024: V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna spremeniti ustaljeno sodno prakso, niso pa dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem.

7VSRS sodba II Ips 8/2022.

8Tako VSRS sklep II Ips 37/2023.

9V tej zadevi je Sodišču Evropske unije zastavilo predhodno vprašanje, na katero je bilo odgovorjeno v sklepu v zadevi C-386/25 z dne 24. 2. 2026.

10Prim. VSM sodba in sklep I Cp 766/2025: Navedeno je skladno tudi s sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, po kateri je treba Direktivo št. 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, po kateri ima potrošnik poleg nadomestila, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od datuma opomina.