Jedro

Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je mogoče kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS št. Bpp 41/2020-12 z dne 14. 5. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-133967/2018-1 09-720-04 z dne 25. 9. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-909/2018-6 z dne 25. 9. 2019. Svojo odločitev je oprl na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in zaključil, da je bila odločitev davčnega organa v zgoraj navedeni zadevi davčne izvršbe pravilna ter tožnica tako (očitno) nima verjetnega izgleda za uspeh v upravnem sporu, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dodaja, da je treba upoštevati tudi kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč v obrazložitvi svoje odločitve povzema prvostopno in drugostopno odločitev, iz katerih izhaja, da se zoper tožnico po uradni dolžnosti opravi davčna izvršba zaradi neporavnanih obveznosti v skupni višini 19.124,04 EUR, od česar znaša glavnica 16.252,65 EUR, zamudne obresti 2.821,39 EUR in stroški davčne izvršbe 50,00 EUR. V 2. točki prvostopnega sklepa so navedeni vsi izvršilni naslovi, ki so podlaga za uvedbo davčne izvršbe po uradni dolžnosti. Tožnica je vložila pritožbo, ker se ne strinja z višino ugotovljenega davčnega dolga, načinom poravnavanja delnih plačil in s stroški davčne izvršbe. Tožničino pritožbo je drugostopni organ zavrnil z ugotovitvijo, da prvostopni sklep vsebuje vse elemente, ki jih zahteva določba 151. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Drugostopenjski organ je tožnici pojasnil, da se prosilko terja za neporavnane obveznosti po različnih kontih ter da se pri pokrivanju dolga upošteva 93. člen ZDavP-2. 3. V nadaljevanju obrazložitve organ za brezplačno pravno pomoč pojasnjuje, da postopek davčne izvršbe ureja ZDavP-2, ki v prvem odstavku 143. člena določa, da davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o izvršbi, ki mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 151. člen istega zakona. Prvi odstavek 155. člena ZDavP-2 pa določa, kdaj davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da vsebuje izpodbijani sklep FURS vse z zakonom predpisane sestavine in je v njem tudi podrobno navedeno, kateri so izvršilni naslovi, ki so podlaga za postopek davčne izvršbe na premičnine, kakor tudi zneski glavnic in zamudnih obresti. Glede prosilkinih navedb v smeri delnih plačil dolgovanih zneskov pa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je drugostopenjski organ prosilki v obrazložitvi svoje odločbe pojasnil, kateri konkretni davčni dolg se je pokril z določenimi zneski, ki jih je navedla prosilka. Drugostopni organ je pojasnil tudi, kako se določi višina stroškov davčne izvršbe v primeru izvršbe na premičnine. Tožnica organu za brezplačno pravno pomoč ni podala nobenih navedb, da je terjane obveznosti poravnala pred izdajo sklepa o izvršbi, ali drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da so izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe.

4. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je na podlagi navedenega že na prvi pogled očitno, da tožnica v upravnem sporu, glede na citirane zakonske določbe ter v skladu s sprejeto sodno prakso v podobnih zadevah, nima verjetnih izgledov za uspeh, kar pomeni, da objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje, zato je tožničino prošnjo po prvem odstavku 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnil. 5. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bila vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-133967/2018 1 09 720 04 z dne 25. 9. 2017 v zvezi z odločbo št. DT 499-29-909/2018-6 z dne 25. 9. 2019 več kot upravičena in nujna, saj iz izpodbijanih odločb ne izhajajo jasno in nedvoumno navedena delna plačila, katera pomenijo zmanjšanje dolga pritožnice, delna plačila oziroma zapiranje tožničinih obveznosti pa iz navedenega niso jasno razvidni. Prav tako niso razvidni izračuni obračunanih zamudnih obresti niti izbrisi denarnih kazni v posledici opravljenega družbeno koristnega dela ter ni pojasnjen temelj izvršilnih stroškov in ne specifikacija le-teh ter na kakšni pravni in dejanski podlagi FURS opravlja izvršbo na neobstoječem premoženju tožnice in ji zato obračunava stroške. Navaja, da je odločba v bistvenih delih pavšalna in pomanjkljiva ter da se je ne da preizkusiti. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči o zadevi.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Tožba je utemeljena.

8. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

9. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna. Kdaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP, kot je navedeno v tč. 8 te obrazložitve.

10. Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti1. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani in pojem očitnosti.

11. Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavnoskladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnosti možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Organ za brezplačno pravno pomoč torej s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo.

12. Prav to je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi, ko je podrobno povzela razloge iz obrazložitve odločbe, ki jo želi tožnica izpodbijati, in jim dodala ugotovitev, da se z njimi strinja in da je iz teh razlogov odločba pravilna in zakonita. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbijati, temveč mora ugotoviti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno nima možnosti za uspeh2. V predmetni zadevi take očitnosti ni (kljub temu, da je organ za brezplačno pravno pomoč v 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe to zapisal), saj tožeča stranka izpodbijani odločitvi v zadevi, za katero želi brezplačno pravno pomoč, očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (zaradi zatrjevanih delnih plačil itd.). Pravilnost te odločitve je torej odvisna od presoje dejanskih okoliščin, o teh pa ni mogoče napraviti vnaprejšnjih zaključkov, ki bi očitno kazali na uspeh ali neuspeh tožeče stranke v zadevi, saj bi bilo s tem že poseženo v vsebino sodnega varstva, česar pa organ za brezplačno pravno pomoč ne sme storiti.

13. V tem smislu je sodišče odločilo že s sodbo št. II U 1/2020-9 z dne 6. 2. 2020. Ker je bila pri izdaji izpodbijane odločbe določba 24. člena ZBPP napačno uporabljena, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ugotoviti še ali tožnica izpolnjuje subjektivne oziroma materialne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in nato ponovno odločiti o zadevi.

14. O stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožena stranka, kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

16. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Glej tudi odločitev Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015 in II U 138/2018. 2 Tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019.