Jedro

Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.

Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.

Izrek

Pritožbi zahtevane osebe A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je v točki I. izreka na podlagi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovolilo predajo A. A. (v nadaljevanju zahtevana oseba) Republiki Avstriji zaradi kazenskega postopka, ki teče zoper njega zaradi kaznivega dejanja po 127. členu in po 1. točki drugega odstavka 29. člena, v povezavi s 1. točko prvega odstavka tega člena Avstrijskega kazenskega zakonika (StGB). Odločilo je še, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo. Obenem je odredilo, da se ob predaji zahtevane osebe izročijo tudi zaseženi ji predmeti, in sicer športni čevlji črne barve z napisom "Nike", brez velikostne oznake oziroma drugih posebnih značilnosti (ki jih je zahtevana oseba imela obute ob prijetju), rokavice sivo-črne barve z napisom "Maxi Flex", tri tanjše zapestnice iz rumene kovine z obeski, debelejša zapestnica iz rumene kovine, trije tanjši prstani iz rumene kovine, dva manšetna gumba iz rumene kovine, dva tanjša uhana iz rumene kovine in trije manjši kovanci iz rumene kovine plastičnem ovoju ter zasežen osebni avtomobil znamke Ford, tip Focus, bele barve, hrvaških registrskih tablic. V točki II. izreka pa je na podlagi 8. točke prvega odstavka 11. člena ZSKZDČEU-1 zavrnilo predajo zahtevane osebe republiki Avstriji zaradi izvedbe kazenskega postopka za kazniva dejanja, za katera je bil izdan Evropski nalog za prijetje in predajo, št. 8 Hv 116/15w z dne 15. 6. 2026. To je bilo storjeno s sklepom I Ks 39259/2026 z dne 28. 8. 2026.

2.Sklep sodišča prve stopnje v delu pod točko I. izreka, s katerim je bila dovoljena predaja zahtevane osebe Republiki Avstriji, s pritožbama izpodbijata:

- zagovornik zahtevane osebe iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma, s predlogom pritožbenemu sodišču, da se predaja zavrne, zahtevano osebo pa nemudoma izpusti na prostost, pri čemer se ji povrnejo vsi stroški postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

- zahtevana oseba brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, glede na vsebino pritožbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se s predajo v Republiko Avstrijo ne strinja; pritožbenega predloga ne podaja, se pa smiselno zavzema za izvedbo dokaznega postopka na območju Republike Slovenije.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.S pritožbenim zatrjevanjem, da sta izdaja dveh evropskih nalogov za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP) in vsebina odgovora avstrijskih pravosodnih organov povzročali negotovost glede obsega predaje in kršitev načela specialnosti, se ne gre strinjati. Zagovornik namreč zmotno enači namero države odreditve, da bi zahtevano osebo obravnavala tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, z dovoljenjem za takšen pregon. Sodišče prve stopnje je o obeh ENPP odločilo ločeno: predajo na podlagi ENPP z dne 3. 6. 2026 je dovolilo, predajo na podlagi ENPP z dne 15. 6. 2026 pa zavrnilo, pri čemer je v izreku izpodbijanega sklepa izrecno določilo omejitev pregona za druga kazniva dejanja, storjena pred predajo. Prav izrek izpodbijanega sklepa zatorej jasno in določno opredeljuje obseg dovoljene predaje ter hkrati zagotavlja spoštovanje načela specialnosti.

5.Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje. Zagovornik tako neutemeljeno enači možnost oziroma namero kasnejšega pregona z dovoljenjem zanj. Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa. Prav v tej zakonski omejitvi pa je zagotovilo načela specialnosti, zato tudi ne gre sprejeti pritožbenega očitka, da so pravice zahtevane osebe zagotovljene zgolj "na papirju".

6.Posplošeni pritožbeni očitki o kršitvi 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 20., 22., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) so brez osnove. Zagovornik jih ne utemeljuje s konkretno kršitvijo izpodbijanega sklepa, temveč jih gradi na domnevnem prihodnjem ravnanju avstrijskih organov. Zgolj možnost, da bi država odreditve v prihodnje ravnala v nasprotju z načelom specialnosti, pa sama po sebi ne predstavlja razloga za zavrnitev zakonito dovoljene predaje.

7.Enako velja za zatrjevano protiustavnost 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. Zagovornik ne izkaže, v čem naj bi bila zakonska ureditev protiustavna, temveč jo uveljavlja zgolj na temelju pritožbeno zatrjevanega nezaupanja v morebitno prihodnje ravnanje države odreditve. Takšno hipotetično izhodišče ne more utemeljiti niti protiustavnosti zakona niti zavrnitve predaje, saj sistem ENPP temelji na medsebojnem priznavanju in zaupanju med državami članicami, spoštovanje načela specialnosti pa je pravno zagotovljeno.

8.Pritožbene navedbe, da je s potekom roka 3. 8. 2026 prenehala veljavnost ENPP z dne 3. 6. 2026 in s tem pravna podlaga za odvzem prostosti ter predajo, ne držijo. Zagovornik namreč nepravilno enači rok za odločitev o predaji po 26. členu ZSKZDČEU-1, časovno navedbo v nacionalnem nalogu za prijetje ter veljavnost oziroma izvršljivost ENPP. Prekoračitev roka iz 26. člena ZSKZDČEU-1 sama po sebi ne povzroči prenehanja veljavnosti ENPP, temveč nalaga obvestitev odreditvenega pravosodnega organa o zamudi in njenih razlogih, kar je bilo z obvestilom preiskovalne sodnice z dne 10. 8. 2026 (l. št. 978 in 979) tudi storjeno. Zgolj navedba, da nacionalni nalog velja dva meseca, sama po sebi prav tako ne pomeni njegovega avtomatičnega prenehanja in posledično ne prenehanja veljavnosti ENPP; to je vprašanje prava države odreditve. Iz spisa ne izhaja, da bi bil nacionalni nalog preklican ali umaknjen oziroma da bi avstrijski organi ENPP šteli za neveljaven ali neizvršljiv, temveč je nasprotno razvidna njihova kontinuirana komunikacija glede njegove izvršitve. Ker tako prenehanje veljavnosti ENPP ni izkazano, so neutemeljeni tudi iz tega izpeljani pritožbeni očitki o kršitvi 19. člena Ustave in 5. člena EKČP ter zahteva po izpustitvi zahtevane osebe in izločitvi dokazov. Zagovornik namreč na osnovi neutemeljeno zatrjevanega poteka roka ENPP izvaja pravne posledice, ki iz njega ne izhajajo.

9.V drugačne dejanske in pravne zaključke od prvostopenjsko sprejetih ne morejo prepričati niti pritožbeni očitki o zmotni presoji dvojne kaznivosti, neizvedbe predlaganih dokazov, kršitev pravic do obrambe, načela enakosti in domneve nedolžnosti ter nesorazmernosti predaje in pripora. Zagovornik namreč izhaja iz netočne predpostavke, da mora izvršitveno sodišče preverjati, ali je zahtevana oseba očitano kaznivo dejanje dejansko storila, in v ta namen izvajati dokazni postopek. Postopek izvršitve ENPP temu ni namenjen, saj izvršitveno sodišče ne ugotavlja kazenske odgovornosti zahtevane osebe niti ne preverja verodostojnosti dokazov države odreditve, temveč (zgolj) presoja zakonske pogoje za predajo. Pri presoji dvojne kaznivosti po 9. členu ZSKZDČEU-1 je zato odločilen opis dejanja v ENPP in vprašanje, ali bi tako opisano ravnanje predstavljalo kaznivo dejanje tudi po slovenskem kazenskem pravu, ne pa dokazovanje njegove dejanske izvršitve. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni izvajalo dokazov, s katerimi je obramba želela preverjati dejansko stanje in dokazno podlago kazenskega očitka, niti zasliševalo oškodovanke in policistov ali pridobivalo policijskih spisov in videoposnetkov, saj ti za presojo pogojev predaje niso bili pravno odločilni. Posledično se v tem postopku ne more uspešno uveljavljati niti načelo in dubio pro reo, ki je vezano na odločanje o kazenski odgovornosti, o kateri izvršitveno sodišče ne odloča. Zavrnitev nerelevantnih dokaznih predlogov tudi ne pomeni kršitve 16. člena ZKP ali neenakopravnega položaja obrambe. Sodišče prve stopnje s tem ni postalo "podaljšana roka" avstrijskega državnega tožilstva, kot smatra zagovornik, temveč je v okviru svoje pristojnosti presojalo zakonske pogoje za izvršitev ENPP.

10.Odsotnost obtožnice oziroma dejstvo, da obramba ni bila seznanjena z vsemi obremenilnimi dokazi, samo po sebi ne pomeni, da ENPP ni izvršljiv. Namen ENPP je tudi zagotovitev navzočnosti osebe zaradi izvedbe kazenskega postopka, zato izvršitveno sodišče ne presoja, ali je kazenski očitek že dokazno utemeljen do stopnje, potrebne za obsodilno sodbo. To sodi v pristojnost države odreditve, kjer bo zahtevana oseba lahko uveljavljala svoje pravice in obrambne ugovore.

11.Enako velja za pritožbene pomisleke glede policijskega delovanja avstrijskih organov na območju Republike Slovenije. Dileme o pravni podlagi njihovega ravnanja, začetku zasledovanja oziroma uporabi bilateralnega sporazuma ne predstavljajo vprašanj, ki bi jih moralo slovensko izvršitveno sodišče razčiščevati v postopku predaje, niti same po sebi niso razlog za zavrnitev ENPP. Tudi s temi navedbami zagovornik zahteva presojo zakonitosti predhodnega postopka in dokaznega gradiva države odreditve, kar presega predmet tega postopka.

12.Okoliščine, da je zahtevana oseba nekaznovana, da zoper njo v Republiki Sloveniji ne teče drug kazenski postopek, da je državljan Republike Hrvaške ter prizadevanje za uporabo milejšega ukrepa, same po sebi ne izključujejo pripora v postopku predaje. Njegov namen je zagotoviti navzočnost zahtevane osebe in s tem možnost izvršitve predaje.

13.Glede na navedeno zagovornik z obsežnim ponavljanjem dokaznih predlogov in navedb o umanjkanju obremenilnih dokazov dejansko zahteva presojo, ali je zahtevana oseba storila očitano kaznivo dejanje, kar presega predmet postopka izvršitve ENPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ostalo v mejah svoje pristojnosti in presodilo zakonske pogoje za predajo, zaradi česar očitki o zmotni presoji dvojne kaznivosti, kršitvi načela in dubio pro reo, pravice do obrambe, načela enakosti in domneve nedolžnosti ter o nesorazmernosti predaje in pripora niso utemeljeni.

14.Zahtevana oseba v laični pritožbi nasprotuje predaji Republiki Avstriji ter izpostavlja okoliščine svojega prijetja, zanika beg pred avstrijskimi policisti in zatrjuje nedovoljeno policijsko ravnanje na območju Republike Slovenije, pri čemer se sklicuje tudi na videoposnetke. Tudi tem navedbam ni mogoče pritrditi. Okoliščine prijetja, zakonitost policijskega ravnanja in vprašanje, ali je zahtevana oseba pred policisti bežala, niso predmet presoje v postopku izvršitve ENPP in same po sebi ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje. Ker iz pritožbe ne izhaja nobena konkretna okoliščina, ki bi predstavljala zakonski razlog za zavrnitev predaje, je tudi ta pritožba neutemeljena.

15.Po obrazloženem in ker ne zagovornik niti zahtevana oseba glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi še terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, je bilo njuni pritožbi zavrniti kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).