Jedro

Po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ lahko davčno izvršbo odloži le po uradni dolžnosti. Stranka (davčni zavezanec) ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu izvršbe po navedeni določbi ZDavP-2. Zato je bila tovrstna tožnikova zahteva pravilno zavržena na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 4292-495/2008-2 (0300-04) z dne 16. 9. 2009 je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Brežice kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) vlogo tožnika za odlog davčne izvršbe po odločbi Davčnega urada Brežice št. DT 0610-255/2008-07 (0303-12) z dne 21. 11. 2008 in dopolnilne odločbe št. DT 0610-255/2008-08 (0303-12) z dne 15. 12. 2008 (v nadaljevanju odmerna odločba) zavrgel. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je tožnik dne 24. 12. 2008 na prvostopni organ skupaj s pritožbo zoper odmerno odločbo vložil tudi vlogo za odlog davčne izvršbe davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) in akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti v skupni višini 8.955,70 EUR. V vlogi je navedel, da je prepričan, da bo njegovi pritožbi ugodeno, s takojšnjo izvršbo pa mu bo nastala nepopravljiva gospodarska škoda.

Prvostopni organ se nato v obrazložitvi sklepa sklicuje na 1. odstavek 87. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe in na 2. odstavek istega člena, po katerem davčni organ po uradni dolžnosti odloži izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Poudari, da se izvršba po navedenem lahko odloži le po uradni dolžnosti in to v primeru, če davčni organ sam oceni, da bo tožnik s pritožbo morebiti uspel. Prvostopni organ je nato po uradni dolžnosti opravil preizkus pritožbenih ugovorov in ocenil, da tožnik ponavlja navedbe iz pripomb na zapisnik. Ker je bilo tako ugotovljeno, da ne obstojijo pogoji za odlog davčne izvršbe, je prvostopni organ vlogo tožnika zavrgel na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. DT-499-31-393/2009-2 z dne 1. 2. 2010 zavrnilo. Drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe navaja 2. odstavek 87. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ po uradni dolžnosti odloži izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V 129. členu ZUP pa je določeno, da organ zavrže vlogo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi, ali če po tem zakonu ne more biti stranka. Tudi po presoji drugostopnega organa je po v 2. odstavku 87. člena ZDavP-2 odlog izvršbe mogoč le po uradni dolžnosti. Odločanje o odlogu izvršbe do rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo na zahtevo stranke ni predvideno in je zato potrebno takšno zahtevo, skladno z določbo 129. člena ZUP, zavreči. Ker niso dani formalno pravni razlogi za vsebinsko obravnavo vloge, tudi pritožnikovi ugovori iz pritožbe glede obrazložitve izpodbijanega sklepa niso utemeljeni. Zavrne tudi ugovore glede uporabe določbe 101. člena ZDavP-2, saj je v tem členu predviden odpis, delni odpis, obročno plačilo ali odlog plačila davčnega dolga v primerih zaradi socialne ogroženosti zavezancev. Pojasni tudi odločitev o stroških.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. Uvodoma povzema navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopnega organa. Po mnenju tožnika pa je izpodbijani prvostopni sklep obrazložen pomanjkljivo in nezadostno, saj bi bilo potrebno tožnikovo vlogo obravnavati vsebinsko in pojasniti, zakaj tožnikovi pritožbi ne bo mogoče ugoditi. Navaja, da je prvostopni organ o zadevi vsebinsko odločal, obenem pa je izdal sklep o zavrženju. Navaja še, da določba ZDavP-1, po kateri se odloča o odlogu plačila davčne obveznosti po uradni dolžnosti nima prepovedi odločanja v primeru predloga stranke za odlog. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in vpogledu v listinsko podlago sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore in se nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/05 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Med strankama ni sporno, da je prvostopni organ tožnikov predlog za odlog davčne izvršbe prejel dne dne 24. 12. 2008, skupaj s pritožbo zoper (odmerno) in dopolnilno odločbo. Po določbi 1. odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, kar pomeni, da pritožba v davčnem postopku ni suspenzivno pravno sredstvo. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Po navedenem tudi po presoji sodišča davčno izvršbo po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ lahko odloži le po uradni dolžnosti. Čim je pa tako, tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odloga izvršbe do odločitve o pritožbi po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 in je zato pravilna odločitev, da se njena zahteva, skladno z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, s sklepom zavrže. Odločitev prvostopnega organa je, povedano drugače, pravilna (tudi) zaradi tega, ker stranka (davčni zavezanec) ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu izvršbe po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2. Kolikor pa tožnik smiselno uveljavlja oziroma daje pobudo za odločanje prvostopnega organa po uradni dolžnosti, sodišče pripominja, da prvostopni organ odločbe o odlogu izvršbe na podlagi navedene zakonske določbe ni dolžan izdati. Če jo bo izdal, je odvisno od njegovega preudarka in ocene pritožbenih razlogov in tudi od upoštevanja zakonsko predpisanega pravila o nesuspenzivnosti pritožb v davčnih odmernih odločbah. Sodišče ob tem še dodaja, da je prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pojasnil, zakaj o odlogu izvršbe ni odločal po uradni dolžnosti. Po presoji sodišča tako ravnanje ni nepravilno, čeprav, glede na to, da niso podani formalni razlogi, ni potrebno. Zato pri tem ne gre za nepravilnost, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je sodišče odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.