Jedro

S tem, da je toženec nasilno spravil imetnico stanovanjske pravice iz stanovanja, sam na stanovanju ni pridobil nobenih pravic. Nasprotno, ko je prenehala stanovanjska pravica M. R., je s tem prenehala tudi njegova pravica do nejpotrebnejših prostorov. Toženec nima najemne pogodbe s tožnikom kot lastnikom stanovanja. To pomeni, da uporablja stanovanje nezakonito (58. člen SZ in se mora zato na podlagi drugega odstavka 58. člena SZ iz stanovanja izseliti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo prve stopnje je razsojeno, da mora toženec izprazniti stanovanje v drugem nadstropju stanovanjske hiše Koper in ga izročiti tožeči stranki ter da mora tožeči stranki plačati zapadlo uporabnino v znesku 53.088,00 SIT, za naprej pa plačevati po 3.318,00 SIT mesečno do dneva izročitve stanovanja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kupil sporno stanovanje dne 25.10.1996 na javni dražbi, da toženec ni imel predkupne pravice, kljub temu pa je bil o prodaji obveščen, vendar na dražbi ni sodeloval. Imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju je bila toženčeva bivša žena, ki je ta položaj obdržala tudi po razvezi zakonske zveze s tožencem; s sodno poravnavo v nepravdnem postopku pa sta se dogovorila, da se bo toženec izselil, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori. Toženčeva bivša žena se je iz stanovanja izselila zaradi toženčevega nasilja. Štelo je, da toženec zaseda stanovanje brez pravnega naslova in je zato ugodilo izpraznitvenemu zahtevku na podlagi 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu za plačilo uporabnine, toženčevo pritožbo pa je zavrnilo in potrdilo izrek o izpraznitvi stanovanja.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne izpraznitveni zahtevek, podrejeno pa, da v tem delu razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da niti njegova bivša žena M. R. ni izjavila, da se ni izselila prostovoljno. Glede tega so razlogi sodbe v nasprotju z izpovedjo te priče. Ker se je M. R. izselila, je toženec na podlagi sodne poravnave pridobil pravico do bivanja v stanovanju, glede tega je izenačen z imetnikom stanovanjske pravice. Sklicuje se na predkupno pravico in na dolžnost občine Koper kot prejšnje lastnice stanovanja, da bi z njim sklenila najemno pogodbo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Toženčeva bivša žena M. R. je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 5.2.1998 in je o okoliščinah, zaradi katerih je morala oditi iz stanovanja, v katerem je bila imetnica stanovanjske pravice, izpovedala med drugim naslednje: "Z njim (tožencem) nisem mogla živeti, ker me je pretepal.... Tedaj bi bilo potrebno vstopiti v stanovanje in tega sem se vedno prestrašila in sicer bala sem se srečanja s tožencem.... Iz tega stanovanja sem se izselila bosa in gola, torej nisem odnesla ničesar, saj mi tega toženec ni niti pustil in mi je marsikaj strgal, strgal mi je propustnico in druge predmete.... Toženec me je prisiljeval, da bi šla z njim na občino, da bi dosegel slovensko državljanstvo". Ugotovitev sodišča, da je M. R. prenehala uporabljati stanovanje in se izselila zaradi sile in ne prostovoljno, je v skladu z navedeno izpovedjo priče. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni, ker očitek, da je sodišče napačno povzelo vsebino pričevanja, glede na navedeno ni utemeljen.

S tem, da je toženec nasilno spravil imetnico stanovanjske pravice iz stanovanja, sam na stanovanju ni pridobil nobenih pravic. Nasprotno, ko je prenehala stanovanjska pravica M. R., je s tem prenehala tudi njegova pravica do najpotrebnejših prostorov. Njegov položaj ga ni upravičeval niti do privatizacijskega odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona, niti do sklenitve najemne pogodbe po 147. členu tega zakona. Toženec pa teh pravic sploh ni uveljavljal in se že zato ne more sklicevati nanje.

Za presojo utemeljenosti tožnikovega izpraznitvenega zahtevka je bistveno, da je pridobil lastninsko pravico na stanovanju z nakupom na javni dražbi, torej originalno in zato brez bremen. Toženec nima najemne pogodbe s tožnikom kot lastnikom stanovanja. To pomeni, da uporablja stanovanje nezakonito (58. člen Stanovanjskega zakona) in se mora zato na podlagi drugega odstavka 58. člena Stanovanjskega zakona iz stanovanja izseliti. Toženec zmotno navaja, da je pridobil na stanovanju pravice, ki preprečujejo tožnikov izpraznitveni zahtevek. Ni bil imetnik stanovanjske pravice in po sprejetju Stanovanjskega zakona tudi ni uveljavljal nobenega od upravičenj, ki jih je ta zakon določil za dotedanje imetnike stanovanjske pravice. Zato je bilo na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona pravilno ugodeno tožnikovemu izpraznitvenemu zahtevku.

Uveljavljanih revizijskih razlogov ni, prav tako ne razlogov, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).