Jedro

Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe zgolj, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena. Samovoljno poseganje v tujo nepremičnino je predpostavka za uspeh z negatorno tožbo, ne predstavlja pa sile, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se tožencem in morebitnemu bodočemu lastniku smučarsko skakalnega centra A. A. prepovedalo vsako uporabo zemljišča parc. št. 1234/5, ID oznaka 000, k. o. X, pod pretnjo denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR v primeru kršitve začasne odredbe.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica, uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, sicer pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Meni, da je sodišče prezrlo bistvo obravnavanega spora. V tožbi opisano ravnanje tožencev, s katerim vznemirjajo njeno lastninsko pravico, ni sporno. Tožnici je na nepremičnini ostala le gola lastnina, za katero mora plačevati občini predpisane prispevke in davščine, zemljišča pa ne more koristiti po svojih interesih. To predstavlja nasilje, ki bi ga sodišče z začasno odredbo moralo preprečiti. Poskus reševanja problematike s kulturnim dialogom s toženci je bil neuspešen. Lastijo si upravičenja, za katera nimajo nikakršne pravne podlage. Ravnanje tožencev ima vse atribute samovolje v smislu določb ZIZ, kar je podlaga za izdajo začasne odredbe. Glede škode pritožnica pojasnjuje, da to predstavlja že dejstvo, da predmetnega zemljišča ne more uporabljati za lastno korist. Iz predložene dokumentacije tudi izhaja, da bi tožnica lahko prejemala najemnino za predmetna zemljišča, za obdobje 20 let to znaša že 2 mio EUR. Sodišče se ni izreklo, ali je takšno oškodovanje tožnice doseglo standard težko nadomestljive škode. Že škoda iz naslova neplačevanja najemnine utemeljuje predlagano ukrepanje z izdajo začasne odredbe.

3. Na pritožbo so odgovorile vse tri tožene stranke in predlagale njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zoper tožence vlaga negatorno tožbo, ki jo ureja 99. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Da bi s tožbo uspela, mora izkazati protipravno vznemirjanje lastnika ali domnevnega lastnika nepremičnine, torej je samovolja (protipravno ravnanje) tožencev pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Če toženci ne bi ravnali samovoljno, tožnica ne bi potrebovala pravnega varstva. Za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa mora poleg verjetnosti terjatve tožnica izkazati bodisi 1.) nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve kasneje onemogočena ali precej otežena (česar tožnica ni zatrjevala) bodisi 2.) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da iz trditev tožnice ne izhaja nevarnost grozeče sile niti nastanek težko nadomestljive škode. Med strankama ni sporno, da toženci nepremičnino tožnice uporabljajo že vrsto let, po njenih pritožbenih navedbah neodplačno že 20 let, torej nadaljnja uporaba te nepremičnine do zaključka sodnega postopka ne predstavlja grozeče sile, ki bi terjala izdajo začasne odredbe pred končno odločitvijo v pravdi. Stranka lahko z izdajo regulacijske začasne odredbe namreč uspe zgolj, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Tožnica tudi ni zatrjevala nastanka težko nadomestljive škode, saj zgolj s citiranjem zakonskega teksta trditvene podlage ni ponudila. Škodo konkretizira šele v pritožbi, kar predstavlja skladno z določilom 337. člena ZPP nedovoljeno pritožbeno novoto. Poleg tega škoda zaradi izgubljenih najemnin, ki jih v obravnavani zadevi niti ne vtožuje, predstavlja običajno denarno terjatev in ne težko nadomestljive škode, omejenost v lastninskih upravičenjih pa je bistvo te pravde in ne izkaz nenadomestljive škode.

6. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa je materialno pravo pravilno uporabilo, se opredelilo do vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer je svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določil pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.