Jedro

Sodišče na tožbo davčnega dolžnika ni odpravilo odločbe, s katero mu je na njegovo "prošnjo za odpis obresti" bilo dovoljeno obročno odplačevanje davčnega dolga, ker je ta odločitev tožniku v korist. S tem pa tožnik ni izgubil pravice za ponovno vložitev prošnje za odpis davčnega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Sevnica št. ..., s katero je ta tožniku dovolila obročno poravnavo zamudnih obresti za leto 1992. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji vlogi z dne 9.2.1993 sicer zaprosil za odpis obresti, vendar je navajal ekonomske razloge, iz katerih se lahko po odloku Vlade Republike Slovenije o poravnavanju zamudnih obresti za nepravočasno plačane prispevke in davke zamudne obresti, obračunane v obdobju od 7.12.1991 do 31.10.1992 zaradi nepravočasno plačanega davka od dejavnosti, davka od osebnih prejemkov za zaposlene delavce in prispevka za zaposlovanje, plačajo v 24 mesečnih obrokih. Zakon o dohodnini ne predvideva odpisa davčnega dolga iz ekonomskih razlogov ali zaradi neugodnih gospodarskih razmer. Tožena stranka zato meni, da ni zakonitih razlogov za odpis obresti, kot jih je uveljavljal tožnik v vlogi. Po mnenju tožene stranke bi zato prvostopni organ moral vlogo za odpis obresti zavrniti, ker pa je prvostopna odločba v korist tožnika, je tožena stranka ni odpravila. Tožnik v tožbi navaja, da ni zadovoljen z utemeljitvijo izpodbijane odločbe, ker je račune registriral pri davčni upravi SO Sevnica, da ti računi niso bili plačani in da je zato dvakrat "udarjen", prvič ker ni dobil plačila in drugič, ker mora plačati davek od tistega, česar ni prejel. Tožnik meni, da bi tožena stranka morala odpisati osnovo za obračun zamudnih obresti. Predlaga, da sodišče izvede ponudene dokaze, napadeno odločbo razveljavi, podrejeno da samo odloči. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91-I), ki je veljal v času odločanja upravnih organov v obravnavani zadevi, se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Enako določa v 118. členu sedaj veljavni zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93). Tožnik v svoji "prošnji za odpis obresti" ne navaja nobenega dejstva, iz katerega bi bilo možno zaključevati, da pri njem obstoji razlog za odpis davčnega dolga, zato je po mnenju sodišča prvostopni upravni organ postopal pravilno, da je tožnikovo vlogo obravnaval po vsebini, in to kot zahtevo za obročno odplačevanje zamudnih obresti po odloku Vlade Republike Slovenije o poravnavanju zamudnih obresti za nepravočasno plačane prispevke in davke (Uradni list RS, št. 62/92). Tožniku je dovoljeno obročno odplačevanje obresti, torej je odločeno njemu v korist. Z odpravo izpodbijane odločbe bi sodišče odločilo v škodo tožnika, saj bi tožnik potem moral celotni davčni dolg - zamudne obresti - plačati takoj. Tožnik zaradi izdanih obravnavanih upravnih odločb ni izgubil pravice zahtevati odpisa davčnega dolga, tako zahtevo še vedno lahko vloži, če meni, da so pri njem podani pogoji, kot jih določa že citirana zakonska določba.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).