Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožniku poleg odškodnine za premoženjsko škodo prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.450.000 SIT (14.396,59 EUR) z zamudnimi obrestmi od 12.3.2002 dalje. V presežku do višine vtoževanega zneska s presežno zahtevanimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo v celoti, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje med drugim spremenilo tako, da je odslej iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo toženec dolžan plačati tožniku še nadaljnjih 800.000 SIT (3.338,34 EUR) z zamudnimi obrestmi, ki od celotnega zneska prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode tečejo od 1.1.2002 do 12.3.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 13.3.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. V preostalem delu je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v nespremenjenem in še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in tožniku prisodi vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in vse zaznamovane pravdne stroške. V reviziji ponavlja ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino. V reviziji se sklicuje na tri primere iz sodne prakse (II Ips 440/99, II Ips 111/2000 in II Ips 480/99) in ob tem meni, da mu je bila prisojena občutno prenizka odškodnina iz naslova nepremoženjske škode. Meni, da je glede na prva dva primera utrpel zgolj od 10 do 20% manjši obseg nepremoženjske škode, medtem ko je v primerjavi s tretjim primerom utrpel skoraj identično poškodbo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 1.200.000 SIT (5.007,51 EUR), za strah v višini 250.000 SIT (1.043,23 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.800.000 SIT (11.684,19 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do osmi strani prvostopenjske sodbe in četrti do šesti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel kompresijski zlom 2. ledvenega vretenca s posledičnim razvojem posttravmatskega kroničnega lumbalnega sindroma. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnika, ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožniku odmerilo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesne aktivnosti, glede odškodnine za ostali dve obliki nepremoženjske škode pa je pritrdilo odmeri prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

Tožnik se v reviziji sklicuje na sodno prakso v zadevah II Ips 440/99, II Ips 111/2000 in II Ips 480/99 in ob tem meni, da mu je bila prisojena občutno prenizka odškodnina iz naslova nepremoženjske škode. Meni, da je glede na prva dva primera utrpel zgolj od 10 do 20% manjši obseg nepremoženjske škode, medtem ko je v primerjavi s tretjim primerom utrpel skoraj identično poškodbo. V prvih dveh primerih sta oškodovanca utrpela bistveno večje poškodbe (prvi primer: odprt prelom notranje grče leve stegnenice in odprt prelom pogačice v kolenskem sklepu, raztrganje medialne vzdolžne in prednje križne vezi in odrgnine kože; drugi primer: pretres možganov, zlom podlaktnice, raztrganina sprednje in zadnje križne vezi, notranje obsklepne vezi, meniskusno stegnenične vezi, notranjega dela sklepne ovojnice, okvaro pogačnične vezi, številne odrgnine in zaradi posledic prometne nesreče luskavica) in trpela bistveno hujše posledice kot tožnik ter jima je bila prisojena tudi odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Primera sta povsem različna in ju nikakor ni moč primerjati z obravnavanim primerom kot to počne revident v reviziji, zato revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema nespoštovanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. V primeru II Ips 480/99 so bile ob sicer primerljivih poškodbah prisotne očitno hujše posledice (npr. večji obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem: 6 tednov nošnja mavčnega korzeta, nekaj dni intenzivne nege, 2 meseca srednjih bolečin, 1 leto zdravljenja; večji obseg strahu: sekundarni strah je bil hud in je trajal 6 mesecev;...). Primer kljub podobnim poškodbam zaradi očitno hujših posledic ni podoben obravnavanemu, zato ne pomeni sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Glede na dejanske ugotovitve sodišč bi bila ustreznejša primerjava s primeri kot so npr. Zadeve II Ips 638/2005, II Ips 500/2002, II Ips 431/2002 in II Ips 202/98. Skupni odmerjeni znesek 4.250.000 SIT (17.734,94 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 29,7 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).